Marksistični intelektualec Herbert Marcuse je eden od ključnih mislecev, na katerih sloni velik del ideologije moderne levice ter vsa današnja cenzura desnice. Kar oni počnejo, je naslednje: cenzurirajo desnico, hkrati pa so tolerantni do idej levice. S to ideologijo so bili okuženi tudi mnogi ljudje, ki sami niso privrženci levice.

Nekaj citatov:

„Liberating tolerance, then, would mean intolerance against movements from the Right and toleration of movements from the Left. As to the scope of this tolerance and intolerance: … it would extend to the stage of action as well as of discussion and propaganda, of deed as well as of word.“ — Herbert Marcuse, Repressive Tolerance (1965)

„Tolerance is extended to policies, conditions, and modes of behavior which should not be tolerated because they are impeding, if not destroying, the chances of creating an existence without fear and misery.“

„Liberating tolerance, then, would mean intolerance against movements from the Right and toleration of movements from the Left.“

„In the interest of the preservation and even the extension of tolerance, it is necessary to restrict tolerance to movements of the Left. To the Left, tolerance is extended; to the Right, it is not.“

„The realization of the objective of tolerance would call for intolerance toward prevailing policies, attitudes, opinions, and the extension of tolerance to policies, attitudes, and opinions which are outlawed or suppressed.“

„If the goal of tolerance is the advancement of knowledge and the creation of an existence without fear and misery, then the realization of this goal requires the suppression of opinions and attitudes which are incompatible with it.“

Na podlagi teh citatov sloni velik del funkcioniranja moderne družbe. Ideje in dejanja z desnice se napadajo in ne tolerirajo. Po drugi strani pa se vse, kar prihaja z leve, tolerira, ne napada in pogosto celo spodbuja. To vsak dan znova vidimo v medijih: desnico se napada, levico se tolerira.

To je selektivna cenzura. Kar ne ustreza levici (tj. desne ideje), se cenzurira; kar ustreza levici, pa se ne. Vprašanje pa je: kdo je žrtev tega?

Resnica. Resnica je glavna žrtev te selektivne cenzure. Ne moremo jasno videti resnice, če ena stran ne more pošteno predstaviti svojih argumentov. Samo s pošteno predstavitvijo argumentov se lahko ljudje lažje odločijo, kaj je res in kaj je laž.

Selektivna cenzura je v resnici spodbujanje družbe, da živi v umetni realnosti, v laži.

Tudi vse te plačane aktivistične organizacije niso pristne. Ne gre za spontano gibanje civilne družbe, temveč za umetno, dobro organizirano in plačano strukturo za manipulacijo javnega mnenja. To uničuje demokracijo.

In seveda: če desnica dobi večino na volitvah, tega profesionalni aktivisti ne tolerirajo, temveč napadejo in spodbudijo proteste. Če pa levica dobi večino, se to tolerira.

Ostlai žrtvi selektivne cenzure sta demokracija ter poštenje. Popolnoma normalno in razumljivo je, da Evropejci izgubljajo zaupanje v demokratične ustanove in demokracijo samo. To je le simptom. Kako naj zaupajo institucijam, ki se razglašajo za zagovornice demokracije in človekovih pravic, v resnici pa so zelo pristranske, nedemokratične, spodbujajo levico in cenzurirajo desnico? Ta selektivna cenzura ter nekritično sprejemanje idej radikalnega marksističnega misleca Herberta Marcuseja sta ena izmed glavnih razlogov za spodkopavanje temeljev demokracije. Selektivna cenzura ni demokratična. V bistvu je to diktatura levice. Marcusejev cilj je bil v resnici komunizem različice 2.0.

Ljudje upravičeno dvomijo v ustanove, saj te niso več demokratične in poštene. Upravičeno dvomijo v to, kar jim servirajo. Institucije so postale nedemokratične v trenutku, ko so nekritično sprejele te radikalne leve ideje kot glavno gonilo in edino resnico.