Vpliv cepljenja proti Covidu na psiho

Vemo, da so ukrepi, kot so maske, zaprtje šol, predpisi o razdalji, karantena in nenehno ponavljanje nepovezanih številk, povzročili precejšnjo psihično škodo, zlasti pri otrocih. Otroške bolnišnice so torej edine, ki so res preobremenjene in so morale že velik delež tistih, ki potrebujejo zdravljenje, zavrniti.

Študija, pravkar objavljena v reviji PNAS, poudarja temeljne varnostne ovire za manipulacije genov CRISPR, ki so v središču mednarodno predpisane kampanje cepljenja.

Avtorji CRISPR-Cas9 urejanja receptorja arginin-vazopresin V1a povzročajo paradoksalne spremembe v družbenem vedenju pri sirskih hrčkih, so razvili vrsto hrčka, znano kot Avpr1a KO, ki nima pomembnega signalnega mehanizma v možganskem krogu, kateri naj bi povečal ekspresijo socialne komunikacije in agresije.

Nepričakovano pa so hrčki Avpr1a KO pokazali več, ne manj, socialno komunikacijsko vedenje in agresijo do vrstnikov kot njihovi naravni, nezmanipulirani sorodniki.

Z drugimi besedami, v nasprotju s pričakovanji so manipulirani hrčki pokazali povečano antisocialno, agresivno vedenje – bili so psihično spremenjeni in prizadeti. Zaradi očitnih etičnih in varnostnih vprašanj je to komajda mogoče preučevati na ljudeh.

Študija o hrčkih ponazarja, kaj lahko in kaj gre narobe. Genetske spremembe vedno povzročijo kolateralno škodo. Receptor Avpr1a nima samo ene funkcije, temveč številne, vključno s funkcijo za uravnavanje krvnega tlaka, ki je ni bilo pri zmanipuliranem sevu.

Odnos med biomolekularnimi procesi in psihološkim vedenjem je raziskovalna tema psihonevroimunologije, ki jo vodi prof. dr. dr Christian Schubert. Poudaril je denimo, da številni socialni stiki ščitijo pred okužbami, strah pa znatno poveča tveganje okužbe in bolezni.

Schubert tudi pojasnjuje, da se sploh ni treba ukvarjati z učinkovitostjo "cepiv". Če zanemarite socialno in psihološko okolje, potem ne morete presojati učinka kakršnega koli cepljenja. Pravzaprav imajo države z najstrožjimi ukrepi tudi najslabši uspeh pri cepljenju.

Študija hrčkov kaže, da lahko tudi brez dejanskega strukturnega urejanja DNK sprememba širših funkcionalnih in komunikacijskih poti, kot se pojavi v imunskem sistemu kot posledica cepljenja z mRNA, zadošča za spremembo psiholoških stanj.

Nova študija poudarja dejstvo, da zagovorniki univerzalnega cepljenja z mRNA ignorirajo pomembna varnostna vprašanja. Psihološka stanja in funkcije ne izhajajo iz posameznih izoliranih genov ali biomolekularnih poti, temveč iz strukture in delovanja fiziološkega sistema kot celote.

Sprememba gradnika epigenetskega sistema tvega spodkopavanje psihološke stabilnosti.

Skozi celotno pandemijo so se pojavljale zmedene agresivne značilnosti psihosocialnega vedenja. Razbili so družine, prisilili nasprotnike (tudi tiste z zgodovino cepljenja) in krivili necepljene posameznike kljub številnim dokazom o nasprotnem. Zelo pogosto so se te reakcije pojavile nenadoma - dober znanstveni pokazatelj, da je treba iskati nov vzrok.

Znano je, da imajo številna zdravila psihološke posledice, ki so večinoma začasne ali reverzibilne. Težava z metodami genske terapije je, da so njihovi učinki destabilizirajoči in nepopravljivi.

Domneva, da lahko varnostne parametre cepiv mRNA izenačimo s tistimi pri običajnih cepivih, je popolnoma napačna.