Spoštovana gospa predsednica!

Kot star upokojen kirurg, ki pa sem vendarle v aktivnem obdobju storil kar veliko, tako na področju kirurgije kot tudi našega stanu, si vam drznem povedati svoje misli ob dogajanjih v tem čudnem času.

Veliko vas vidim v medijih in poslušam. Ob tem se vas spomnim iz svojih aktivnih let in vem, da je bilo sodelovanje z vami, kadar je do tega prišlo, prijetno in uspešno. Razumem vas, da ste prevzeli funkcije, ki jih imate sedaj, čeprav bi na primer pričakoval na mestu vodje svetovalne skupine pri reševanju problemov s pojavljanjem in širjenjem covida epidemiologa. To se mi zdi nekako tako, kot če bi jaz, jetrni kirurg, vodil konzilij za črevo, čeprav rak črevesa vendarle zaseva tudi v jetra. Saj me razumete, ali ne? Pa pustiva to.

Občutim namreč nekaj, kar je v sedanjem času žal pri nas značilno, in sicer da je na nek način v ospredju, lahko rečem, kar zastraševanje ljudi z virusom in je kaj malo prijaznega razlaganja, zakaj je kaj potrebno, čemu v bistvu služijo določeni ukrepi, in ne kaj hočemo, ampak kaj lahko z njimi dosežemo … O tem, da so v ukrepih res tudi vsaj zame, morda slabo poučenega, nelogičnosti (na primer zakaj naj bi moral gost v restavraciji na stranišče z masko, ko je vendar tam sam in najbrž virusi ne letijo tam kar po zraku; jasno pa je, da je tam potrebna drugačna higiena). Vsekakor je pri obračanju k državljanom izkazano silno malo zaupanja v človeško pamet in razsodnost. Vemo, da so v Skandinaviji uspeli doseči ali ohraniti zaupanje ljudi do oblasti tudi s prijaznim nagovarjanjem in primernimi razlagami o smiselnosti ukrepov. Četudi so naši ljudje drugačni, bi jim bil prijazen način komunikacije predvsem zdravstvenih in tudi ostale oblasti dobrodošel in bi jih posredno tudi vzgajal. Vem, da naša generacija ni dobila dovolj znanja o komunikaciji in veščinah nagovarjanja ljudi, pa vendar se da to tudi nadoknaditi.

Vse bolj se bojim, da je pri nas v medicino hudo zakoračila politika in se poslanstvo poklica izgublja. Saj vendar Hipokratova prisega pri kolegih še ima svojo moč in pomen, kot seveda tudi ostale novejše deklaracije!? »Najprej ne škoditi!« Marsikdo bi želel imeti znanstveno podprte dokaze, da cepljenje ne škodi. In če in kolikor pač kdaj škodi, naj bi se to razložilo in našlo razumno opravičilo oz. razlago, da do tega pride.

Pred več kot letom sem pisal v Izido o tem, da so in da bodo ukrepi, povezani s koronavirusom, prizadeli veliko ljudi, da bo obravnava mnogih z različnimi, tudi zelo težkimi boleznimi otežena in da bi se bilo treba pripraviti za naprej. Nekaj je bilo res storjenega, pa vendar premalo. Tako vemo, da je verjetno kadrovska podhranjenost, predvsem na področju zdravstvene nege, ostala. Sestre še vedno bežijo in parlament ni zainteresiran, niti morda sposoben najti načina, da bi te zdravstvene delavce nagradil, vsaj približno tako, kot je to pri severnih sosedih, morda z nekim zakonom. Tudi zdravniki še odhajajo, baje kar številni tisti, ki se izšolajo na mariborski MF, pa bi jih doma še kako potrebovali. Tudi tu bi oblast lahko vsaj začasno kaj uredila.

Zdi se mi, da smo včasih res »bolj papeški od papeža«, kot takemu načinu rečejo ljudje. Razumem, da smo odvisni od zahtev in smernic Evropske unije, pa vendar imamo tudi svojo pamet in svoje okoliščine, kar bi vsekakor lahko upoštevali. Morda bi bilo dobro, če bi se pri načrtovanju in sprejemanju raznih ukrepov poglobili v izsledke na dokazih temelječih ugotovitev glede možnosti in verjetnosti širjenja okužb. Če pa teh še ni, naj se omogoči tekoča raziskava. Ali mislite, da so se ljudje konec pomladi pridno cepili zaradi strahu pred okužbami, ali pa so to počeli, ker so želeli brez problemov na dopust in počitnice? Potem pa je zanimanje naenkrat tako zelo upadlo, da smo uvedli mobilne enote. Ljudem bi lahko tudi nekaj povedali o tem, kako je s posledicami cepljenj, ki jih nekateri čutijo (tudi jaz sem med njimi in imam glavobole, vrtoglavice, oslabelost srca ...). Ali pa je še vedno premalo relevantnih podatkov o tem, čeprav se najde zapise o spike proteinu, ki je v cepivu in ki naj bi bil odgovoren za prodor v celico, potem ko se pripne na celično membrano preko ACE2. Ob vsem tem me je hudo zbodlo forsiranje cepljenja mladostnikov in otrok. Zopet pogrešam na dokazih temelječo razlago, da je to dobro in prav in zakaj naj bi bilo tako. Pa je prišlo priporočilo SZO, mi pa … bomo bolj pametni?

Preobremenjenost bolnišnic se je ob bolezni, ki je vsekakor resna in tudi lahko huda, pri nas kar izrazito pokazala, pa vendar razen načrtov nekaterih zasebnikov ni videti kaj dosti ukrepov v smeri povečevanja njihovih zmogljivosti. Ali pa pač nisem o tem dovolj seznanjen. Ob tem se spomnim, kako v Nemčiji s prostori v bolnišnicah niso imeli težav. Pa tam ni malo zasebnih bolnišnic, ki, če so prazne, ne prinašajo dobička. Včasih se vprašam, od kod denar za vse to, za vse ukrepe, inšpekcije in še kaj. Kako to, da so se baje bolnišnice izvile iz rdečih številk ob tem, da so bile vse zadolžene. V ozadju vendarle mora biti denar, ki pa je od kod? Kolega kirurg, ki sem ga vprašal, zakaj še ne gre v pokoj, mi je odgovoril, da sedaj, ko dobi ob plači še 65 % plače covid dodatka, to vsekakor nima smisla. Razumem ga in mu privoščim. Denar! Za čem vse se v tej covid zgodbi skriva denar? Ja, denar je vsem vladar! Se vam ne zdi, da je pa to vsaj v našem poklicu kar sramotno?

Torej, spoštovana gospa predsednica, godilo mi bo, če boste to, kar sem napisal, prebrali in se morda ob čem malo zamislili. Marsikaj imam še na duši, pa naj bo to dovolj. Moje pisanje nikakor ne terja odgovora, prej morda kakšno spremembo v komuniciranju, v obračanju k že preveč z virusom zastrašenim državljankam in državljanom.

Prof. dr. Eldar M. Gadžijev, dr. med.,
v. svet., Preddvor

Revija v pdf (stran 24)

Povezava na prispevek