Vse bolj nepomemben vrh G20 se je zaključil z zanesljivimi znaki, da bo BRICS+ pot naprej za sodelovanje na globalnem jugu.
Avtor: Pepe Escobar 
17. november 2022
Avtorstvo fotografije: The Cradle
Odrešilna lastnost napetega srečanja G20 na Baliju – ki ga je sicer vodila hvalevredna indonezijska prijaznost – je bila ostra opredelitev, v katero smer pihajo geopolitični vetrovi.
To je bilo zajeto v dveh poudarkih vrha: težko pričakovanem kitajsko-ameriškem predsedniškem srečanju – ki predstavlja najpomembnejše dvostranske odnose v 21. stoletju – in končni izjavi G20.
3 ure in 30 minut trajajoče srečanje iz oči v oči med kitajskim predsednikom Xi Jinpingom in njegovim ameriškim kolegom Joejem Bidnom – na zahtevo Bele hiše – je potekalo v rezidenci kitajske delegacije na Baliju in ne na prizorišču G20. v luksuznem hotelu Apurva Kempinski v Nusa Dui.
Kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve je jedrnato orisalo, kaj je res pomembno. Natančneje, Xi je Bidnu povedal, da neodvisnost Tajvana preprosto ne pride v poštev. Xi je tudi izrazil upanje, da bodo Nato, EU in ZDA sodelovali v "celovitem dialogu" z Rusijo. Kitajski predsednik se je namesto konfrontacije odločil izpostaviti plasti skupnega interesa in sodelovanja.
Biden je po mnenju Kitajcev izpostavil več točk. ZDA ne iščejo nove hladne vojne; ne podpirajo »neodvisnosti Tajvana«; ne podpirajo »dveh Kitajskih« ali »ene Kitajske, enega Tajvana«; ne prizadevajo si za „ločitev“ od Kitajske; in ne želijo zadržati Pekinga.
Vendar pa nedavni zapisi kažejo, da ima Xi malo razlogov, da bi Bidnu verjel na besedo.
Končna izjava G20 je bila še bolj nejasna zadeva: rezultat napornega kompromisa.
Ne glede na to, da se G20 sam opisuje kot "glavni forum za globalno gospodarsko sodelovanje", ki se ukvarja z "obravnavanjem velikih svetovnih gospodarskih izzivov", je vrh G7 znotraj G20 na Baliju de facto ugrabila vojna. Konec koncev ima "vojna" v izjavi skoraj dvakrat več omemb v primerjavi s "hrano".
Kolektivni zahod, vključno z japonsko vazalno državo, si je želel v izjavo vključiti vojno v Ukrajini in njene »gospodarske posledice« – zlasti krizo s hrano in energijo. A ne da bi ponudil vsaj sled konteksta povezanosti s širitvijo Nata. Pomembno je bilo okriviti Rusijo – za vse.
Učinek globalnega juga
Letošnja gostiteljica skupine G20 Indonezija – in naslednja gostiteljica Indija – sta morali utrjevati blagovno znamko azijske vljudnosti in doseganja soglasja. Džakarta in New Delhi sta se zelo trudila v iskanju besedišča, ki bi bilo sprejemljivo za Moskvo in Peking. Imenujte to učinek globalnega juga .
Kljub temu je Kitajska želela spremembe v besedilu. Temu so nasprotovale zahodne države, Rusija pa formulacije v zadnjem trenutku ni pregledala, ker je zunanji minister Sergej Lavrov že odšel.
V točki 3 od 52-ih izjava "izraža globoko obžalovanje zaradi agresije Ruske federacije na Ukrajino in zahteva popoln in brezpogojen umik oboroženih sil z ozemlja Ukrajine."
»Ruska agresija« je standardna Natova mantra – ki pa je ne deli tako rekoč ves svetovni jug.
Izjava riše neposredno povezavo med vojno in nekontekstualiziranim "poostrovanjem perečih problemov v svetovnem gospodarstvu – upočasnjujoča se gospodarska rast, naraščajoča inflacija, motnje dobavnih verig, poslabšanje energetske in prehranske varnosti, povečana tveganja za finančno stabilnost."
