Pravne in družbene posledice ustavnosodne odločbe št. U-I-79/20

Vsakodnevno opažam, da si velik del slovenske javnosti napačno tolmači naslovno ustavnosodno odločbo. Tega ni težko razumeti. Tudi sam ne razumem povsem toka misli v obrazložitvi odločbe. Četudi se trudim razumeti, zakaj se sodišče ne želi, ne zmore ali si nekako … ne upa … izviti iz mreže golega besedičenja, stvarno neutemeljenega leporečja, zatrjevanj brez dokazne podlage, protislovij, nelogičnosti, manipulacij, zavajanj in sprenevedanj oblasti ter z njo sodelujočega dela zdravstvene stroke, pa tudi iz prenekatere polresnice, celo očitne laži.

Nikakor ne trdim, da gre vselej, ves čas in samo za to. Trdim, da gre v pomembnem delu, oziru in obsegu tudi za to. In to je zelo slabo. Z ne prav izvirno prispodobo: če v kozarec studenčnice kapneš fekalije je potem to kozarec fekalij – dokler so fekalije v kozarcu.

O tem, za kaj zares gre

Poudarjeno pojasnjujem: Ustavno sodišče NI RAZVELJAVILO 39. člena ZNB. Ustavno sodišče tudi ni odločilo, da po preteku dveh mesecev ta člen ne velja več. Oblasti je sicer »naložilo«, da člen popravi in ga naredi ustavno sprejemljivega, a brez napovedanih pravnih posledic, če oblast tega ne bo storila.

Ustavnosodna odločba (in ne »ustavna odločba« – kako trdovratni so pri nas napačni strokovni izrazi!) št. U-I-79/20 je dostopna na tej povezavi: https://www.us-rs.si/odlocitev/?q=U-I-79%2F20-24&caseId=...

Poleg tega je sodišče ustavnopravna vprašanja presojalo le z vidika svobode gibanja in pravice do svobodnega zbiranja in združevanja, ne pa tudi z vidika osebne svobode. Škoda. Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar o tem, da je šlo tudi za problem posega v osebno svobodo, se mi zdi prepričljivo in mu pritrjujem.

Sodišče je odločilo, da 39. člen ZNB »velja do uskladitve z ustavo« – in seveda odločbo sodišča. In to je problem. Velik. S tem je sodišče (tudi to kritično opazko zapišem z nelagodjem, a ustavniška vest mi nalaga to storiti) ustvarilo še večji pravni kaos »koronskih pravnih aktov« in pravne prakse, delovanja uradnih oseb, organov in institucij javne oblasti, ni pa zagotovilo pravnega reda.

Je pa sodišče razveljavilo odloke, ki temeljijo na omenjenem členu in so bili sprejeti pred uveljavitvijo ustavnosodne odločbe. A učinek razveljavitve velja samo za podzakonske pravne akte, ki ne veljajo več. Ne velja pa za tiste, ki veljajo trenutno, ne velja za tiste, ki so bili sprejeti po uveljavitvi odločbe sodišča in ne velja za tiste, ki še bodo sprejeti.

Tako imamo stanje, v katerem ustavno sodišče ugotovi in pove tisto, kar zatrjujem od prvega dne: da je omenjeni člen ZNB očitno protiustaven, zato so očitno protiustavni vsi podzakonski pravni akt, ki na njem temeljijo. A ta člen, ponovim, ostaja v veljavi. Sodišču se zdi, da to pomeni manjšo škodo od tiste, ki bi nastala, če bi bil ta člen razveljavljen in bi oblast ostala brez kakršne koli pravne podlage za »koronske ukrepe.« Četudi že dobro leto in pol temeljijo na očitno in hudo protiustavni zakonski podlagi. Za podzakonske pravne akte (predvsem odloke) velja učinek razveljavitve le za nazaj, ne pa tudi za vnaprej.

Trudim se prizanesljivo razumeti in sprejeti to in takšno odločitev US in njeno obrazložitev. Imam pa s tem težave.

Seštevanje zapletov

Da je zadeva na videz še bolj zapletena, kot dejansko je, sodišče že uvodoma pojasni: 

“Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na ustavno in zakonsko podlago ter okvir – t. i. načelo legalitete oziroma legalitetno načelo – je eno temeljnih ustavnih načel. Tesno je povezano z drugimi temeljnimi ustavnimi načeli, kot so načelo demokratičnosti (1. člen Ustave), načela pravne države (2. člen Ustave) in načelo delitve oblasti (druga poved drugega odstavka 3. člena Ustave).

Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. V zakonu morajo biti jasno izraženi ali iz njega nedvomno razvidni namen zakonodajalca in vrednostna merila za izvrševanje zakona. Golo oziroma bianco pooblastilo izvršilni oblasti (tj. pooblastilo, ki ni dopolnjeno z vsebinskimi kriteriji) pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.”

Razumen človek, ki sklepa logično, bi vse naslednje odloke, ki so vsebinsko enaki ali po bistvu zelo podobni predhodnim, štel za očitno protiustavne in zato pravno nedopustne pravne akte. Goli formalist, zakonistični legalist, ali legalistični prečrkovalec, pa bi najverjetneje ob tem dejal nekaj podobnega kot: “Ne, zdaj je treba izpodbijati tudi ustavnost kasnejših odlokov, vseh, četudi imajo enako vsebino, kot prejšnji, ali so zaradi še večjega posega v ustavne pravice še očitneje in še bolj protiustavni.” Bojda bi rekel tudi: “A to mora spet ugotoviti ustavno sodišče.” Morda bi imel prav.

A naelektrena polemika med golimi formalisti in tistimi pravniki in pravnicami, ki to niso, ni potrebna. Potrebo po polemiki je odstranilo že ustavno sodišče sámo, četudi – za moj ustavniški um – zelo dokaj neprepričljivo: “Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se uporabljata 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih.”

Sodišče je torej izrecno odločilo, da očitni in hudo protiustavni člen ostaja v veljavi in da zato očitno in hudo protiustavni podzakonski pravni akti, sprejeti in uveljavljeni po uveljavitvi te ustavnosodne odločbe, pravno ostajajo in veljajo. Razlog? Zato, ker ostajata v veljavi sicer ustavnosodno potrjeno protiustavni druga in tretja točka prvega odstavka 39. člena ZNB. Sodišče poskuša razloge za takšno odločitev pojasniti v točkah 101, 102 in 108 obrazložitve odločbe. Ne dovolj prepričljivo.

V veljavi torej ostaja naslednje: »Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe: … prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih; prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni.«

Zato je treba trenutno veljavne odloke in bodoče odloke spet izpodbijati pred ustavnim sodiščem. Pri čemer ne vemo zagotovo, če to drži. Zakaj? Zato, ker je v obrazložitvi ustavnosodne odločbe že zapisano, da trenutni in bodoči odloki veljajo, ker … iščem poenostavljeni izraz… ‘se šteje’, da še naprej velja 39. člen ZNB, četudi je ustavnosodno potrjeno protiustaven.

Zato se skoraj zdi boljša možnost, da se pred Upravnim sodiščem, s tožbo proti upravnim organom oziroma državi, zatrjuje kršenje ustavnih pravic in svoboščin. Pri čemer ni mogoče vedeti, kako bi sodišče odločilo o tožbi, ki bi bila vložena zaradi kršitve ustavnih pravic in svoboščin, storjene s podzakonskimi akti, ki temeljijo na 39. členu ZNB, za katerega je ustavno sodišče odločilo, da je protiustaven. Ali zaradi kršitve »pozitivne pravne obveznosti« države, storjene z opustitvijo – zakonodajalčeva neuresničitev odločbe US. Ni mogoče vedeti niti tega, če bi Upravno sodišče sploh hotelo odločati o taki tožbi – ker je ustavno sodišče odločilo, da veljajo tudi sedanji in bodoči odloki, četudi so protiustavni, ker temeljijo na protiustavnem členu v ZNB.

Ne bom se sprenevedal o tistem, o čemer se sprenevedajo drugi

Nič od omenjenega pa ni razlog za opustitev prepričanja, da je pravilo PCT očitno nezakonito in protiustavno. Naštel bom več razlogov.

»Prebolelost« bi morala biti strogo pravno varovan osebni podatek. Tudi »cepljenost.« Slednje ni obvezno, četudi bi lahko bilo obvezno. Zakaj? Ker je ESČP v primeru Vavrička proti Češki (o tem sem že izčrpno pisal v tem časniku) odločilo, da je cepljenje, za katerega medicinska stroka predlaga, da naj bo obvezno, lahko »obvezno«, ne sme pa biti »prisilno.«

