Vse več je varljive tišine

ZARJA Jana. Torek, 10. avgust 2021.

Novinar: Jure Aleksič

Tudi če se ne zanimate za politiko, to še ne pomeni, da se politika ne zanima za vas. Kar je nedavno dokazala s projektom ZNB-D. ZNB pomeni Zakon o nalezljivih boleznih. Tisti D na koncu pa poimenuje njegovo zadnjo novelo. Oziroma za zdaj zgolj predlog novele, ki je bila v parlamentu v resnici že potrjena, a se je potem na srečo ustavila v Državnem svetu. Vlada jo je nato “zaradi razgrete situacije” začasno umaknila … Kar seveda pomeni samo, da čaka naslednjo priložnost za njeno sprejetje. Morda že jeseni – ob vsej histeriji, ki jo ta nedvomno prinaša.

Ustavnik Andraž Teršek je to, kar se pri nas v zadnjem času dogaja v imenu korone, na svojem blogu označil kot »orkan proti ustavnosti«. In ZNB z venčkom že sprejetih novel je vsekakor zelo pomemben del tega orkana. Tečejo zadnje minute, da se kot družba izjasnimo, ali nam je svoboda za nas in naše otroke še vedno pomembna kategorija ali pa pravzaprav niti ne.

Smo prav razumeli, da je poskušala novela odpreti vrata posebnim izolacijskim centrom? Takim za ljudi, ki jih oblast sumi, da bi utegnili biti nevarni za družbeno zdravje? Govorimo vendar o nečem, kar je bilo še predvčerajšnjim domena najbolj divjih teorij zarote! Torej nekaj, kar bi lahko resno jemali samo največji paranoiki!

Pravite paranoiki? Teoretiki zarot? Verjetno se vsaj malo šalite in provocirate na začetku. Ob izrazu teoretiki zarot se navadno neham pogovarjati. Ampak prav. Vem, kaj je paranoja. Vem tudi, kaj je shizofrenija, pa patološki narcizem, sociopatija in podobno. In tiranija. S tem vsakodnevno živimo, to gledamo, slišimo in občutimo. Ne razumem pa izrazov, kot so teorije in teoretiki zarot, antivakserji in zanikovalci. Ali podobnih novokomponiranih etiket, s katerimi se krivi in obsoja sleherno vprašanje, pomislek, dilema, dvom ali kritika.

Že v redu, ampak če odgovoriva tudi na vprašanje?

Zadeva z novelo zakona o nalezljivih boleznih je v resnici prav banalno preprosta in prozorna. Tako prozorna, da je njen pomen mogoče zgrešiti samo z načrtno, odločeno miselno slepoto. Tak pravni akt ruši ostanke zidu, ki ljudi varuje pred politično motiviranim odvzemanjem osebne svobode. Tudi pred čim hujšim. Nasploh pred izčrpavajočim nadlegovanjem, psihičnim in fizičnim teroriziranjem. Novela ZNB-D poskuša izvršilni veji oblasti zagotoviti bianco menico, da z ljudmi počne karkoli, kadarkoli in kolikor dolgo želi. Govoriva o sramotnem zakonu, ki ga vse več mojih kolegov – sicer preveč prestrašenih ali drugače nezmožnih za kakršen koli javni nastop – označuje za neonacističnega. Težko jim oporekam. Da, zakonodajni venček ZNB dovoljuje izvršilni oblasti tudi idejo o izolacijskih centrih – za ljudi, zdrave, ki se jim policistično in brez znanstveno primerne diagnostike vžge etiketa zdravstveno nevarnih, četudi niso. Zelo preprosto.

Ampak kako je kaj takega mogoče? Kakšnemu umu sploh lahko pride na pamet, da bi poskušal uresničiti takšne ideje?

