Kot četrta se je rodila nežna, ljubka deklica, ki je dobila dar zmernosti in so ji zato dali ime MODESTA. V ničemer ni pretiravala, niti pri hrani, čeprav so imeli vedno vsega preveč na preobloženih mizah. Celo slaščicam se je znala odpovedati na pravi način. Njej je bilo najbolj pomembno, da je bila pri vsem zmerna. Da je ohranjala vedno nek občutek za zmernost, ki ga pri drugih ni bilo opaziti. Ko so bili kdaj vsi skupaj v kakšnem parku, je bila prav presenečena, kako se je večina prenajedala, ali preveč pila, preveč govorila. To, da je kdo preveč delal, tega tudi niso drugi opazili. Niti tega, da je kdo premalo delal, ali se premalo ukvarjal s Sofijinim bogastvom, ali pa je bil preplašen in ni obiskal Pogumnega Felixa. Modesta je tudi očeta pogosto karala, ker je prirejal prebogate zabave, ona pa bi raje denar preusmerila tistim, ki so ga imeli premalo. Kdor ni vedel, kaj je zmernost, je obiskal Modesto.

Kot peti otrok se je rodila deklica, ki je izžarevala eno samo hvaležnost za vse, kar jo je obkrožalo. Razveselila se je vsake drobne pozornosti, če ji je kdo rekel kaj lepega, se mu je takoj prisrčno zahvalila. Če se ji je zgodila nerodnost, se je takoj opravičila. Dali so ji ime GRATITUDA.
Ničesar ji ni bilo samoumevno. Ljudje so ob njej začutili, da čisto resno misli ob vsakem komplimentu, ob vsaki zahvali. Tudi ko je na sprehodu skozi park dobila šopek od neznane deklice, se ji je takoj začela tako prisrčno zahvaljevati, da je bila deklica skorajda že prestrašena, saj takšne hvaležne pozornosti ni bila navajena. Starši so radi imeli v svoji družbi to kraljevo hčerko, saj je vnesla tisti čudoviti občutek, kako se lahko vsakodnevno čisto preprosto obdarujemo in da so najlepša darila včasih čisto preprosto le besede zahvale, le travniški šopki, le en lep stavek na koščku papirja, ki ga najdeš nalepljenega tako, da ga najdeš le ti sam.

Še dva otroka sta se rodila temu kraljevskemu paru, ki je čudovito poskrbel že za pet svojih otrok, ki so izredno lepo skrbeli vsak za svoj park. Vsaj takšen je bil njihov zunanji videz. Vse je štimalo. O notranjih hišah in vrtovih se takrat še ni veliko govorilo. Pomembno je bilo, da si naredil dober vtis

Kot zadnja dva sta se rodila dvojčka. Najprej deklica VESELKA in par ur za njo še princ GOLDEN RULE. Zadnja princeska je bila stalno vesela, polna humorja in sončnih pogledov na življenje. Delala je, kar jo je veselilo, saj je bila prepričana, da je zaradi tega na svetu, da uresniči svojo kraljevsko naravo in uživa življenje. Da je vesela, da živi, da lahko ima svoj prekrasni park, v katerem je bilo toliko igral, toliko zadev, ki so razveseljevale obiskovalce. Pa še kakšno šalo jim je povedala.
Kar naprej si je spreminjala imena. Včasih se je imenovala VESELA ČEPICA, včasih RAZIGRANA ČEPICA, včasih POJOČA VILA, pa PLESNA KRALJICA. Odvisno pač od tega, kateri izraz življenja ji je tisti dan najbolj napolnil srce, pa ga je želela tudi drugim pokazati v različnih preoblekah. V barvnih čepicah, v pisanih črkah, ki so ji letele po papirju kot hudomušne igrače. Rada se je igrala tudi v oblikovanju krajine, saj ji je bil vsak prostor kot del njene radovedne duše.
Najraje se je družila z Gratitudo, vsi ostali pa so ji bili malo preveč resni. Sofija s tisto njeno učenostjo, JUSTIN s strogim pristopom do pravičnosti in poštenosti, Felix jo je včasih zaradi njegovega poguma prav odbijal. Modesta je bila celo pri humorju zmerna. Zdelo se ji je, da smo lahko pri nezmernem veseljačenju čisto prehitro otročji in da se nam lahko zgodijo hude posledice.
Le Gratituda je bila hvaležna za vsak vic, za vsako veselo spodbudo in je ni tehtala na tehtnici zmernosti. Obe sta si pri skupnih srečanjih dali duška in zajemali življenje s polno žlico.


Kot sedmi otrok je bil GOLDEN RULE vedno obdan z nečim, kar je dišalo po zlatu. Celo kodre je imel v tisti lepi zlati barvi. Njega je zanimalo samo to, da ne bi nikomur naredil ničesar, kar ni želel, da kdo njemu naredi. Stalno je razmišljal o zlatem pravilu in ga uporabljal pri vseh situacijah.
Ljudje so ga stalno obiskovali in bili srečni, če so ga srečali v prelepem parku, v katerem je bilo toliko svetlobe in posebnih dreves, zasajenih tako, da ni nobena metala sence na drugo. Vse zgradbe so bile umeščene tako, da se je zdelo, kot da druga drugo spoštujejo in si ne želijo zapirati pogleda.
Golden Rule je imel izredno rad Sofijo in Justina. Oni trije so bili kot nekakšen zlati trio, kadar je bilo treba diskutirati o pomembnih stvareh, ali pa o takšnih, ki so jih predolgo odlagali. Če se jim je pridružil še Pogumni Felix, so rešitve celo udejanjali. Brez njega so sicer modro debatirali, a akcije ni bilo, saj se je vedno našel kdo, ki ga je bilo strah delovati po novih spoznanjih. Pogumni Felix pa jim je dal tisti poriv, da so zadevo vendarle preizkušali in vpeljali tudi v prakso.

(se nadaljuje)