Ko besede izgubijo vsak pomen

Ko je nek oblastnik Konfucija vprašal, kaj je pri upravljanju države najpomembnejše, je bil njegov odgovor za marsikoga presenetljiv. Začel bi s tem, mu je odvrnil Mojster, da bi stvari poimenoval s pravimi imeni. Ni slab začetek.

Simbolična fotografija (Foto: Luka Cjuha)

Lepo priložnost, da poimenujemo stvari s pravimi imeni, nam ponuja kandidatura za ustavnega sodnika, ki jo je predsednik države pred nekaj dnevi posredoval Državnemu zboru. Nelagoden molk pravniške srenje, ki je sledil nepričakovanemu izboru kandidata, znanemu po serijskem prijavljanju na različne državne funkcije, odraža nemi obup in očitno sprijaznjenost pravne stroke z nesprejemljivim strmoglavljenjem meril za izvolitev ustavnih sodnikov. Po kandidaturi prof. Kranjca, nekdanjega dekana moje pravne fakultete in cenjenega kolega, v katerega strokovne kvalifikacije ni dvomil nihče, smo soočeni s kandidaturo, ki se zdi njeno osupljivo nasprotje. Kot učitelj bodočih generacij pravnikov zato čutim kot svojo etično dolžnost, da pozovem k resnemu premisleku, na kakšno raven strokovne usposobljenosti pristajamo, če je že ne zahtevamo in pričakujemo od nosilca tako pomembne funkcije kot je sodnik ustavnega sodišča. Namesto, da molče obupujemo nad ravnanji nosilcev politične oblasti, je to primeren trenutek, da se zavzamemo za spoštovanje strokovnosti in usposobljenosti kot vrednote same na sebi.

Ustava nam nalaga, da kandidate iščemo med pravnimi strokovnjaki. Nas navedena ustavna zahteva zavezuje, od nas terja resen in poglobljen premislek, kdo pravni strokovnjak v resnici je, ali pa je ta besedna zveza pomensko povsem prazna, kot topel vosek gnetljiva določba, ki jo na koncu zvedemo v pritlehno »izvoljivost«?

V razmeroma kratki zgodovini našega ustavnega sodišča se je med sodniki zvrstila pestra paleta pravnikov. Nekateri so bili brez znanstvenih nazivov, drugi ugledni akademiki, nekateri brez izkušenj v praksi, drugi z bogatimi sodniškimi, tožilskimi in sedaj tudi odvetniškimi izkušnjami. Nekateri so domala celotno poklicno pot preživeli za katedrom katere izmed fakultet, drugi so pomemben del svojega poklicnega življenja preživeli v državni upravi. Med ustavnimi sodniki, na katere smo lahko ponosni, so bili tisti, ki so se – vsaj pri določenih vprašanjih – nagibali levo in tisti, ki so se nagibali desno. Z njihovimi stališči se kasnejše generacije lahko strinjamo ali pa smo do njih kritične, a bila so tehtna in porojena iz globokega poznavanja veljavnega prava ter temeljitega pravnega razmisleka. Vse to je posledica tega, da so bili vsi po vrsti pravni strokovnjaki, ki so na svojo funkcijo stopili polno strokovno usposobljeni, da prevzamejo eno najzahtevnejših nalog v našem pravnem sistemu. Še nikoli doslej pa se ni zgodilo, da bi bil za pravnega strokovnjaka, vrednega mesta na morda najpomembnejšem sodišču v naši državi, razglašen posameznik, ki je za zaključek študija na pravni fakulteti potreboval 17 let (sic!), in ki ni kasneje niti trenutka svoje poklicne poti preživel v dejavnem stiku z veljavnim pravom. Pojavljanje v medijih je očitno postalo zadovoljivo nadomestilo strokovnim dosežkom na ozkem področju prava, kaj šele ustavnega prava. Taka oseba je morda lahko uspešna na kakšnem drugem področju, v nobenem možnem pomenskem svetu pa ne more biti pravni strokovnjak, ki bi bil kvalificiran za delo na ustavnem sodišču.