Seveda se tu takoj postavi vprašanje, kdaj je cepljenje dejansko obvezno: ko tako določa zakon, ali že tedaj, ko necepljeni otrok ne sme v vrtec ali šolo, mladostnik na fakulteto, ko delavka izgubi zaposlitev, ko je onemogočeno socialno življenje, ko se ljudi potiska in stiska v kot s socialno izolacijo, stigmatizacijo in diskriminacijo, v materialno pomanjkanje (zaradi izgube zaposlitve), ko se med ljudmi ustvarja dvopolni razdor, podžiga novo vrsto sovražne nastrojenosti, jezikovno nasilje itd.? Če bi vprašali mene – za  moj ustavniški um je to že »prisila.«

Javno sem se že odzval na uradno mnenje Zagovornika načela enakosti, da PCT pravilo ne zadeva »osebnih okoliščin« in da ne ustvarja diskriminacije. Seveda jih zadeva in seveda jo ustvarja, kaj pa drugega. Cepljenje tudi po sodni praksi ESČP pomeni »poseg v moralno osebnost posameznika, ki je sestavni del pravice do zasebnosti.« In svobode odločanja, tudi »splošne svobode ravnanja«. Grobo posega v zapoved pravne enakopravnosti in prepoved pravne neenakopravnosti do ljudi in med ljudmi, v pravico do zasebnosti in v osebnostne pravice. Tudi v pravice iz Zakona o varstvu osebnih podatkov, Zakona o pacientovih pravicah in Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Težko me bo prepričati, z dosedanjimi argumenti (npr. Zagovornikovimi) pa nemogoče, da to ni diskriminacija in se pri tem sklicevati na 13. člen tega zakona, ki govori o »izjemah od prepovedi neposredne diskriminacije.«

13. člen

(izjeme od prepovedi neposredne diskriminacije)

(1) Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje zaradi določene osebne okoliščine ne pomeni diskriminacije po tem zakonu, če takšno različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna. Ne glede na prejšnji stavek je neenako obravnavanje na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona zaradi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti vedno prepovedano, razen v primerih, določenih v tem ali drugem zakonu.

(2) Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona zaradi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti ne pomeni diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali konteksta njenega opravljanja taka značilnost predstavlja bistveno in odločilno poklicno zahtevo, pod pogojem, da je cilj legitimen, zahteva pa ustrezna, potrebna in sorazmerna.

(3) Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje zaradi starosti na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona ne pomeni diskriminacije, če je to objektivno in razumno utemeljeno z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji politike zaposlovanja, trga dela in poklicnega usposabljanja, in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna.

(4) Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona zaradi vere ali prepričanja posameznika pri poklicnem delu v cerkvah in drugih verskih skupnostih ali v drugih javnih ali zasebnih organizacijah, katerih etika temelji na veri ali prepričanju, ne pomeni diskriminacije, če zaradi narave tega dela ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, vera ali prepričanje predstavlja legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko organizacije.

(5) Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje v zvezi z ugodnejšim varstvom žensk zaradi nosečnosti in materinstva na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona ne pomeni diskriminacije.

(6) Ne glede na prvi odstavek tega člena je na področjih iz pete do osme alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona neenako obravnavanje zaradi spola, narodnosti, rase ali etničnega porekla vedno prepovedano, razen če gre za zagotavljanje blaga ali storitev izključno ali predvsem osebam enega spola, če takšno različno obravnavanje upravičuje legitimen cilj in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna.

Diskriminacija je lahko v pravu ali pred pravom (postavo, zakonom), neposredna ali posredna – in ostane, kar je; diskriminacija.

Za maske, kot sem zatrjeval od začetka »koronske krize«, velja, da so v slovenskem pravnem redu neobstoječe. To je ugotovilo že Višje sodišče v Kopru in kasneje tudi druga redna sodišča. Pri čemer tega ne nameravam ponavljajoče problematizirati – v dosedanjem, že tolikokrat premletem oziru in kontekstu.

Tu se zgodba ne konča. Uradno epidemija ni razglašena. In če ni, ZNB omogoča branje in razumevanje, kot da ne morejo in ne smejo veljati »izjemni« ukrepi in posegi v ustavne pravice in svoboščine (ne »izredni« – ta pridevnik ustava pripisuje zgolj razglasitvi “izrednih razmer” po 92. členu Ustave).

Ta teza nima ničesar opraviti s kategoričnim nasprotovanjem slehernemu ukrepu.

