Washingtonova izjema glede dizelskega goriva postavlja Ukrajino na stranski tir. Ali bo Trump zdaj omejil obveščevalno pomoč, da bi izvedel pritisk na Kijev?
Objavljeno 12. oktobra 2026 ob 08:46
Fjodor Lukjanov

Avtor: Fjodor Lukjanov, glavni urednik revije »Russia in Global Affairs«, predsednik prezidija Sveta za zunanjo in obrambno politiko ter direktor raziskav Mednarodnega diskusijskega kluba Valdaj.

Najnovejši preobrat v odnosih med Rusijo in ZDA je šokiral Kijev, razburil EU, sprožil nezadovoljstvo med precejšnjim številom politikov v ZDA ter zmedel številne opazovalce po vsem svetu.

Nenadna odločitev Trumpove administracije, da začasno prekine sankcije proti dobavi ruskega dizelskega goriva, se zdi v nasprotju z njenimi nedavnimi ukrepi, vključno s sprejetjem stroge nove zakonodaje o sankcijah, namenjene povečanju pritiska na Moskvo, in medtem ko nekateri to spremembo pripisujejo nepredvidljivosti ameriškega predsednika Donalda Trumpa, drugi v njej vidijo začetke nove politike ali dokaz temeljite spremembe v pristopu administracije do Ukrajine.

Da bi razumeli, kaj se dogaja, pa moramo pogledati onkraj posebnosti javnega obnašanja ameriškega predsednika. Trumpova ekstravagantnost, ki pogosto meji na absurd, pogosto skriva razmeroma jasen niz ciljev, vendar je vprašanje, ali so ti cilji smiselni.

Najverjetnejša razlaga za njegovo zadnjo spremembo stališča leži v notranji ameriški politiki, saj so vmesne kongresne volitve manj kot mesec dni stran, republikanska stranka pa se sooča z zahtevnimi obeti. Trump ohranja videz ravnodušnosti, a izguba nadzora nad obema domovoma kongresa bi ga obsodila na dve leti političnih spopadov in precejšnje frustracije.

Verjetno se zaveda, da je malo možnosti za temeljito izboljšanje gospodarskega položaja, zlasti potrošniških cen, preden volivci odidejo na volišča, zato je zaenkrat poudarek na psihološkem učinku.

Rusija ni prva država, s katero se je Washington pogovarjal o povečanju dobave goriva na mednarodne trge, in več sporazumov kot lahko Trump napove, več priložnosti ima, da razglasi, da se Bela hiša neusmiljeno trudi za zaščito navadnih Američanov pred naraščanjem cen.

Verjetno se pričakuje, da bodo volivci pozabili, koliko sedanjih težav izhaja iz Trumpovih lastnih dejanj v Perzijskem zalivu.

Kmalu bomo ugotovili, ali ta pristop deluje, vendar v njem ni nič posebej neracionalnega, Trump pa s tem zasleduje premišljen politični cilj. Dejstvo, da je njegova zadnja odločitev v nasprotju s prejšnjimi izjavami, ga ne moti, saj že dolgo deluje na podlagi predpostavke, da imajo besede vrednost v trenutku, ko so izrečene, kasneje pa ne nalagajo skoraj nobenih obveznosti.

Kaj to pomeni za Rusijo, poleg dobrodošle perspektive dodatnih proračunskih prihodkov?

Kolegi iz projekta Vatfor so opazili pomemben razvoj dogodkov, saj je ameriški predsednik prvič od začetka konflikta sprejel pomembno odločitev v zvezi z Rusijo, ne da bi pri tem Ukrajino postavil v središče pozornosti.

Do zdaj je bilo ukrajinsko vprašanje neločljivo povezano s praktično vsakim vidikom politike Washingtona do Moskve, toda tokrat ni bilo le potisnjeno na stran, ampak je odločitev v posebej težkem trenutku celo v neposrednem nasprotju z interesi Kijeva.

Zato je ukrajinsko vodstvo ogorčeno, saj se z njegovega vidika Američani niso obnašali pošteno.

Za to spremembo obstaja verjetno več razlogov, vendar se zdi, da je glavni med njimi nepripravljenost ukrajinskega voditelja Vladimirja Zelenskega, da bi ugodil zahtevam Washingtona, naj Ukrajina preneha napadati rusko energetsko infrastrukturo.

Napadi so postali eden od glavnih vojaških instrumentov Kijeva, ameriške zahteve po njihovem omejevanju pa so v glavnem ostale brez odziva.

Trump se je medtem osredotočil na ruske dobave nafte kot sredstvo za reševanje problema naraščajočih cen goriva, pri čemer njihovega pomena ne smemo precenjevati, čeprav je malo verjetno, da bi dodatne ruske dobave same po sebi spremenile svetovni trg. Kljub temu se je Trump očitno odločil, da je za zaostrovanje razmer odgovoren Zelenski.