Vsakomur bi moralo biti jasno, da delo na ustavnem sodišču ni ljubiteljska dejavnost za ljudi, ki jih pravna vprašanja zanimajo. Ali, da bom bolj natančen, jih zanimajo le filozofski vidiki prava. Je strokovno zahteven poklic. Terja ne le določeno tehnično pravniško znanje, obvladovanje tiste veščine, ki jo pravniki pridobijo z dolgimi leti poglobljenega preučevanja domačega in tujih pravnih redov, razumevanje razvejanega in zapletenega pojmovnega sistema, na katerem sloni moderno pravo, večletno poglabljanje v (ustavno) sodno prakso, večplastno premišljevanje o pravnih problemih in, končno, izkazovanje določenega talenta za soočanje s pravniškimi problemi, ki se pokaže v praktičnih situacijah. Zahteva osredotočenost in predanost določenemu poklicu. Zahteva pravno znanje in veščino, ki jo človek pridobi samo, če živi s pravom. Razlog za pogoj, da morajo kandidati dosegati starost štiridesetih let, ni le v tem, da zahtevamo določeno življenjsko zrelost teh oseb, temveč tudi molče izraženo pričakovanje, da bo kandidat za seboj imel vsaj dve desetletji pravniškega dela. Te zahteve zagotovo ne izpolnjuje nekdo, ki je diplomiral nekaj let pred svojim štiridesetim rojstnim dnevom, nato pa se na strokovnem področju prava nikoli ni zares udejstvoval.

Pravzaprav mi je kar nekoliko neprijetno pisati tako samoumevne stvari. Če bi šlo za medicino, bi nikomur od nas na padlo na pamet, da bi najzahtevnejšo možgansko operacijo zaupal zdravniku, ki ni še nikoli stal v operacijski dvorani (je pa napisal številne razprave o filozofiji zdravniškega dela). Ko stopimo v svet prava, se nam očitno zdi sprejemljivo, da na mesto, ki zahteva morda največ pravniške veščine, stopi oseba, ki bi težko dobila pripravništvo pri povprečnem odvetniku.

Ali ni to točka, v kateri bi moralo pravnike, če že ne vse ostale državljane, združiti skupno ogorčenje nad tako očitnim nižanjem meril za dostop do pomembnih funkcij? Pravnike zato, ker se lahko ne glede na svetovnonazorsko opredeljenost vseeno strinjamo o tem, da ukvarjanje s pravom ni nedeljska prostočasna dejavnost, s katero se lahko (celo na najvišji ravni) ukvarja vsakdo. Ostale državljane pa zato, ker kaže na porajajoči se trend popolne degradacije strokovnosti. Napoveduje se prihodnost, v kateri groba vztrajnost izriva kakovost, pretirane predstave o lastni sposobnosti resnično strokovno usposobljenost, izpolnjevanje formalnih pogojev ter politična podpora pa izkazano pravniško veščino, ki jo lahko od ustavnih sodnikov upravičeno zahtevajo in pričakujejo vsi državljani. Je to res skupnost, ki si jo želimo?

Zadnja kandidatura za mesto ustavnega sodnika je zato simptom nekega trenutka. Ko pred poslance stopa kandidat, ki je med vsemi predlaganimi kandidati v zgodovini naše države po vsej verjetnosti za opravljanje te funkcije najmanj kvalificiran, smo hkrati tudi priča pomembnemu trenutku v razvoju naše pravne kulture. Razprava o tem, kaj je kandidat rekel ali ni rekel o streljanju beguncev na mejah, je brez dvoma pomembna, a nas lahko tudi odvrača od mnogo bolj temeljnega vprašanja o minimalnih strokovnih merilih za opravljanje vloge ustavnega sodnika. Od vprašanja, kaj ali kdo je pravni strokovnjak. Na tej točki smo prav vsi odgovorni, da stvari poimenujemo s pravim imenom.

doc. dr. Aleš Novak,

Predstojnik Katedre za teorijo in sociologijo prava Pravne fakultete Univerze v Ljubljani