ZNB v 39. členu določa: »Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe…« Seveda je to MOGOČE preprečiti z DRUGIMI UKREPI! S sistemi za odvajanje zraka iz zaprtih prostorov ven, od obolelih in drugih ljudi »stran«, o čemer oblast in z njo sodelujoča medicinska stroka že leto in pol nočeta nič slišati in ničesar storiti! Vselej znova odgovarjajo: nismo pristojni, nismo odgovorni, vse je OK – odpiramo okna, zračimo, delamo prepih. Mitja Vilar, ki ga leto in pol vsak dan oblast in uradna medicinska stroka nočeta slišati, ob tem zapiše (med drugim): »Vsak narode ima svoje ‘idiote(s)’. Je pa problem, če imajo ti v rokah oblast, pravico do odločanja.«

Če se k temu doda še »varno razdaljo« (izraz »socialna distanca« se mi zdi nevzdržen) in npr. prozorne pregrade (v učilnicah, pisarnah itd.), pa da se prijazno prosi ljudi, naj ne prihajajo v delovni ali poslovni stik z drugimi ljudmi, če kihajo in kašljajo, ali imajo povišano temperaturo (kar sicer ostaja velik problem, ki ustvarja epidemijo strahu – do bolezni in do drugih ljudi – in epidemijo motenj duševnega zdravja, po simptomih pa med gripo in covidom, kot pojasnjuje medicina sama, ni otipljive in jasne razlike, razen pri hujših zapletih, a tudi tu lahko le dogmatično verjamemo uradni mainstream medicinski stroki, kar medicino iz znanosti spreminja v vero; vrata za družbeno razpravo o tem, kdaj naj človek zaradi razlogov zdravja ostane doma, oziroma, kdaj na ne gre na delovno mesto, v vrtec, šolo, na fakulteto…, so široko odprta – razpravljati o tem je legitimno), s hkratno zagotovitvijo takšnih mask, ki ne škodijo počutju in zdravju ljudi, hkrati pa učinkovito varujejo ljudi pred morebitno okužbo, z motiviranjem ljudi k zdravemu načinu življenja, s celostno obravnavo človekovega zdravja, fizičnega in psihičnega, kot enega samega (kot je učil prof. dr. Andrej Marušič)…, utegne zdravstveni problem pojenjati in ugasniti. Dosedanjim ukrepom to očitno in nikakor ne uspe. Vztrajno se nadaljuje s poneumljenostjo o “odpiranju oken in delanju prepiha.”

ZNB govori o »diagnostiki.« Kot edino sredstvo za diagnostiko se (četudi so sijajni znanstveniki iz laboratorija v Sežani že poleti 2020 pojasnjevali pomen krvi in laboratorijskih preiskav) uporabljajo qPCR testi, za katere sam proizvajalec zatrjuje (in je to zapisal tudi na deklaracijo škatlic s testi), da »niso namenjeni diagnostiki« in da »niso testirani v diagnostičnih postopkih.« O tem govorijo tudi številni znanstveni in strokovni članki. A ugledni naravoslovec, ki zatrjuje, da se s koronsko krizo ukvarja le obrobno, četudi jo redno javno komentira v medijih, pravi, da to ni pomembno – da gre samo za »proizvajalčevo izogibanje odgovornosti.« Zanimivo. A bistveno premalo za »pravno korektnost« in »strokovno prepričljivost« – v odnosu do ljudi in zaradi dobrobiti ljudi.

Še naprej sprašujem. Je to še dovoljeno? Gre pri tem nemara že za »terorizem« (tudi takšne domislice je slišati in brati)?

Spraševanje pa ne pomeni izražanja nezaupanja do medicine. Takšno početje s tem nima prav nikakršne zveze.

A soglašam s prepričanjem, da si mora medicina, kot vsako drugo početje človeka, zaupanje izboriti in zagotoviti, seveda ga mora tudi ohranjati, še bolje – krepiti. Včasih tudi tako, da nadzira oblast in ji stopa na prste njene samovolje. Naša medicina to počne? Učinkovito, prepričljivo?

Poleg tega ta invazivni palični poseg v telo ne more veljati za »zdravstveni pregled«, pač pa gre očitno za »medicinski poseg.« Tako zaradi invazivnosti kot zavoljo možnih škodljivih posledic, tudi trajnih, za zdravje, pa zavoljo snovi, ki se pridobi ob testiranju in možnosti njene nadaljnje rabe.

Nerazumevanje, kaj pomeni in kaj vključuje dolžnost delodajalca, da zagotovi varnost pri delu, pa do kje sega, je osupljivo. Komentarji nekaterih javno prepoznavnih pravnikov in funkcionarjev na to temo so osupljivi. Pravno logiko postavljajo na glavo. O tem problemu morda podrobneje ob drugi priložnosti.