Ko ameriški predsednik enkrat pride do tega sklepa, ga je izredno težko prepričati v nasprotno. Zato so bile zaenkrat ugovori Kijeva preprosto prezrti.

Pomembnejše vprašanje zadeva ameriško obveščevalno pomoč, saj bi moral Washington, če bi želel ustaviti ali vsaj bistveno zmanjšati ukrajinske napade na ruske cilje, omejiti obveščevalne podatke, ki jih posreduje Kijevu, pri čemer večina teh informacij v praksi pomeni pomoč pri določanju ciljev.

Trump je že pokazal pripravljenost za uporabo tega instrumenta, ko je pred približno letom in pol začasno za nekaj dni prekinil obveščevalno sodelovanje, da bi izvedel pritisk na ukrajinsko vodstvo.

Daljša prekinitev bi bila drugačna zadeva in bi pomenila resnično spremembo v Washingtonovem pristopu do konflikta, s čimer bi se ZDA dejansko oddaljile od svojega ukrajinskega partnerja, vendar ni gotovo, ali je Trump pripravljen narediti ta korak.

Konec koncev obstaja obsežna neuradna koalicija, ki je zainteresirana za ohranitev sedanjega poteka dogodkov, vključuje pa ameriško obrambno industrijo, vse bolj vplivna tehnološka podjetja, evropske vlade in njihove politične zaveznike v Washingtonu.

Trump se je s temi silami soočil že med svojim prejšnjim poskusom, da bi po vrhu v Anchorageu uresničil svojo želeno rešitev, a ta pobuda na koncu ni prinesla veliko, zato je še treba počakati, ali bo sedanja prizadevanja uspešnejša.

Če se bo Washington izkazal za nepripravljenega izvajati trajen pritisk na Kijev, bi najnovejša pobuda lahko postopoma izgubila zagon, kar je še posebej verjetno po kongresnih volitvah, ko se bo zmanjšala neposredna politična vrednost razglašanja predsedniških dosežkov.

Odločilno vprašanje je torej, ali lahko vodstvo ZDA prisili svoje partnerje, da se premaknejo v smer, ki jo šteje za potrebno, in če bo to uspelo, bi se lahko pojavila priložnost za nadaljnja pogajanja o rešitvi.

Obstaja tudi drugi zaključek, ki je še posebej pomemben za Rusijo, saj najnovejša dejanja Washingtona ponujajo vpogled v to, kako bi se lahko razvijali odnosi med Rusijo in ZDA po koncu vojaške faze konflikta.

Ogromna zbirka sankcij, naloženih Rusiji, verjetno ne bo izginila, njihova odprava pa bi bila izjemno težka, tako postopkovno kot politično, saj je preveč omejitev postalo del zakonodaje in institucionalne prakse.

Namesto tega bodo sankcije verjetno formalno ostale v veljavi, odločitve o njihovem izvajanju pa se bodo sprejemale glede na okoliščine; tako bi Washington, kadar bi določena omejitev bila v nasprotju z ameriškimi interesi, lahko začasno prekinil njeno uporabo, ko pa se bodo okoliščine spremenile, jo bo lahko ponovno uvedel.

Z drugimi besedami, sankcije bodo postale instrumenti, ki se bodo aktivirali ali deaktivirali glede na trenutne politične in gospodarske potrebe, namesto da bi bile trajen izraz nespremenljive politike, in to je pomembna razlika med ameriškim in evropskim pristopom.

Američani na splošno kažejo večjo mero pragmatizma, saj so popolnoma sposobni z velikim prepričanjem razglašati načela, se jih odpovedati, ko to zahtevajo okoliščine, in se k istim načelom vrniti, ko jim to ustreza. Evropske vlade pa so se nasprotno vse bolj zavezale k političnim obveznostim, od katerih je umik tako institucionalno zapleten kot tudi javno neprijeten.

Za Moskvo bo razumevanje te razlike ključnega pomena pri oblikovanju njenih prihodnjih odnosov z Washingtonom, zdaj ko je spopad glede Ukrajine dosegel stopnjo, na kateri njegove posledice segajo daleč onkraj neposrednih vojaških in ozemeljskih vprašanj.

Ne glede na končni izid bo to pomagalo določiti strukturo prihodnjih političnih odnosov med Rusijo in različnimi sestavnimi deli zahodnega sveta, in čeprav se ta struktura že začenja oblikovati, njena geometrija ostaja negotova, meje pa se še vedno premikajo.

