Slika: Vse radikalne ideologije 20.stoletja so se zanašale na plačan aktivizem.

Plačan aktivizem ni nekaj novega. Pojavljal se je že prej v preteklosti, vendar se bom osredotočil na obdobje, ko se je začel pojavljati masovno (ne samo posamezniki in majhne skupine). To je konec 19. in začetek 20. stoletja. V tem času so se pojavile socialistične stranke ter delavska gibanja.

V 20. stoletju pa se je začelo naslednje:

Pred oktobrsko revolucijo v Rusiji so imeli boljševiki »profesionalne revolucionarje«. To so bili polno zaposleni delavci partije (ne prostovoljci), izurjeni v agitaciji, tihotapljenju literature, organizaciji protestov, raznašanju komunistične propagande, načrtovanju revolucije itd. Denar je prihajal od strankarskih članarin, donacij in ropov bank (Stalin je bil sprva bančni ropar).

Po oktobrski revoluciji 1917, ko so boljševiki prevzeli oblast, so ustanovili Kominterno (Komunistično internacionalo). Po tem času je aktivizem eksplodiral, saj je sovjetska država sponzorirala (plačala) aktivizem. Potrebovali so propagando, da so se lahko obdržali na oblasti.Tisoči – desetine tisoč aktivistov – so delovali kot agitatorji, propagandisti, organizatorji tovarn, politični komisarji itd. V 1930. letih je bilo to število najbrž še znatno večje.

Kominterna je izvažala njihov model komunizma. Moskva je plačevala tuje komunistične stranke, njihovo osebje in »revolucionarje«. S tem je ustvarila omrežje plačanih aktivistov po desetinah tujih držav. Za te ljudi je aktivizem postal kariera, zaposlitev za polni delovni čas. Cilj je bil spremeniti sistem drugih držav. Mnogi so komunistično ideologijo razumeli kot ruski imperializem, saj so jo podpirali Sovjeti iz Rusije. Tem bi koristilo, če bi druga država postala komunistična, ker bi potem lahko nadzirali tako plačane aktiviste kot državo.

Italijanska komunistična stranka je bila ustanovljena leta 1921 po modelu ruskih boljševikov. Benito Mussolini je bil sprva socialist! Ali vam tega komunisti niso povedali? Kasnejši fašist Mussolini je bil sprva urednik socialističnega časopisa in član italijanske socialistične stranke.

Fašisti in nacisti so v veliki meri prevzeli model aktivizma od komunistov ter uporabljali podobne tehnike. Posebej nacisti so podrobno študirali ruske boljševike in kopirali njihove ideje. V Weimarski Nemčiji je potekala borba med dvema destruktivnima gibanja – komunizmom in nacizmom.

Vsa ta gibanja (komunizem, fašizem) so masovno uporabljala profesionalne aktiviste – da so prišli na oblast, da so ostali na oblasti itd. Sama propaganda ni bila dovolj, zato so uporabljali tudi nasilje.

Včasih terminologija ni bila »aktivist«, temveč »profesionalni revolucionar«, »kader partije«, »pomladek partije«, propagandist, organizator protestov itd.

Zanimivo je, kdo je vse bil sprva aktivist: Lenin je bil aktivist. Stalin je bil aktivist. Tito je bil aktivist. Mussolini je bil aktivist. Hitler je bil aktivist. Vsi so bili profesionalni, karierni radikalni aktivisti.

Niti eden od teh aktivistov ni prišel na oblast z zmago na demokratičnih in poštenih volitvah. Nihče ni dobil večine. Uporabljali so razne aktivistične manipulacije, propagando, zastraševanje in nasilje.

Vse te uničujoče ideologije ne bi dobile moči, če ne bi bilo masovnega plačanega aktivizma. Radikalne ideje so vedno prisotne, toda plačan, profesionalen aktivizem je tisti, ki jim omogoča širjenje.

Tudi danes je aktivizem močno integriran z državo. Veliko raznih »inštitutov« in »zavodov« še vedno prejema državni denar, v zameno pa raznaša propagando, ki favorizira levi politični pol. Nekateri prejemajo denar tudi od tujih levo usmerjenih organizacij.

Zakaj se ne pusti družbi, da se sama, spontano odloča, brez vpliva mase plačanih aktivistov? To bi bilo bolj pošteno, iskreno in pristno.