ZNB-D nima prav veliko zveze z zdravstvom in epidemiologijo. Da je tako, pri ustavno očitno nevzdržnih določbah – zlasti tistih, ki zadevajo svobodo gibanja, zasebnost in osebno svobodo –, je že povedala zdravniška stroka … Je priznal celo NIJZ, so povedali epidemiologi in znanstveniki. Res je, da moramo slednje iskati predvsem v tujini. Glede dogajanja v glavah in prsih ljudi, ki take pravne akte izdelujejo, kot bi izdelovali orožje … Eh, glede tega bo pa bolje, da vprašate psihologe, psihiatre, psihoterapevte. Pri tem boste imeli sicer težave, ker kot večina cehov tudi psihologi, z redkimi in občasnimi izjemami, molčijo. Vse bolj. Spirala molka je zanimiva zadeva. Molk in pasivnost sta prijetna privilegija. Omogočata najbrž zdravo cono pragmatičnega ugodja tistih ljudi, ki bi lahko ali bi celo morali govoriti. Pred javnostjo. Vsak dan. Ampak ne. Pandemični molk.

Zapisali ste, da zloglasne novele ne dojemate kot zakona, temveč kot politični manifest. Manifest o čem?

O tem, kaj tvorcem takih pravnih aktov pomenijo vladavina prava, ustavna demokracija in temeljne pravice in svoboščine. Predvsem pa o tem, kaj si že toliko časa dovolijo početi z ljudmi. In kaj načrtujejo še početi z njimi. Vi ste omenili izolacijske centre. Jaz pa bi raje opozoril, da bi bile epidemije z vsemi spremljajočimi ukrepi po novem lahko razglašene tudi ob običajnih sezonskih okužbah dihal … Torej ob raznih prehladih in gripah. Pa tudi brez tega.

Kar tako?

Kar tako, kot ukrep, tehnika gospodovanja. Vladajoča politika, katera koli, predvsem pa sedanja, bi lahko take izredne razmere uvedla, ker se je iz nekega razloga pač tako odločila. Po novem že s sklicevanjem na preventivo. Z golim, votlim sklicevanjem na nekaj – lahko samo na kako parolo, gospodovalno floskulo. Teh je na pretek. Kihneš ali težko vdihneš, ali pa zdrav z zdravimi prijatelji odigraš partijo teniških dvojic – dovoljšen razlog, da te na domu obišče policija. O teh norostih se skoraj ne znam več konstruktivno pogovarjati. Ker se je o taki zakonodajni sprevrženosti težko konstruktivno pogovarjati.

V predlog novele je bilo celo zapisano, da bo karantena lahko odrejena tudi »na druge načine«. Da ja? Katere? Taka določba je v posmeh ustavnosti in pravnemu nauku. Zdravega državljana bi lahko brez večjih težav policiji prijavil vsak nič kaj dobroverni sosed … Pač zatrjujoč, da je imel s prijavljenim državljanom »visoko rizični stik«. Oziroma z zatrjevanjem, da je neka oseba imela takšen stik z drugo osebo. Lahko brez posebnega razloga, kar tako, recimo iz neobvladane podlosti. Kar je z ustavnopravnega vidika nezaslišano in nevzdržno.

Na vas se neposredno obračajo številni posamezniki, ki so na tem, da jih nova normala zlomi. Zato imate najbrž kar dober pregled nad tem, kaj se dogaja po slovenskih službah. Imam prav, da so na krilih epidemije prav vsi mali diktatorčki po pisarnah in uradih dobili opolnomočenje za veselico, kakršno so si že dolgo želeli?

Vprašanje je zadetek v jedro. In sami ste tudi že odgovorili nanj. Z malimi diktatorčki je natanko tako, kot pravite. Komaj bi jih prešteli, toliko jih je. Od prve varnostne ograje do zadnje birokratske pisarne. Posebno težavni so mali diktatorji, ki niso prav bistri in ki jim načelnost, mišljenje, dostojnost, omika … pomenijo le besede. Dodajam pa, da kot družba še naprej podcenjujemo tisto drugo in še veliko hujšo pandemijo, ki je izbruhnila skupaj s prvo.

Katero?

Seveda gre za pandemijo strahu. Ta se je zalezel v vse pore družbe in v vse več ljudi. Razumljivo. Pričakovano. In načrtovano. Strah pogosto paktira z apatijo. Marsikdo se tiho lomi in trpi muke pod težo, trepeta za zdravje in ekonomsko prihodnost. Spet drugi v paniki iščejo oprijeme, da ne bi usodno zdrsnili v prepad, v osebni propad … Rok, ki bi jih potegnile gor iz previsa, pa ni.

