Zelo podoben intervju za Dnevnik 07.12.2019 je bil sprejemljiv ... zanimivo ...
Vir: https://www.dnevnik.si/1042916236/mnenja/odprta...
Too much medicine (preveč medicine)
»Too much medicine« se imenuje iniciativa ugledne znanstvene revije s področja medicine, The British Medical Journal (BMJ). Z njo želijo opozoriti na nevarnost za zdravje človeka in človeštva, ki jo prinašajo čezmerno in nepotrebno diagnosticiranje, nepotrebno nudenje zdravstvenih uslug, širjenje definicij bolezni, pri čemer vsakodnevne in samoumevne težave ali pa težave, povezane s staranjem telesa, razglašajo za bolezenska ali psihopatološka stanja.
Pod tem naslovom se odvijajo tudi konference. Avgusta lani je potekala v Helsinkih (too-much-medicine.com). Predavatelji so bili profesorji medicine, farmacije in novinarji s področja zdravstva. Nekaj naslovov predavanj: »Tajni škandali: kako politika drži zdravnike in kirurge vstran od poznavanja resnice o zdravilih, ki jih predpisujejo, in pripomočkih, ki jih vgrajujejo«, »Kako pomagati zdravnikom, da niso zavedeni«, »Kampanje za ozaveščanje o bolezni kot gorivo, ki poganja čezmerno diagnosticiranje« (o eni taki kampanji bo govor v tem prispevku), »Preveč pregledov pomeni preveč medicinskih intervencij« ali pa »Vloga strahu pri čezmernem diagnosticiranju«. Že ti naslovi so tako pomenljivi, da nas kar silijo v raziskovanje, kaj se tu dogaja. Ta mesec bo v Sydneyju potekal podoben simpozij, njegov naslov bo Preventing overdiagnosis (Preprečevanje čezmernega diagnosticiranja; preventingoverdiagnosis.net, tudi tu je pobudnik BMJ).
Tudi zdravstvo je industrija
Na teh simpozijih se zbirajo nedvomno medicinsko vrhunsko izobraženi ljudje, taki, ki opazijo anomalije v postopkih zdravljenja, postopkih, ki pacientom ne koristijo, koristijo pa zdravstveni industriji. Zbrali so se in še se bodo, da se pogovorijo o mehanizmih, ki blatijo veličasten in odgovoren poklic zdravnika, ter ugotovijo, kako bi se ta proces lahko upočasnil.
A v družbi, ki dobiček in gospodarsko rast postavlja na prvo mesto, si drugačnega zdravstva ne moremo predstavljati.
Tudi zdravstvo je industrija, predvsem farmacevtska, ki mora skrbeti za dobrobit delničarjev. Gospodarsko rast dosegajo po diktatu kapitala z znanstveno neutemeljenimi ali slabo utemeljenimi postopki. In za to je odgovoren predvsem tisti drobcen delež zdravnikov, ki so na ključnih položajih v zdravstvu – predvsem so to profesorji na medicinskih fakultetah sveta, ki skupaj z industrialci na primer pišejo učbenike in oblikujejo doktrine po napotkih farmacevtov. Eden takih učbenikov je denimo 5. izdaja 1791 strani debele knjige z naslovom Textbook of psychopharmacology, v kateri 66 avtorjev od 156 izvira iz farmacevtske industrije. Krojači iz farmacevtske industrije s takimi učbeniki ukrojijo znanje zdravnikov, še preden ti vstopijo v ordinacije, v katerih nato delajo po doktrinah, ki so mnogokrat vprašljive. Sliko učinkovito dopolnjuje marketing v medijih. Ti so tako nasičeni z oglasi za bolezni in zdravila, da se človeku, ki več kot pol ure gleda TV, zazdi: gotovo je tudi z mano kaj narobe. Enako vlogo kot oglaševanje zdravil igra ozaveščanje o bolezni, kar neizogibno vodi v čezmerno diagnosticiranje. Učinkovita strategija marketinga je ne reklamirati samega zdravila, pač pa najprej bolezen, motnjo. Ljudje ne reagirajo tako skeptično, ni se jim treba spraševati o stranskih učinkih zdravil, vtis imajo, da je družbo preveva ena sama skrb za naše zdravje. To je marketing, preoblečen v skrb in ozaveščanje o zdravstvenih problemih.