Kar se tiče tega odlomka, ne bi moglo biti bolj samoumevno: »Uporaba ali grožnja z uporabo jedrskega orožja je nedopustna. Mirno reševanje konfliktov, prizadevanja za reševanje kriz, pa tudi diplomacija in dialog so ključnega pomena. Današnje obdobje ne sme biti vojno.«
To je ironično glede na to, da Nato in njegov oddelek za odnose z javnostmi, EU, ki jo "zastopajo" neizvoljeni evrokrati iz Evropske komisije, ne izvajata "diplomacije in dialoga".
Fiksiran z vojno
Namesto tega so ZDA, ki nadzorujejo Nato, od marca oborožile Ukrajino za neverjetnih 91,3 milijarde dolarjev, vključno z zadnjo predsedniško zahtevo ta mesec za 37,7 milijarde dolarjev. To je 33 odstotkov več od skupnih (kurziv moj) vojaških izdatkov Rusije za leto 2022.
Dodaten dokaz, da je vrh na Baliju ugrabila "vojna", predstavlja izredni sestanek, ki so ga sklicale ZDA, da bi razpravljali o tem, kar se je na koncu izkazalo za ukrajinski izstrelek S-300, ki je padel na poljsko farmo, in ne za začetek tretje svetovne vojne, kot so histerično predlagali nekateri tabloidi.
Zanimivo je, da na srečanju ni bilo prav nikogar z globalnega juga – edina azijska država je japonski vazal, del G7.
Sliko zaključujemo z zloveščim mojstrom Davosa Klausom Schwabom, ki je na poslovnem forumu B20 znova posnemal Bondovega zlikovca, prodajal svojo agendo Velike ponastavitve »ponovne izgradnje sveta« skozi pandemije, lakote, podnebne spremembe, kibernetske napade in – seveda – vojne.
Kot da to ni dovolj zlovešče, Davos in njegov Svetovni gospodarski forum zdaj Afriki – popolnoma izključeni iz skupine G20 – naročata plačilo 2,8 bilijona dolarjev za »izpolnjevanje svojih obveznosti« po Pariškem sporazumu za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.
Propad skupine G20, kot jo poznamo
Resen prelom med globalnim severom in globalnim jugom, ki je tako očiten na Baliju, je bil nakazan že v Phnom Penhu, saj je Kambodža prejšnji konec tedna gostila vzhodnoazijski vrh.
Deset članic ASEAN je dalo zelo jasno vedeti, da še vedno niso pripravljene slediti ZDA in G7 pri njihovi kolektivni demonizaciji Rusije in v mnogih pogledih Kitajske.
Jugovzhodni Azijci tudi niso ravno navdušeni nad IPEF (indo-pacifiški gospodarski okvir), ki so ga sestavile ZDA, kar bo nepomembno v smislu upočasnitve kitajske obsežne trgovine in povezljivosti v jugovzhodni Aziji.
In še slabše postaja. Samoopisani "voditelj svobodnega sveta" se izogiba izjemno pomembnemu vrhu APEC (Azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje) v Bangkoku konec tega tedna.
Za zelo občutljive in prefinjene azijske kulture se to razume kot žalitev. APEC, ustanovljen že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja za spodbujanje trgovine po pacifiškem robu, se ukvarja z resnimi azijsko-pacifiškimi posli, ne pa z amerikanizirano "indo-pacifiško" militarizacijo.
Zaničevanje je sledilo zadnji Bidnovi zmoti, ko je na vrhu v Phnom Penhu pomotoma naslovil kamboškega Hun Sena s "premierjem Kolumbije".
Pripravljamo se za pridružitev BRICS-u
Lahko rečemo, da je skupina G20 morda zašla na nepovratno pot k nepomembnosti. Lavrov je že pred sedanjim valom vrhov jugovzhodne Azije – v Phnom Penhu, na Baliju in v Bangkoku – nakazal, kaj sledi, ko je opozoril, da je »več kot ducat držav« zaprosilo za pridružitev BRICS ( Brazilija , Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika).
Iran, Argentina in Alžirija so uradno zaprosili: Iran je poleg Rusije, Indije in Kitajske že del evrazijske četverice, ki je res pomembna.
Turčija, Savdska Arabija, Egipt in Afganistan so zelo zainteresirani za članstvo. Indonezija se je pravkar prijavila na Baliju. In potem je tu še naslednji val: Kazahstan, ZAE, Tajska (mogoča prijava ta konec tedna v Bangkoku), Nigerija, Senegal in Nikaragva.
Ključno je omeniti, da so vsi zgoraj navedeni maja poslali svoje finančne ministre na dialog o širitvi BRICS. Kratka, a resna ocena kandidatov razkrije osupljivo enotnost v raznolikosti.