Priča smo tudi pandemiji duševnih težav in obolenj. Pa pandemiji sprevrženo nesramnega odnosa do zdravih ljudi. Tudi panični strah pred boleznijo in bolnimi ljudmi je svojevrstna pandemija. Odvzet svoboden, prost, upravičen in pomirjujoč dostop do zdravnika in ambulante je pandemija. V časnikih beremo, da starši bolnih otrok pogosto ne morejo do zdravnika …

Iz vaših zapisov je jasno tudi, da ste zelo razočarani nad novinarji. Kaj nam najbolj očitate, kaj najbolj pogrešate?

Nisem zelo razočaran, ker do te scene nimam velikih pričakovanj. A sem vseeno zaprepaden. Slovenske medije sem večkrat pozval, naj preverijo, na koliko vprašanj je oblast sploh sposobna odgovoriti, če koga zanimajo bistvene informacije o ukrepih. Iz lastnih izkušenj vem, da je odgovor skoraj vselej nekakšna verzija stavka: »Informacij nimamo, zato vam jih ne moremo posredovati.« Predzadnji odgovor NIJZ je pa sploh oksimoron, nesmisel brez bistroumnosti: imamo informacije, ampak jih ne dobite, ker jih imamo na tak način, da za nas velja, kot da jih ne bi imeli. Bi se krohotal, a ni smešno.

Ampak veste, ne želim se spoprijemati z mediji … Četudi imajo zdaj zgodovinsko priložnost, da si kot družbena sila povrnejo ugled, pomen in moč. A se bojim, da so si jo že zapravili.

Iz vašega pisanja je očitna predvsem žgoča želja, da bi mediji bolje opravljali svoje poslanstvo.

Seveda. Po novem globljega preiskovanja in razkrivanja sploh ne opazim več, ko gre za koronska vprašanja. Mediji uradne interpretacije družbenega stanja in dogajanja ne postavljajo več pod vprašaj. Dovoljujejo pa uradno potrjeno enostranskost in enoumje, pretvarjanje in sprenevedanje. Dovoljujejo žaljenje in poniževanje ljudi, njihove pameti in dostojanstva. Strašenje ljudi, sodelovanje pri žaljivem etiketiranju, celo obtoževanju ljudi – zdravih, mladih in starejših, celo otrok … Pa brezbrižnost do ustavne pravice javnosti do kakovostne, celostne in resnicoljubne obveščenosti … Ne bom nadaljeval. Zgodovina bo sodila in obsodila. Četudi jo vselej pišejo zmagovalci.

Vseeno bi se še malo pomudil pri fascinantnem stavku: »Informacij nimamo, zato vam jih ne moremo posredovati.« O kakšnih informacijah govoriva?

O vseh bistvenih vprašanjih. Recimo o tem, s katerimi znanstvenimi dokazi je utemeljena domneva, da je okužba s covidom nevarnejša od drugih prenosljivih bolezni. Torej, na podlagi katerih dokazov pričujoča epidemija terja posebne in posebno stroge ukrepe, kot je odvzem osebne svobode s karanteno, policijska ura, prepoved prehajanja mej, notranjih in zunanjih … Ali pa: kateri so znanstveni razlogi, zakaj je bila bolezen SARS-Cov-2 covid-19 uvrščena v prvo skupino najnevarnejših bolezni zaradi visoke smrtnosti.

To je seveda samo začetek. Potem so tu še vprašanja, na katera ni odgovorov, o statistiki umrlih, o pravih razlogih smrti, o razliki med »s covidom« in »zaradi covida« … Pa o učinkovitosti, varnosti in nujnosti cepiv. Pa o pravih številkah in imenih stranskih učinkov cepiv. Pa spreminjajoče se izjave, tudi oksimoroni, glede gripe … Pa o zdravilih, ki seveda so, a kot da jih ni. Pa o znanstvenih razlogih za uporabo PCR-testov za diagnostične posege. Pa o obolelih za drugimi boleznimi. Pa o vplivu redne večurne nošnje mask na organizem … Pa o umrlih v DSO-jih in bolnišnicah, ker tam še vedno ni sistemov za odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov. Pa o tem, zakaj teh sistemov ni in zakaj ni zanje nihče ne pristojen ne odgovoren. Zakaj je s tem vse O. K., kot vselej odgovori vlada. To je skrajno neodgovorna in zavržna brezbrižnost, ki pa ni naključna, ker vse pristojne že leto in pol na to opozarjamo vsak teden. Skratka, da vseh teh informacij ŠE VEDNO ni, ali pa da jih skrivajo, to je zločin, kaznivo dejanje! Vsekakor je to že samo po sebi dober razlog za kazenski pregon velikega števila ljudi, ki odločajo ali neposredno vplivajo na odločitve odločevalcev.

