Ob Velikem Šmarnu, Marijinem prazniku so slovenski škofje, kar malo zanemarili Marijo. Bolj, kot njeno čaščenje so imeli na jeziku žrtve obeh svetovnih vojn, povojne poboje in (komunistični) totalitarizem.

Pozabili so pa naši vrli škofje na slabe poteze lastne institucije, oz. klerikov samih. Na pedofilijo v lastnih vrstah. Na lakomnost klerikov v primerih Zvon 1 in Zvon 2 ter drugih poslovnih potezah zaradi katerih je bila vrsta ljudi ob svoje prihranke. Pozabili so na totalitarizem lastne matere Cerkve, ki je po zasnovi totalitarna (samo in zgolj od zgoraj navzdol). Škofje so pozabili tudi na totalitarnost slovenske Cerkve same in na odsotnost cerkvenega zakramenta, spovedi. Škofje se za svoje grehe niso spovedali in jih obžalovali, ampak so se raje strankarsko udejstvovali. Brezprizivno so ostali na barikadah kulturnega boja.

Marijin praznik je torej minil, kot še ena zamujena priložnost za samorefleksijo. In potem se škofje pritožujejo čez papeža, ker jih je menda “obglavil”?! Z nadaljevanjem takšne politike bodo naši škofje slovensko Cerkev pahnili v predslomškovsko obdobje. In slovenska Cerkev bo postala le del Graške nadškofije. Mnogim nam je sicer vseeno, kaj pa slovenskim vernikom?