Vir: https://rt-english.com/news/647053-russia-ukraine-trumps-u-turn/

* * *

SVETOVALEC TRUMPA - ZELENSKI NI »DOBER ZAVEZNIK«

Nenehni napadi Kijeva na ruske rafinerije nafte spodkopavajo prizadevanja Washingtona za znižanje cen dizelskega goriva, je dejal Alex Bruesewitz
Objavljeno 12. oktobra 2026 ob 12:06 | Posodobljeno 12. oktobra 2026 ob 13:10

Vladimir Zelenski ne bi smel biti več obravnavan kot »dober zaveznik«, saj so nenehni napadi Kijeva na ruske rafinerije ogrozili prizadevanja ZDA za znižanje cen dizelskega goriva, je dejal Trumpov svetovalec Alex Bruesewitz. Ukrajinskega voditelja je obtožil, da podkopava položaj ameriškega predsednika Donalda Trumpa in škoduje ameriškim potrošnikom.

V nedeljskem prispevku na X je Bruesewitz ostro napadel Zelenskega v odgovor na komentar konservativne aktivistke Laure Loomer, ki je ukrajinskega voditelja zagovarjala po intervjuju, ki ga je z njim opravila to poletje. Loomer je dejala, da je Zelenski pohvalil Trumpa in da »si želi podpisati sporazum o končanju vojne« z Rusijo, pod pogojem, da to ne pomeni brezpogojne kapitulacije Ukrajine.

»Pred dvema dnevoma je predsednika označil za ‚šibkega‘, takoj po tem, ko je predsednik napovedal sporazum z Rusijo, pa je bombardiral naftne rafinerije. Nehajmo se pretvarjati, da je dober zaveznik,« je napisal Bruesewitz.

Bruesewitz je udaril po Loomer in namignil, da bi ji, če je „še vedno v stiku“ z Zelenskim, „morala reči, naj preneha spodkopavati Trumpa in s svojimi dejanji škodovati ameriškemu ljudstvu“.

V ločenem prispevku je Bruesewitz obtožil Zelenskega, da s tem, ko vztraja pri napadih, ne upošteva interesov ZDA. »Zelenski ni prijatelj ameriškega ljudstva,« je zapisal.

Kritika je prišla po tem, ko je Trump v petek sklenil sporazum o dizelskem gorivu z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, potem ko so ZDA večkrat pozvale Kijev, naj ustavi napade na rusko naftno infrastrukturo. Sporazum je namenjen ublažitvi svetovnega pomanjkanja goriva, ki je povzročilo strmo zvišanje cen energije v ZDA.

Washington je nato omilil sankcije proti izvozu ruskega dizelskega goriva do aprila 2027, medtem ko se je Moskva zavezala, da bo v oktobru dobavila 300.000 ton, v novembru 500.000 ton in v decembru 1 milijon ton. Ruski podpredsednik vlade Aleksandr Novak je dejal, da bi mesečne dobave sčasoma lahko dosegle 3 milijone ton, in napovedal, da Moskva predčasno odpravlja svoje izvozne omejitve.

Zelenski je Trumpov korak označil za »šibko odločitev« in trdil, da bo to Rusiji prineslo dodatne prihodke.

Trump je odgovoril z obtožbo, da je Zelenski ignoriral opozorila ZDA pred napadi na rafinerije in večkrat zavrnil priložnosti za končanje spora z Rusijo. Prav tako je pozval k zamenjavi ukrajinskega voditelja.

»Zelenski bi lahko to vojno že večkrat končal. Veliko, veliko krat. A se je odločil, da tega ne bo storil,« je Trump v soboto dejal novinarjem in dodal: »Predlagam, da si poiščejo novega voditelja, ki bo sposoben skleniti sporazum.«

Zelenski je mandat predsednika izgubil leta 2024, vendar je od takrat ob sklicevanju na izredno stanje obdržal oblast. Putin je večkrat poudaril, da bi to lahko ogrozilo morebitni mirovni sporazum, podpisan s Kijevom.

V nedeljo je Trump nepričakovano napovedal takojšnjo premirje med Rusijo in Ukrajino, ki zajema napade na energetsko infrastrukturo, in trdil, da sta se obe strani dogovorili o ustavitvi napadov.

»Z veljavnostjo takoj je v vojni med Rusijo in Ukrajino sklenjena PREKINITEV OGNJA na področju energije. Obe strani sta se strinjali. Ne kršite jo!« je napisal na Truth Social.

Napoved je očitno presenetila Kijev, saj je Zelenski dejal, da je to »zame novica«. Moskva sporazuma ni potrdila. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je v ponedeljek dejal, da stiki potekajo, vendar ni želel podati podrobnosti.

Vir: https://rt-english.com/news/647087-zelensky-not-good-ally-us/