Ko “provociranje” upravičeno besnih ljudi in “zaplinjanje” tako rekoč polovice glavnega mesta postane “običajnost”, “pravilo” in ko UPORABA VODNEGA TOPA NI VEČ “ULTIMA RATIO”, ampak sestavni del “nove – nasilne – (NE)normalnosti”, ko vlada prvič v zgodovini samostojne Slovenije aktivira 9. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije in “zaradi velike verjetnosti hujših kršitev javnega reda” sprejme sklep o omejitvah oz. prepovedi gibanja v Ljubljani, na Bledu in v okolici Brda pri Kranju, popolnoma opremljena in do zob oborožena policija pa miroljubne protestnike “lovi” po ulicah in trgih in vanje MERI Z OROŽJEM …, medtem pa predsednik države podeljuje ODLIKOVANJE nekdanji nemški premierki…, JE PROBLEM MAKSIMALNO RESEN IN OGROMEN! In vse to je najverjetneje še vedno samo začetek srhljive grozljivke …

To, kar si je privoščila in dovolila slovenska policija danes v Ljubljani in način, kako si je to privoščila in dovolila, je perverzno zločinsko.

A da ne bo nesporazuma:

• prilastitev, zloraba in izraba mirnih zborovanj in srečevanj ljudi na ulici od točno določenih nekaterih, zlasti način, kako se je to storilo in se to zdaj počne, je sramota, žalost in beda patološko bolnega uma in duha;
• ljudje, naši ljudje, državljanke in državljani, ljudstvo tega ne sme dovoliti – biti tako nalagano, pretentano, zlorabljeno, izrabljeno, izkoriščeno …, še enkrat več, znova in znova, z mnogoterih strani … ;
• prozorno, res do konca prozorno (in pričakovano, predvideno, napovedano…) teatralni, premišljeni, načrtovani, zaigrani, odblefirani ulični “nastop” točno določenega nekoga danes v Ljubljani je … istovrstna zadeva; kronični problem (“prevzetnost” je premil izraz) zakompleksane infantilnosti in političnega (četudi “civilnega”) idiotizma, ki se v svoji pomanjkljivo pametni, a še vedno dovolj pretkani in prebrisani egotripni, patološko narcisoidni odvisnosti od ponujenih in privlačnih priložnosti za “režisersko, wannabe-‘voditeljsko’ nagovarjanje ljudi in usmerjanje njihovih ravnanj” (zanj in zanje, za take, je to zadeva neobvladljivega nagona, sle, strasti, želje, potrebe…; bolezen), hrani, polni praznino in poganja s samoprevaro, zlepljeno z odsotnostjo vsakršne zadrege, nelagodja, občutka slabe vesti… ob tovrstni kvazi- skrbi zase na račun drugih ljudi;
• a tudi za to obstaja zdravilo – videti, razumeti in dojeti, za kaj gre, kaj se dogaja, zakaj nekdo počne točno nekaj – in se od takega početja obrniti stran;
• kdor vsaj tega še vedno ne prepozna, ne vidi, ne razume, ne dojame – ta ima res zelo nizko raven sposobnosti videnja, slišanja, razumevanja in dojemanja. In bo težko, res težko razumel in dojel, kaj se ZARES dogaja in ZA KAJ ZARES GRE; pri vsem, kar je bilo, kar je in kar – najverjetneje, žal – še bo.

Od tu dalje bom ta večer molčal in sedel na tleh sobe, ob sveči, v več ur trajajoči tišini – v skriti, nevidni, nezabeleženi znak simbolnega poklona vsem tistim našim ljudem, ki so bili kljub svoji miroljubnosti (četudi upravičeno jezni, tudi upravičeno besni), dobri veri in plemenitim namenom politi, zaplinjeni, preganjani, provocirani, žaljeni, pretentani, izrabljeni, prestrašeni, upam, da ne tudi pretepeni … V upanju, da se je solzivec toliko polegel, da so se že lahko brez težav odpravili domov, ali pa kam drugam – celi in zdravi.