Izvorni problem, ki to ostaja

Tudi o tem problemu sem eno leto pisal Ustavnemu sodišču RS. Nanj so me že takoj ob vzpostavitvi koronske krize opozorili nekateri naravoslovci in zdravniki. Spomin mi pravi, da me je nanj prvi opozoril dr. Gorazd Janez Pretnar: covid je brez strokovne utemeljitve končal v prvi skupini najnevarnejših nalezljivih bolezni, kot so kuga, Ebola, Marburg in druge hude virusne hemoragične mrzlice. 

Biserka Ilin, dr. med., dr. Matjaž Figelj, Sabina Senčar, dr. med., mag. Vladimir Pirnat, dr. med., in drugi bi k temu najverjetneje dodali še kratko dopolnitev: smrtnost je pri bolezni covid več stokrat manjša, kot pri ostalih boleznih v tej skupini.

Najverjetneje bi dodali še (no, so že dodali, večkrat, javno, tudi na spletišču Iniciative slovenskih zdravnikov), da je po Nürnberškem kodeksu de facto in de iure »kriminal,« oziroma kaznivo dejanje, če se kogarkoli sili v medicinski poseg v telo z ne dovolj raziskanim preparatom, kar bo to, tako imenovano “cepivo” (besedno zvezo »tako imenovano« sem si sposodil pri kritičnih zdravnicah in zdravnikih), vsaj še nekaj let. Sedaj je v tretji klinični fazi raziskave, so mi pojasnili, pri čemer je druga faza preskočena ali pomanjkljivo izvedena pri vseh, t.im. cepivih proti Covidu 19. Tudi, da se cepljeni ljudje okužijo in lahko širijo bolezen podobno kot necepljeni, torej cepljenje ne predstavlja učinkovite preventive za širšo družbo. O tem ne presojam, ker gre za medicino. Je pa tudi to vprašanje pravno pomembno.

Osebnostna pravica se načeloma, po ustavnopravni doktrini, lahko podredi javni, obči koristi družbe. A to velja le za nalezljive bolezni z ekstremno visoko stopnjo smrtnosti, med 45% in 100%, kot so kuga, Ebola, Marburg in druge hude virusne hemoragične mrzlice. Covid je, ponovimo in ponavljajmo to še naprej, brez strokovne utemeljitve končal v tej skupini, saj je smrtnost več stokrat manjša od ostalih bolezni v tej skupini.

Hkrati drži, da je vlada s sklepom uvrstila bolezen Covid-19 v prvo skupino. A za pravno in sodno presojo to ne sme biti odločilno. Znanstveni razlogi in utemeljitve so odločilna zadeva.

Če ni tako, kot omenjeni in drugi znanstveniki, naravoslovci in zdravniki, v Sloveniji, v Evropi in v svetu pravijo, da je, bi bilo treba znanstveno prepričljivo, dokazljivo in dokazano zatrditi in dokazati, da ni tako.

Opredeljujem se do tistih medicinskih in zdravstvenih vprašanj, ki so pravno pomembna, pravno regulirana in razpravljam o odločilnih stičiščih med pravom in medicino.

Zato tudi viri, podobni spodnjemu, niso nepomembni in jih ne gre z ravnodušnim zamahom ene od rok odpraviti brez izrečenega ali zapisanega, seveda tudi prepričljivo vsebinsko in dokazno utemeljenega stavka;

https://www.facebook.com/lidija.matejcekgreguras/videos/528536301732809

(Op.: zgornja povezava je ena od tistih, kjer je mogoče videti in slišati pogovor – ta pa je le en od več pogovorov – med pravniki in strokovnjaki za obravnavano temo.) 

Škoda, ker so se mediji odpovedali preiskovanju, raziskovanju in analiziranju te teme. Škoda, ki je s tem nastala družbi in se stopnjevano nadaljuje, utegne biti nepovratna.

