Replika na izjavo članov in članic Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti, Mladina 4. novembra

Člani in članice oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, so si z, v Mladini objavljeno »Izjavo«, privoščili komaj verjetno »faux pas«.

Podpisali so se pod politično izjavo.  Svojo strokovnost, ali bodočo strokovnost, če gre za študente, so »prodali« za politično opredelitev.   »Izjava« namreč ni študija o stvari.  Ni z argumenti, analizami in sklici podprta odprta razprava pri kateri bi bili skozi diskusijo ovrženi vsi nasprotni argumenti. Slednji niso omenjeni niti z besedico.    Svojo politično opredelitev podpirajo s sklici na neimenovane študije.  Kje jih lahko preberemo?  Kakšne reference imajo njihovi avtorji?  Na kakšnem številu preiskovancev so bile narejene študije? Vsega tega iz »Izjave« nismo izvedeli.   S podpisom pod takšno obliko političnega proglasa, so se člani in članice oddelka za psihologijo izenačili s cerkveno stranjo, ki s podobnimi puhlicami zagovarja povsem nasprotna stališča.  Kje je tu pogovor pametnih? Kje je tu dialog?

Podpisani pod izjavo tudi opletajo z ohlapnim pojmom družine, ki je po osnovni definiciji (Wikipedija)

»družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija”

Poroka pa je le akt  v funkciji te »družbene skupine.

Spoštovani člani Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti, skupnost matere in otroka ali očeta in otroka,  ni družina.  V obeh primerih gre zgolj za samohranilko z otrokom in za samohranilca z otrokom.   Iz tega izpeljan pojem »enostarševske družine« je lahko le bistroumni nesmisel.

Tudi ne gre za družino v primerih istospolnih skupnosti. Pri teh umanjka kategorija reprodukcije.   Mar imajo »člani oddelka« poleg uzakonjenja nove »družinske paradigme«, namero ponovno ovrednotiti  tudi vse, na to temo vezane družboslovne pojme?  In to brez široke razprave ter po hitrem postopku, skupaj z nenačelno koalicijo v Državnem zboru?

V tem političnem proglasu je bila poleg še marsičesa, spregledana tudi možnost za zakonsko zahtevo po oplojevanju istospolnih žensk z biomedicinsko pomočjo, če bi zakon obveljal.  So se člani oddelka za psihologijo vprašali kaj o moralnih vprašanjih, ki bi jih takšna uveljavitev prinesla? Pri tem ne gre več za zdravljenje neplodnosti, kar je domena medicine, ampak je že v funkciji biološkega inženiringa.  In dalje, morebitne zahteve po umetni oploditvi zdrave samske ženske.  Ženske, ki najverjetneje nima socialnih sposobnosti navezati stik z nasprotnim spolom, ali je tako zaposlena, da za kaj takšnega nima časa.  Velika verjetnost je, da se bo takšen vzorec prenesel tudi na potomca.  Mar to ne vodi k alienaciji – odtujeni družbi prihodnosti? Ali bo »veda« – psihologija ob tem vprašanju kar mimogrede zamahnila z roko?

Člani »oddelka« menijo, da bo sprejetje novele družinskega zakona dolgoročno prispevalo k zmanjševanju nestrpnosti in k zmanjševanju socialne diskriminacije.   Jalovo upanje, bi rekel.  Mnogi namreč mislimo, da bi morebitno sprejetje takšnega zakona nestrpnost le povečalo.  Pa tu ni nujno, vsaj ne pri vseh, da gre za primaren odpor proti istospolnim.  Mnogi smo preprosto mnenja, da istospolnim beneficije poroke in statusa družine ne pripadajo.  Seveda jim pripada pravica za skrb do drugega ter pravica do dedovanja.  Temu nihče ne ugovarja.

Človeški rod se je izoblikoval skozi dva milijona let trajajočo evolucijo. Nosilec te evolucije, ki je pripeljal človeka na vrh hierarhije živih bitij na planetu je par, natanko enega moškega in natanko ene ženske.  Z odločitvijo za otroke, takšen par intenzivno živi za njih in z njimi, vsaj četrt stoletja.  Nobeno drugo žrtvovanje se ne more meriti s tem. Z revolucionarnim dekretom, tega v enem samem trenutku ni mogoče spremeniti.

Vsi ljudje imamo po definiciji enake pravice, a le moški in ženska skupaj, sta garant nadaljevanja človeške vrste in zaradi te njune vloge, si v nasprotju z istospolnimi, zaslužita posebno družbeno pozornost.

Upam, da se člani »oddelka« ne bodo na vrat na nos pognali  v obrambo svojih, prehitro izrečenih, političnih stališč, ampak se bodo, tokrat s precejšnjo mero refleksije, raje zagnali v strokovno delo.  Veliko škodo k razumevanju tematike povzročajo tudi televizijska soočenja. Zgoščeni enominutni zagovori stališč za ali proti, to obširno temo le banalizirajo. Za nasprotnike novele zakona niso namreč vsi členi zakona nesprejemljivi.   Pot do skupnih, do pravih rešitev lahko vodi le skozi širšo javno razpravo.

/Mladina se ni odločila za objavo replike, ampak je raje objavila še eno pismo, ki “piha v isti rog”, kot ga pihajo psihologi s Filozofske/