Kampanje, ki nimajo strokovne podlage
Nedavno smo znotraj napovedi za nogometne tekme srečevali namig, kako naj moški skrbijo za svoje prostate. Sama diagnoza tvorb na prostati ima seveda globoke in daljnosežne posledice. Moški, ki se ne odloči za priporočljive postopke, ki se nanašajo na odkrite tvorbe na prostati, se lahko izogne spremljajočim poškodbam: inkontinenca in impotenca. Podobno velja za dojke. V zadnjih štirih desetletjih v ZDA redno pregledovanje dojk ni pripomoglo k zmanjšanju pojavnosti četrte faze raka dojk, to je tiste faze, ko začne rak metastazirati (o čemer govori članek Why Has Breast Cancer Screening Failed to Decrease the Incidence of de Novo Stage IV Disease?, avtor D. R. Heller in drugi, 2019). Na to je opozoril že Esserman s kolegi leta 2009, ki je pokazal, da se je pojavnost lokaliziranega raka dojk skoraj podvojila z uvedbo pregledovanja dojk v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ne da bi temu kasneje sledilo zmanjšanje pojavnosti napredovanega raka, ko rakaste celice iz dojk skozi limfne ali krvne žile odpotujejo na obisk v druge dele telesa. Do istih zaključkov sta prišla Bleyer in Welch, ki sta svoje ugotovitve objavila v najprestižnejši medicinski reviji (New England Journal of Medicine 2012, 367, str. 1998–2005). Razlog za to ni znan, nekateri menijo, da so mnoge oblike raka dojk, ki ga zaznamo z mamografijo, biološko neaktivne in bi spale še leta in leta, a ko telo napademo s sevanjem, kirurgijo in primitivnimi zdravili, je miru konec, in to prispeva k nespodbudnim rezultatom. Rakaste celice z agresivno biologijo pa mnogokrat uidejo skeniranju. Izjemno draga biološka zdravila, zaradi katerih bi utegnile šibkejše države tudi bankrotirati, so le delno učinkovita in življenje v povprečju podaljšajo le za pičlih nekaj mesecev. Samo trije odstotki vseh moških umrejo zaradi raka prostate, med avtopsijo pa so ga odkrili pri približno polovici umrlih 70-letnikov, pri katerih rak prostate za časa življenja ni bil ugotovljen. Iz tega sledi, da večina moških ne potrebuje zdravljenja (https://www.medscape.com/viewarticle/755408?src=trendmd_pilot). Zdravljenje raka prostate s kirurgijo, sevanjem ali hormonsko terapijo vodi do težav z erekcijo, mehurjem in zadrževanjem urina, ne da bi s tem kaj zmanjšali smrtnost. Nagovarjanje k pregledovanju prostate zato nima podlage. Ima pa neslutene posledice sama diagnoza. Tudi za tiste, ki imajo le majčkeno, nenevarno in mirno spečo tvorbico. Dokler ne vemo zanjo, je vse v najlepšem redu. Ko pa začnemo s terapijami streljati vsevprek, je tudi tu miru konec. Res je, včasih se zgodi, da ustrelimo samo raka, a dogaja se, da padejo tudi nedolžne žrtve. In ta nedolžna žrtev misli, dokler je še živa, kakšno srečo je imela, da je bil rak zaznan tako zgodaj, sicer bi bila zdaj že mrtva… Celostno gledano smrtnosti tudi tu zaradi zgodnjega odkrivanja ne zmanjšamo. Problem je drugje. Četrta faza raka dojk prevladuje med ženskami, ki živijo v revnejših predelih in ki so manj izobražene. Enako velja za vse duševne motnje ali srčno-žilne bolezni…
S farmacijo se zasluži več kot z nafto ali vojsko
Farmacevti dobro vedo, zakaj to počnejo. Profitna stopnja njihove industrije je najvišja in je dvakrat višja od profitne stopnje naftne ali vojaške industrije. Zato tudi količina denarja, ki jo namenjajo marketingu, nekajkrat presega vsoto, ki jo vlagajo v razvoj in raziskave. Zdravniki to počnejo zaradi zaverovanosti v doktrino, ki jih ščiti pred pravnimi grožnjami.
Zato samo v ZDA zaradi nepotrebnih intervencij vsako leto umre 37.000 ljudi, medtem ko jih na cestah umre okoli 34.000. To bi v Sloveniji ustrezalo kakim 100 žrtvam nepotrebnih posegov na leto. A to je le manjši del vseh smrti, ki nastanejo zaradi zdravstvenih storitev. Drugi vzroki so še stranski učinki zdravil, zdravniške napake (ki so edino lahko opravičljive, saj (z)motimo se lahko vsi), bolnišnične infekcije itd. Več ljudi umre samo še zaradi srčno-žilnih bolezni in raka, če upoštevamo vse starostne skupine!
Torej, rešitev je ena sama. Zdravje je treba vzeti v svoje roke, kar bi bila tudi edina učinkovita pot do krajših čakalnih vrst. Ne večanje zmogljivosti zdravstvenih ustanov in ne večanje vpisa na medicinske fakultete (samo več mladih zdravnikov se bo porazgubilo v tujini). Septembra letos je na Medicinski fakulteti v Ljubljani (15 poslušalcem) predaval prof. dr. David Katz. Ljudje ne umrejo prezgodaj zaradi infarkta, ampak zaradi slabih navad, ki so upešale srce, pravi, ne umrejo prezgodaj zaradi pljučnega raka, ampak zaradi kajenja. Svojo filozofijo je strnil s tremi črkami, FFF: Fingers (prsti), ti nosijo v usta alkohol in cigarete, Forks (vilice), te nosijo v usta slabo hrano, in Feet, stopala, noge, ki večinoma počivajo na postelji doma in pod mizo v službi. Zdrava prehrana, gibanje, opustitev slabih navad, dodati je treba še zdrav, pozitiven odnos vsaj z nekom iz naše okolice, da ima vse skupaj smisel – to so tisti elementi, ki bodo čakalne vrste petkrat zmanjšali: če nas zdaj v čakalnici pred ordinacijo čaka deset bolnikov, lahko mirne duše zatrdimo, da sta resnična bolnika le dva, preostali bi lahko, če bi upoštevali FFF, ostali doma in šli raje na sprehod ali tek v naravo ali pa vzeli v roke knjigo, kajti tudi možgani so ena sama mišica, ki jo je treba trenirati.
* V slovenskem prevodu: Preveč medicine. Dr. Tomaž Makovec je farmacevt in biokemik, kot asistent je zaposlen na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Tukaj predstavljena stališča niso nujno stališča ustanove, v kateri je zaposlen.
Jul 15, 2021