Pričakovanja so bila visoka, kajti oba finalista sta pred dnevoma z bleščečo igro pometla z drugima polfinalistoma, s predstavnikoma generacije, ki prihaja. A vendar ni prišlo do pravega dvoboja, vsak Nadalov poskus prevzema pobude je Novak kaznoval z natančno in agresivno igro.  Med svojimi serijami ni občasno udarjal mehkeje, da bi predahnil. Ne, vsak zamah je bil blizu idealnemu in sleherna žoga je bi bila za Nadala težka.

Pričakovanega nihanja, padca Džokovićeve koncentracije ni bilo.   Od prve do zadnje točke je Novak Džoković gospodaril na igrišču. Enako dobro sta mu služila tako beckhand kot forehand, kakor tudi izleti na mrežo in voley. Zmaga Džokovića nad Nadalom je bila zmaga koncentracije in glave, nad močjo in kondicijo.

Ne moremo reči, da je to bil najboljši dvoboj vseh časov, ta kaj takšnega bi moral biti Nadal konkurenčnejši, a takšne demonstracije totalnega tenisa, kot danes v avtorstvu Džokovića, pa doslej še nismo videli.   Tenis za zgodovino.