V sobotni prilogi Dela, 11. junija se je iztok Simoniti lotil referenduma o družinski zakonodaji.

Spodaj sem mu repliciral (objavljeno 18. junija v pismih bralcev):

Ob iskanju odgovorov na globoka vprašanja lastnega bivanja, se razmišljujoč človek v prvi vrsti ne obrača na ustavo. Prej bo iskal odgovore v različnih vedah. V filozofiji, v antropologiji. Prebral bo kaj o tem piše »literatura modrih«, svetovni klasiki, in kaj o tem pravi biologija? In religija. Kaj je o dotičnem problemu zapisanega v človeški zgodovini? In kaj pravijo druge vede.

Ustava je v tem oziru »prekratek akt« in ne more ponuditi okvirja vsemu obstoječemu. In v tem vidim prvi zdrs Iztoka Simonitija. Od ustave pričakuje nekaj, kar jo po svoji kompleksnosti presega. Slovenska ustava je v tem oziru sploh nekoliko »nesrečna«. Pisana je bila pod časovnim pritiskom. Tudi zadnja ustavna dopolnila so bila sprejeta na hitro, v strahu pred »trojko«. Torej zopet ne, kot posledico globokega premisleka in resničnega konsenza.

Gospoda Simonitija pri odločitvi ustavnega sodišča glede referenduma o družinski zakonodaji moti tako rekoč vse. Tako zelo, da je v svoji kritiki posegel po čustvenih, po slabšalnih pridevnikih. Tisti ustavni sodniki (večina), ki so dovolili referendum so po njegovem, mračnjaki. Zelo krepka ocena! Tudi sam (avtor replike) do ustavnih sodnikov tega mandata nimam pretiranega spoštovanja, a po tako krepkem izrazu ne bi mogel nikoli poseči.

Ko sem po internetu raziskoval Simonitijev ustvarjalni opus sem bil prijetno presenečen. Gre za zelo razgledanega človeka. Še posebej me fasciniral z pronicljivo analizo Krsta pri Savici. Izrekam mu spoštovanje. A v gornjem prispevku od diskurzivnosti, ki jo Iztok vsepovsod poudarja in ji sledi, ostaja zelo malo. Diskurzivnost je zamenjal za poklicanost. V svoji ihti postavlja osebe iz skupine LGBT za ustavno kategorijo. »Mračni« naj bi odrekali svobodo in enakost osebam iz skupine LGBT??

Nevredno komentarja. Slovenska ustava te, takšne, ustavne kategorije ne pozna. Obstajajo pa, kot nadaljuje Simoniti, posamezniki z enakimi individualnimi, političnimi, socialnimi, kulturnimi (in drugimi, R.K.) pravicami. Po Simonitiju so osebam iz skupine LGBT prej omenjene pravice kršene.

Ta trditev ne ustreza resnici. Ne poznam primera v Sloveniji, pri katerem ne bi bilo učinkovitega sodnega varstva za osebe iz skupine LGBT. Te osebe lahko počno vse; se zaposlijo, delajo kariero, se izobražujejo, sklepajo partnerstva, idr. Kamen spotike so torej le poroke. En sam, samcat, element. Ne gre torej za niz kršitev, kot vseskozi napeljuje Simoniti, ampak le za eno sporno zadevo. Pa tudi tu nima prav. Istospolno usmerjeni se tudi lahko poročajo. A vendarle ne med sabo. Istospolni v istospolni zvezi namreč ne opravljajo vloge biološke reprodukcije naroda, človeštva. Obstoj slovenstva, obstoj naroda (obstoj človeštva), pa je ustavna kategorija. Iz tega izhaja posebna pozornost družbe moško ženskemu paru. O sebi, kot o narodu namreč ne moremo razmišljati le v kategoriji tukaj in zdaj, ampak o obstoju našega naroda na dolgi rok, skupaj z drugimi narodi in ljudstvi. Tega pa brez združevanja, natanko enega moškega in natanko ene ženske ne moremo doseči. Seveda so tudi istospolni nepogrešljiv del našega naroda in s svojimi dosežki v kulturi, umetnosti, znanosti, športu, prispevajo k našemu bogastvu, kolektivnemu zavednemu in nezavednemu.

V bitki za domnevne pravice istospolnih se opleta z izrazom »manjšina«. Da so kršene pravice »manjšini«. Ne le Simoniti, ampak vsi zagovorniki se obešajo na »manjšino«. Pa nimajo prav. Ustava RS priznava status manjšin tistim narodnostnim skupinam, ki so bili v času osamosvajanja ločeni od matičnega naroda. Za zagotovitev njihovih pravic, mora RS na njihovih območjih ustrezno urediti šolstvo, javne urade in drugo. Istospolnim, manjšini ki to ni, ni treba urejati ničesar, kajti družbena norma je, da je – spolnost pa naj bo to isto-spolnost ali hetero-spolnost, človekova intima in je skoraj v celoti vezana na zidove svojega doma. Vse kar je zunaj doma pa je v enaki meri dostopno vsem ne glede na spolno usmeritev. Le v primeru, če bi (hipotetično) veljalo da je istospolnost handicap, bi bili istospolni upravičeni na posebno pozornost družbe. In s tem na ustrezne privilegije.

O referendumu piše Simoniti, da je »mračen« in da je večina odločala o pravicah manjšine. Le kje na volilnih imenikih prepoznava Simoniti večino? In kje na volilnih imenikih prepoznava manjšino? K referendumu so pristopili volivci RS in so odločili kot so odločili. Tudi ustavni sodniki so s svojo odločitvijo, da ne razpravljajo o vsebini »istospolnih pravic«, ampak le o pravici do referenduma nakazali, da problem presega ustavo in da naj ljudje sami odločijo v kakšni družbi želijo živeti. Iz pravkar omenjenih pojasnil sledi, da je Simonitijeva interpretacija odločitve ustavnih sodnikov napačna. Volivci na dovoljenem referendumu niso nikomur jemali pravic, le dali jih niso tistim, ki do njih niso upravičeni. V kapitalistični družbi, ki jo živimo, velja da mora slehernik izkazati pravni (civilni) interes; le imetniki delnic delniške družbe smejo zastavljati vprašanja in vplivati na odločitve d.d., le invalidi so upravičeni na uporabo posebnih parkirnih mest. In v tem smislu naprej . . .

Urednik priloge Dela je bil pri pričujočem članku zelo radodaren s prostorom. Dopustil je, da se je Simoniti razpisal na treh straneh častnika, čeprav je bila poanta Simonitijevega pisanja jasna že ob branju prve strani. Na drugi in tretji strani je le ponavljal že povedano. Ob javni obravnavi razgaljenih izhodišč za pripravo novega družinskega zakona v avtorstvu Kopačeve upam, da bodo uredniki malo brzdali svoje novinarje – novinarski »mainstream« je bil pred zadnjim referendumom v veliki večini med zagovorniki družinskega zakona in je s svojimi brez prizivnimi stališči veselo zapolnjeval časopisni prostor. (Glej SP Dela, oktober – december 2015) zaradi česar mnogi tisti, ki imajo (imamo) argumente proti, nismo prišli do besede.