Žal smo priča sistematični zlorabi aktivizma za politične cilje. Levi pol uporablja aktiviste kot orožje proti demokratično izvoljeni vladi.

1.Slovar določenih terminov ter zakaj je profesionalni aktivizem škodljiv za našo državo.

Astroturfing (navidezno spontano gibanje): Praksa ustvarjanja lažnega vtisa, da gre za spontano, množično ljudsko podporo (angl. grassroots), čeprav kampanjo v resnici načrtuje, financira in centralno vodi politična, korporativna ali nevladna organizacija. Primer je poimenovanje navadne politične stranke "Gibanje Svoboda" s ciljem zmanipulirat Slovence.

Nevladizacija civilne družbe (NGO-ization): Sociološki izraz, ki opisuje proces, v katerem se prostovoljna, državljanska gibanja preoblikujejo v profesionalizirane, birokratske nevladne organizacije s plačanimi kadri, specializiranimi pravnimi službami in korporativnimi PR-strategijami.

Vetokracija (Vetocracy): Izraz, ki ga je skoval politolog Francis Fukuyama. Opisuje sistem vladanja, v katerem ima preveč posameznih akterjev ali interesnih skupin pravno moč veta, s čimer lahko blokirajo ali v nedogled odlašajo odločitve oblasti, kar vodi v popolno paralizo odločanja.

Pravno vojskovanje(Lawfare): Uporaba pravnega sistema – tožb, začasnih odredb, ustavnih presoj – ne primarno z namenom doseganja pravice, temveč kot premišljena politična strategija za izčrpavanje, zavlačevanje in rušenje odločitev, ki so jih sprejela demokratično izvoljena telesa.

2. Zakaj sodobni aktivizem deluje nenaravno: Mehanizmi delovanja

Običajna civilna družba ne more čez noč ustvariti dovršenih sloganov, medijskih kampanj in mednarodne koordinacije. Pristna ljudska mobilizacija je počasna in pogosto neorganizirana; profesionalna mobilizacija pa je hitra, načrtovana in tehnično brezhibna.

»Aktivistično-industrijski kompleks«: Sodobne kampanje se pogosto zanašajo na specializirane digitalne agencije, ki ponujajo vnaprej pripravljene pakete orodij: vnaprej napisana besedila za družbena omrežja, grafične predloge, peticije in sporočila za medije. To, kar navzven deluje kot spontan gnev javnosti, je pogosto kampanja, sprožena s pritiskom na gumb.

Algoritmična mobilizacija: Profesionalne skupine uporabljajo mikro-ciljanje, plačano oglaševanje in analitiko podatkov, da umetno napihnejo določene hashtage ali stališča. Tako ustvarijo iluzijo, da stališče manjšine pravzaprav podpira celotna družba.

Karierni in finančni motivi: Za profesionalne aktiviste je vzdrževanje stalnega konflikta poslovni model. Nevladne organizacije živijo od donacij, državnih subvencij ali filantropskih skladov. Če je problem dokončno rešen, se finančni tokovi ustavijo. Nenehno iskanje novih kriz in novih pravnih front organizaciji zagotavlja preživetje ter delovna mesta zaposlenim.

3. Škodljivost za družbo: Ekonomija zastojev in blokad

Ko profesionalne skupine prek pravnih mehanizmov blokirajo projekte, račun plača celotna slovenska družba:

Paraliza infrastrukture: V Evropi se ključni strateški projekti – hitre železnice, jedrske elektrarne, avtoceste, daljnovodi in celo zeleni projekti, kot so vetrna polja – redno soočajo z večletnimi - desetletnimi zamudami. Lokalne pobude ob podpori specializiranih pravnih NVO-jev izkoriščajo evropske okoljske direktive (npr. Natura 2000, presoje vplivov na okolje) za vlaganje neskončnih pritožb.

Ekonomski stroški odlašanja: Stroški gradnje zaradi inflacije in pravdnih postopkov enormno narastejo. Hkrati pa ekonomsko škodo zaradi dejstva, da infrastrukture ni (prometni zamaški, energetska draginja, izgubljene gospodarske priložnosti), nosijo davkoplačevalci in gospodarstvo, ne pa aktivisti, ki so postopke sprožili.

Izogibanje tveganju v javni upravi: Javni uslužbenci in poslanci postanejo previdni in neodločni. Bojijo se potrditi nove razvojne politike ali infrastrukturne projekte, saj vedo, da bo vsako posamezno soglasje končalo na upravnem ali ustavnem sodišču. Upravljanje države se upočasni do polžje hitrosti.

4. Spodkopavanje demokracije: Poslanci proti neizvoljenim akterjem

Predstavniška demokracija temelji na družbeni pogodbi:

- Državljani na volitvah izvolijo svoje predstavnike (poslance).
- Parlamentarna večina voljo volivcev pretvori v zakone in operativne politike.
- Če volivcem rezultati niso všeč, politike na naslednjih volitvah preprosto zamenjajo.

Profesionalni aktivizem to ravnotežje ruši na več načinov:

Moč brez odgovornosti: Nevladna organizacija ali aktivistična skupina odgovarja izključno svojim financerjem, ne pa celotnemu volilnemu telesu. Če aktivisti uspešno ustavijo gradnjo ključne prometnice in s tem povzročijo gospodarsko stagnacijo celotne regije, jih prebivalci na volitvah ne morejo »odvoliti«.

Zloraba sodišč proti odločitvam na volitvah: Kadar določene politične manjšine izgubijo boj v parlamentu, prizorišče pogosto preselijo na sodišča ali v postopke referendumov. Z vlaganjem pravnih ovir v praksi razveljavijo mandat, ki ga je izvoljeni vladi podelila večina volivcev.

Izkrivljanje referendumskega sistema: Neposredna demokracija (referendumi) je bila zasnovana z namenom, da opolnomoči običajne državljane. Vendar pa zbiranje več deset tisoč podpisov in vodenje referendumske kampanje zahtevata velikanski finančni ter logistični aparat. Zato referendume vse pogosteje vodijo in ugrabljajo dobro financirane interesne skupine z ozkimi agendami, namesto da bi šlo za pristno ljudsko voljo.

5. Predlogi rešitev:

• Strožja pravila glede pravnega interesa (da posamezne marginalne skupine ne morejo v nedogled blokirati nacionalnih projektov)

• Transparentnost financiranja NVO-jev

• Omejitev profesionalnega aktivizma

• Omejitev financiranja aktivizma z tujine, saj je to vpliv na notranje zadeve RS, oziroma pregled če se gre za vpliv s strani tujih akterjev.

• Specializirano sodišče, ki bo po hitrem postopku odločilo ali so pritožbe utemeljene ali ne. S tem bo manj zavlačevanja napredka Slovenije.

• Zaščita avtoritete parlamenta, da izvaja voljo večine.