Precej časa že lahko opazujemo enoideološko pozicioniranje voditeljev in gostov kontaktne oddaje VV Faktor.   Format oddaje je sicer simpatičen in glede na siceršnjo ponudbo tudi osvežujoč, le da so se novinarji, ki moderirajo oddajo povsem spustili z vajeti.  Z ničemer več ne skrivajo svojega mesta v političnem koordinatnem prostoru, ampak svojo pozicijo ponujajo, kot edino zveličavno.  Svojim, skoraj izključno desno usmerjenim gostom ponujajo tki. »nabita vprašanja«.   Vprašanja, ki ne dovoljujejo odgovorov drugačne intence kot jo je ponudil moderator.  Med najbolj radikalne  komentatorje gotovi sodi ekonomist Bernard Brščič.  V svojem ekstremnem radikalizmu je tako goreč, da je skoraj že simpatičen. Vedno  ga poslušam v pričakovanju, da bo v svojih novih komentarjih šel še dlje.  In običajno mi ustreže.  Brščiču v nekoherentnosti tesno sledi Tino Mamić.  Da so njegovi teksti nelogični že znotraj enega samega stavka ga ne moti.  Vsako opozorilo na storjene napake užaljeno zavrne.  Najobjektivnejši komentator je nekdanji prvi mož davkarije, Ivan Simić.

Začetki te oddaje so sicer bili vzpodbudni.  Prvi voditelj Vodušek, ki sicer tudi ne more skriti svoje ideološke orientacije je vendarle pazil na minimalne standarde objektivnosti.   Njegovo dolgoletno delo profesionalnega novinarja ima gotovo pomembno vlogo pri tem.   Sedanja ekipa potrebnega korektiva nima. Niti ob izrečenih lažeh in zavajanjih ne čutijo (ne kažejo) nobenega sramu. Sodu pa je vendarle izbil dno,  nedeljski VV Faktor.    Neposredno po zaprtju volišč  so  Bojan Požar, Dimitrij Rupel, Matej Lahovnik in Aljuš Pertinač komentirali izide vzporednih volitev.  Konstruirali so povezave med kandidati in med njihovimi domnevnimi ozadji, pri čemer niso ponudili nobenih indicev, kaj šele dokazov o obstoju takšnih povezav.  Ponudili so le svoje trditve.  Absolutno zmago  Boruta Pahorja že po prvem krogu – rezultat vzporednih volitev – so izkoristili, da so osmešili pismo intelektualcev »trde tranzicijske levice«, ki naj bi v svoji nameri pomoči svojemu domnevnemu kandidatu, s svojim pismom v resnici škodili. 

Tudi Kučan, ki je sicer upokojenec in bi po njihovem moral biti tiho je pri svoji »diskreditaciji« Pahorja, le-temu pravzaprav pomagal.  Vsi ti komentarji so leteli v živo, pri čemer smo na ekranu že lahko brali rezultate dejanskih volitev pri čemer že numerus 5 % preštetih glasov bistveno presega numerus vzporednih volitev (pod tisoč anketirancev).  Teorije voditelja in gostov oddaje se torej  niso sesuvale le sproti, pred našimi očmi, ampak  tudi na koncu, ko smo dobili rezultate po 99, 5 % preštetih glasov.  Realnost je bila diametralno nasprotna orwelovskega pravdoreka, ki so ga dotični narekovali. Matej Lahovnik, Aljuš Pertinač, Dimitrij Rupel in Bojan Požar so brez dvoma komentatorske zgube in bi jih veljajo pri izpostaviti študentom pri študiju novinarstva in komunikologije kot vzorčen primer, kakšni novinarji in komentatorji ne sme biti.