Slika: Karierni aktivist poziva ljudi k protestom.

Lenin, Stalin, Mussolini, Hitler in Tito so bili karierni aktivisti! Vsak izmed njih je bil karierni aktivist. Vsak! In to ne kratek čas pred prevzemom oblasti. Vsi so bili radikalni aktivisti dolga leta.

Ne samo, da so dolga leta manipulirali množice z razdeljevanjem propagandnih letakov, bili so nasilni do drugače mislečih. Nihče izmed njih ni prišel na oblast s poštenimi, demokratičnimi volitvami. Nihče.

V Rusiji so boljševiki dolga, dolga leta raznašali komunistični material, propagando in organizirali proteste – a to ni bilo dovolj. Potrebovali so nasilje. Lenin je v pamfletu: »Kaj storiti? (1902)« zagovarjal profesionalne revolucionarje, torej v moderni terminologiji karierne aktiviste.

Ena dobra knjiga (okrog 1000 strani) o zgodovini Nemčije (Weimarske republike) med obema svetovnima vojnama lepo pokaže, da nacizem ni prišel hitro na oblast in ni bil takoj masovno sprejet. Šlo je za dolgo, trdo notranjo borbo med nacizmom, komunizmom in demokratičnimi ter drugimi silami. Nemci so se temu upirali. Nacisti nikoli niso dobili večine – največ okoli 33 % glasov, kar ni bilo dovolj. Tudi za to so uporabljali vojsko uličnih pretepačev, plačane aktiviste in dolgotrajno propagando po modelu, ki so se ga naučili od drugih. Uporabili so izkušnje ruskih komunistov in italijanskih fašistov ter prilagodili model svojim razmeram.

Včasih so imeli ulične pretepače, ki so napadali drugače misleče na ulicah. Danes imajo plačane ljudi, ki pišejo komentarje po forumih, objavljajo video posnetke in širijo propagando. Ti komentarji žalijo in ponižujejo nasprotni politični pol, hkrati pa promovirajo tisto, kar naročniku koristi. Način se je spremenil, bojišče je postalo internet. Kljub temu menim, da cenzura ni prava rešitev, saj vodi do prevelikih zlorab. Tisti, ki odločajo, kaj se cenzurira, so pogosto pristranski.

Zato sem proti nasilju s strani plačanih aktivistov, proti njihovi indoktrinaciji in manipulaciji družbe ter proti pozivom k »ljudskim vstajam«. Boljševiki, komunisti, nacisti in fašisti so spodbujali sovraštvo na ulicah in počeli ravno to: pozivali so množice k protestom in spremembi družbene ureditve, ki manjšini ni ustrezala. Niso verjeli v pošteno demokracijo.

Ni prav, da nam govorijo, koga naj volimo, in da nam vsiljujejo svojo agendo z manipulacijami, ustrahovanjem, nasiljem na ulicah in organiziranimi protesti z namenom sprememb, ki ustrezajo njim – neizvoljeni manjšini.

Imamo volitve. Volitve so glas ljudstva. Imamo zakonsko izvoljene poslance, ki predstavljajo voljo ljudstva v deležih. Aktivisti ne predstavljajo »glasu ljudstva«, temveč kvečjemu svoj glas in glas tistega, ki jih plača. Ne predstavljajo niti civilne družbe (27.000 organizacij), saj teh aktivistov niso izvolili. Trditve, da levico, SD, politično stranko "Svoboda" podpira civilna družba so čisto laganje ter zavajanje. 100 plačanih levo usmerjenih aktivističnih organizacij od 27000 ni civilna družba. Velik del civilne družbe podpira tudi desnico. Kaj je glas ljudstva smo vprašali ljudi na volitvah.

Sem za to, da se družba sama odloča brez obilice propagande in vsiljevanja volje aktivistov. To je veliko bolj pristno, pošteno in iskreno. Družba se lahko sama odloča. Kaj pa ti aktivisti vedo, kar naj bi bilo dobro za družbo? Vejo predvsem, kaj je dobro zanje in za njihove financerje. Nekateri serijsko lažejo in zavajajo, ker so za to dobro plačani. Drugi so pač naivni.

Ljudje se lahko odločijo sami zase – brez propagande mreže plačanih aktivistov!