Sklep

Ljudi se polarizira, ščuva drugega proti drugemu, se jim grozi, se jih ustrahuje, obtožuje, obsoja, etiketira, se jim ukazuje in prepoveduje, že se jih tudi odpušča…  Pa četudi samo postavijo legitimno vprašanje. Ravnatelja, ki to stori, se želi odpustiti, žuga se mu, naj ga ne zanima pravo, obsoja se ga in se ga označuje za grožnjo. Aktivistki, ki prvemu med enakimi v izvrišlni vejo oblasti postavi nekaj legitimnih vprašanj v slovenskih gorah, se očita izgredništvo, primitivizem in škandaloznost. Iskalce in spraševalce se zmerja z zarotniki, neodgovorneži, očita se jim egoizem, odsotnost solidarnost in neetičnost. Tudi »neumnost«. Soočeni smo s tako grobim, očitnim in osupljivim uzurpiranjem ustavnih pravic in svoboščin (od svobode dela in podjetniške svobode, pravice do vzgoje in izobraževanja, do zasebnosti, zdravja in življenja – ljudje v DSO-jih še naprej umirajo, zaradi brezbrižnosti do problema zraka), da je to stanje in dogajanje, ravnanje oblasti in z njo sodelujoče stroke postalo zelo težko mirno in prizanesljivo analizirati in komentirati. Nad otroki in mladimi se izvaja nasilje in teror. Jezikovno nasilje in pretepaštvo dosega rekorde. Poneumljanje ljudi je nova normalnost. Cenzura je osupljiva, pošastna. Povsod. Mediji, zlasti televizijski, so postali enostransko PR orodje. Že dolgo, predolgo tudi v preveč medijih ne gre več za razpravo, polemiko, soočanje, dokaze in dejstva. Pobudniki ustavnosodnih presoj razpolagamo s svežnji znanstvenih in strokovnih virov, oblast ponuja članek o Francoski Gvajani. Zdravnikom, ki imajo drugačno prepričanje od uradnih mnenj in domnev, znanstveno in strokovno podkrepljeno, se pošilja vabila na disciplinske zagovore. Očita se jim tudi tisto, česar niso storili ali izjavili. Vbod z iglo se popularizira in reklamira, vsiljuje, kot bi šlo za volilno kampanjo. Ne govori se o »zdravljenju« in zdravilih. Tudi uporablja se jih ne, četudi so. Umika se ljudem prijaznejše teste, ki bojda v predpisani in zato razumni proceduri čakajo na uradno odobritev. Očitno so te včasih bliskovite, drugič slow-motion. In tako dalje in tako naprej.

Z vetom na ZNB-D smo dosegli vsaj to, da zaenkrat (!) še ne velja še neznosnejša zakonska ureditev, pravno zabetonirana tiranija. A nikar ne pretiravajmo z upanjem, da se ne bo zakonsko uveljavilo tudi to. Predlog ostaja v zakonodajnem postopku.

Ustavno sodišče je, četudi dobroverno, žal ustvarilo stanje za nove prepire in nesoglasja okrog veljavnih in zavezujočih pravil – med ljudmi, med ljudmi in oblastjo … Ustvarilo je precedens o pravno veljavni protiustavnosti, brez negativnih pravnih posledic za oblast. Kako naj sedaj ljudstvo zaupljivo spoštuje Ustavo in se počuti varno pred sodno vejo oblasti? Kdo in kaj sploh še pravno omejuje oblast – učinkovito, zares? Kaj storiti, glede odločitve ustavnega sodišča (ki jo skušam prizanesljivo razumeti, ker razumem soočenje človeka z okoliščinami »nelagodja«, »spolzkega terena«, »strahu«, »negotovosti«, »odgovornosti«, razumem ustavnosodno »iskanje najmanjšega skupnega imenovalca« itd., ampak…)?

Ena možnost, kar zadeva ZNB, je ustavnosodna uporaba »doktrine o stopnjevanju sankcij«, z razveljavitvijo protiustavnih rešitev v ZNB, s takojšnjim odločanjem o teh pobudah, z natančnimi navodili zakonodajalcu, lahko tudi z ustavnosodno držo aktivizma in pozitivnega ustavnosodnega pravotvorja. Sodišče je imelo na voljo tudi uporabo »doktrine političnih vprašanj.« Zanjo se ni odločilo. Zdi se mi prav. A treba bi bilo potegniti ustavnopravno črto. To, kar imamo, je popolni in neznosni ustavnopravni kaos! To je tudi ustavna kriza. Tudi ta je že predolgo časa epidemična.

Apeliram za vzpostavitev drugačnega stanja duha, za odprtost duha, uma in srca, ki pritiče Človeku, družbi, ki naj ne bo le »gola skupnost«, ampak naj si prizadeva postati in biti »skupnost«. Apeliram za pristno ustavno demokracijo, razpravljajočo pravno državo kot vladavino prava, pozivam k spoštovanju in zaščiti človekovega dostojanstva in svobode človeka kot osebe. Vljudno sugeriram zgleden, vzoren odnos do medicinske etike in deontologije.  

(Ius Info, 3. september 2021)