Moj seznam je zdaj dolg 37 vprašanj. Potem sem odnehal. Nadaljevali so drugi. In odgovorov nismo dobili.

Čakajte, na nič od tega oblast ni sposobna odgovoriti?

Ne. Na nič. Če pa že, le z golimi mnenji in domnevami – z osebnimi mnenji in domnevami nekaj oseb. Ali s sprenevedavim vabljenjem k iskanju informacij po spletu. Vidite, z ustavnopravnega vidika je zadeva zelo preprosta: če oblastni organi in javne institucije nimajo informacij, ki bi jih morale imeti, to že v izhodišču pomeni kršitev pravice javnosti do informacij javnega značaja in do obveščenosti. Kar seveda pomeni tudi neizpolnjevanje osrednjega ustavnopravnega pogoja za ukrepe, določenega v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-83/20. O tem sem eno leto pisal na sodišče. Nič. Zdaj sem odnehal.

In potem pomislim na otroke in mlade … Občasno tudi zajočem.

Ker tako trpijo?

Seveda. Za časa mojega življenja toliko otrok in mladih še ni tako trpelo. O tem sem začel pisati že spomladi 2020. Stanje je vse slabše. Vprašajte pedopsihiatre. Starše. Učiteljice. Zločin nad otroki se je zgodil, se dogaja in se bo očitno še kar dogajal. Tudi o tem sem pisaril na ustavno sodišče. Opozarjal, da je treba tudi v vrtcih, šolah in fakultetah čim prej poskrbeti za sisteme za odvajanje izdihanega zraka. Nazaj sem dobil spet samo en velik oglušujoči nič. Samo za ustavno sodišče sem vsega skupaj spisal 400 strani besedila in priložil za nekaj svežnjev dokaznih virov. Vlada pa je odgovorila enkrat, in sicer s člankom o Francoski Gvajani.

Za konec in prav nič za hec … Kako je mogoče, da nam, kot beremo, aktivnega premierja sodišče išče z detektivom? Da ne gre tu vseeno za kakšno pretiravanje ali celo zavajanje zlohotnih medijev? Ali pak predsedujočega Evropski uniji slovensko sodišče dejansko išče z detektivom?

Oh, to pa ni zares vprašanje zame. Odgovorim lahko samo s salvo podobno grotesknih vprašanj. Kako je mogoče, da se spoštovani sodnici ustavnega sodišča že eno leto podaljšuje mandat? Kako je mogoče, da kandidirajo osebe, ki so z oblastniki zlizane kot podplat s čevljem? Kako je mogoče, da si drzne kandidirati nekdo, ki o ustavništvu ve znatno manj kot jaz o taktiki napada v finalu evropskega prvenstva v nogometu? Na splošni družbeni ravni pa: kako je mogoče, da kar nekaj ljudi, zlasti zaposlenih v medijih, ve marsikaj grdega in umazanega – tako grdega in umazanega, da človeka prime k bljuvanju –, pa o tem molčijo, v univerzalni spirali molka? Ob vsem, kar se dogaja, in to tako intenzivno in histerično, tudi vse bolj nasilno, je po drugi strani vse več tišine. Varljive in skrajno neodgovorne tišine.

 
CITAT: »V predlog novele je bilo celo zapisano, da bo karantena lahko odrejena tudi ‘na druge načine’. Da ja? Katere? Takšna določba je v posmeh ustavnosti in pravnemu nauku.«

***null***

Povezava:

https://revijazarja.si/clanek/ljudje/61123a0831e6b/vse-vec-je-varljive-tisine