Sam Lavrov je opozoril, da bo trajalo nekaj časa, da sedanja peterica držav BRICS analizira ogromne geopolitične in geoekonomske posledice širitve do točke, ko bo skoraj dosegla velikost G20 – in to brez kolektivnega zahoda.
Kandidate združuje predvsem posedovanje ogromnih naravnih virov: nafte in plina, plemenitih kovin, redkih zemelj, redkih mineralov, premoga, sončne energije, lesa, kmetijskih zemljišč, ribištva in sladke vode. To je nujno, ko gre za oblikovanje nove rezervne valute, ki temelji na virih, da bi zaobšla ameriški dolar.
Predpostavimo, da lahko traja do leta 2025, da bo ta nova konfiguracija BRICS+ pripravljena in zagnana. To bi predstavljalo približno 45 odstotkov potrjenih svetovnih zalog nafte in več kot 60 odstotkov potrjenih svetovnih zalog plina (in to bo naraslo, če se bo plinska republika Turkmenistan pozneje pridružila skupini).
Skupni BDP – po današnjih številkah – bi znašal približno 29,35 bilijona dolarjev; veliko večji od ZDA (23 bilijonov dolarjev) in vsaj dvakrat večji od EU (14,5 bilijonov dolarjev in pada).
Trenutno države BRICS predstavljajo 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in 25 odstotkov BDP. BRICS+ bi zbral 4,257 milijarde ljudi: več kot 50 odstotkov celotnega svetovnega prebivalstva, kot je zdaj.
BRI sprejema BRICS+
BRICS+ si bo prizadeval za medsebojno povezovanje z labirintom institucij: najpomembnejše so Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO), ki sama vsebuje seznam igralcev, ki si želijo postati polnopravne članice; strateški OPEC+, ki ga dejansko vodita Rusija in Savdska Arabija; in pobuda Belt and Road Initiative (BRI), krovni trgovinski in zunanji politični okvir Kitajske za 21. stoletje. Treba je poudariti, da so se BRI zgodaj pridružili vsi ključni azijski akterji.
Potem so tu še tesne povezave BRICS z množico regionalnih trgovinskih blokov: ASEAN, Mercosur, GCC (Gulf Cooperation Council), Evrazijska gospodarska unija (EAEU), Arabsko trgovinsko območje, Afriško celinsko območje proste trgovine, ALBA, SAARC in zadnji vendar nenazadnje Regionalno celovito gospodarsko partnerstvo (RCEP), največji trgovinski dogovor na planetu, ki vključuje večino partnerjev BRI.
BRICS+ in BRI se ujemata povsod – od Zahodne Azije in Srednje Azije do Jugovzhodne Azije (zlasti Indonezije in Tajske). Multiplikacijski učinek bo ključen – saj bodo članice BRI neizogibno pritegnile več kandidatov za BRICS+.
To bo neizogibno privedlo do drugega vala kandidatov za BRICS+, vključno z zagotovo Azerbajdžanom, Mongolijo, še tremi državami Srednje Azije (Uzbekistan, Tadžikistan in plinska republika Turkmenistan), Pakistanom, Vietnamom in Šrilanko, v Latinski Ameriki pa zajetno kontingent, v katerem so Čile, Kuba, Ekvador, Peru, Urugvaj, Bolivija in Venezuela.
Medtem se bo okrepila vloga Nove razvojne banke BRICS (NDB) in Azijske infrastrukturne investicijske banke (AIIB) pod vodstvom Kitajske – usklajevanje infrastrukturnih posojil v celotnem spektru, saj se bo BRICS+ vse bolj izogibal diktatom, ki jih vsiljujeta IMF, obvladovan s strani ZDA, in Svetovna banka.
Vse zgoraj omenjeno komaj orisuje širino in globino geopolitičnih in geoekonomskih prerazporeditev v prihodnosti – ki vplivajo na vsak kotiček svetovne trgovine in omrežij dobavne verige. Obsedenost skupine G7 pri izolaciji in/ali zadrževanju vodilnih evrazijskih igralcev se obrača sama proti sebi v okviru skupine G20. Na koncu je G7 tisti, ki ga lahko izolira neustavljiva sila BRICS+.
Stališča, izražena v tem članku, ne odražajo nujno stališč The Cradle.
Dec 01, 2022