Ob zeleni luči referendumskemu odločanju o noveli družinskega zakona, ki jo je nedavno prižgalo Ustavno sodišče (US), je nujno pojasniti nekatere terminske zablode ter povzeti spregledane okoliščine ob sprejetju inkriminiranega zakona v parlamentu, letos spomladi.

Na prvem mestu je potrebno opozoriti na nedemokratično naglico s katero je nenačelna (opozicijsko-pozicijska) koalicija spravila zakon skozi.  Ponujal se je vtis, kot da imamo izredne razmere in da se bo naredila velika škoda, če zakona ne bomo sprejeli po hitrem postopku.   Širše razprave ni bilo, pa čeprav je šlo za pomembno področje eksistenčnih človekovih relacij. Niti se pri odločanju ni upošteval predhodni referendum, ki je podobne, ponujene rešitve enkrat že zavrnil. Običajni demokratični standardi so bili namenoma prezrti. Novela zakona je bila predlagana s pomočjo političnega trika.

Medijski diskurs, kolikor ga je bilo dovoljenega, je bil v rokah obeh političnih taborov in je bil v celoti političen.  Globljim, argumentiranim razmislekom s strani strokovnjakov, antropologov, psihologov in sociologov ni bilo mesta. Tudi skupna izjava Društva psihologov Slovenije je bil bolj politični proglas, kot pa konkretna razprava o veljavnosti argumentov, za, ali proti

Dalje bi omenil novinarski mainstream (NM), ki je bil skoraj v celoti na strani podpornikov novele zakona. S to podporo seveda ni nič narobe. Slehernik se ima pravico opredeljevati po svoji vesti. Zloraba se je zgodila, ker je prav ta NM izkoriščal medije za aktivno podporo lastnim stališčem. Od novinarjev pričakujemo uravnoteženo poročanje in ne opredeljevanje! Običajni državljan, takšne bonitete ni imel. V kolikor novinarji želijo aktivno delovati v smeri kakšne politične ideje, naj se vključijo v ustrezno stranko in tam delujejo na željeni način.  Kot enega izmed ekstremnih, enoznačnih dogodkov, naj pri tem omenim ravnanje, meni sicer zelo ljubega TV voditelja in intelektualca Marcela Štefančiča, ki je v Studiu city, februarja letos, zamenjal svojo običajno formulo »pro et contra« in je v studio povabil dva navdušenca za spremenjen družinski zakon, nakar so vsi trije družno pihali v en rog.   Krasni novi svet!

Naslednja nedostojnost, ki so jo oblikovali mediji (tudi s pomočjo politike, priznam) je, da so nasprotnike novele zakona potisnili v naročje Rimokatoliške cerkve (RKC) in obeh protagonistov desnice, Zevnikove in Primca.  Kot da ima le Cerkev primat in da vsi nasprotniki novele zakona spadamo med zadrte konservativce in pod okrilje Cerkve. Vendar to ni res!  Obstajamo tudi misleči ljudje, ki smo kritični do RKC in smo mnenja, da se Cerkev v ta diskurs ne bi smela vmešavati.  A imamo kljub vsemu podobne ali pa tudi ločene filozofske, moralne in druge zadržke do vsiljenega zakona.  Slednji v tem diskursu nismo dobili skoraj nobene priložnosti.

Zdravemu razumu nasprotujoča je tudi splošna uporaba izraza »istospolna manjšina«.  Spolnost, heteroseksualna ali homoseksualna, je človekova intima, za katero je prostor za zidovi njegovega doma (civilizacijska norma!) in ni nekaj, kar se mora skupinsko in javno izražati.  Zato tudi ne more biti ustavna kategorija v smislu zaščite »manjšine«.   V tem smislu je torej »skupnost istospolnih«, zgolj izmišljena kategorija.

Nasprotniki zakona z ničemer ne nasprotujemo pravici do istospolne seksualne izbire ali če hočete, do istospolne seksualne danosti,  ampak nasprotujemo tki. izenačitvi pravic. Ta zahteva se nam zdi povsem nenaravna in je ni mogoče opravičevati z novo družbeno stvarnostjo.  Nadaljevanje človeške vrste je izključno v »rokah« moško-ženskega para. Zato zgolj takšnemu paru pritiče posebna družbena pozornost. Poroka. Lahko pa istospolni vstopajo v vsakršna medsebojna pogodbena razmerja.  Dedujejo eden za drugim, prijavljajo skupnost, ipd.  Temu nihče ne nasprotuje.  Nedorečeno in s tem izpostavljeno zlorabam, je tudi področje umetne oploditve istospolnih parov.  Medicina v zdajšnji vlogi opravlja oploditve pri neplodnih parih. V primeru bolezni torej.  Istospolnost pa ni bolezen! Mnogi zdravniki že zdaj opozarjajo na ves spekter možnih zlorab, a je njihov glas slabo slišan.  Potem je tu še teorija spola, kot nova nereligiozna biblija, ki pravi, da smo moški in ženske enaki.  Ne se hecat prosim! Nismo enaki, niti fizično, niti kromosomsko, niti značajsko, niti nimamo enake biološke vloge. Smo pa kompatibilni in seveda enakopravni.

In nazadnje, obkladanje nasprotnikov novele zakona s »homofobi« je milo rečeno, nekulturno. Pravzaprav gre za zavestno manipulacijo in diskreditacijo drugače mislečih.  Po, upam, referendumski zavrnitvi zakona, naj civilna družba terja od leve in desne politike, da se malo umakne in dovoli strokovnjakom vseh vrst, da v odprti debati podajo odgovore na naše dileme, ki jih je še mnogo več kot sem jih uspel tukaj zajeti.