Slika 1: Nekaj dejstev o zakonu.

Predstavljajte si, da se sprehajate po mestu in vam nekdo v roke potisne letak,

na katerem z velikimi rdečimi črkami piše, da vam bo oblast jutri začela brskati po bančnih računih. Da bodo brali vaše SMS-e, če boste na Facebooku všečkali napačno objavo. Da prihajajo časi mračne diktature, kjer bo vsak podpisnik peticije ali udeleženec protesta obravnavan kot državni sovražnik.

Vaša prva reakcija bo seveda strah. Kdo pri zdravi pameti bi si želel živeti v takšni državi?

Slika 2: Zavajujoč slogan kampanje levih aktivistov.

Ustvarjalci referendumske kampanje »Proti politični policiji« točno vedo, kaj delajo. Strah je najmočnejše politično čustvo. Težava nastane le, ko ta skrbno zgrajena iluzija trči ob trdo realnost – ob dejansko branje zakona, proti kateremu protestirajo. Takrat postane jasno, da ne gre za obrambo človekovih pravic, temveč za eno največjih marketinških prevar zadnjih let.

Poglejmo, kako so nam poskušali ugrabiti zdravo pamet.

Dimna zavesa št. 1: »Brali bodo vaša sporočila!«

Kampanja trdi, da bo politika dobila »neomejen dostop« do vaših podatkov brez sodne odredbe. Sliši se grozljivo, a je pravno gledano popolna izmišljotina. Nova novela Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B) v 6. členu (ki dopolnjuje 4. člen zakona) dobesedno določa:

»V postopku parlamentarne preiskave se zagotavljata varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter nedotakljivost človekove zasebnosti.«

Ustava Republike Slovenije je jasna: za vpogled v vaše komunikacije ali bančne račune je vedno potrebna odredba sodišča. Nobena skupina poslancev tega ne more in ne bo mogla obiti. Ko vam na letaku napišejo, da sodna odredba ne bo več potrebna, vam preprosto in zavestno lažejo v obraz.

Dimna zavesa št. 2: »Tarča ste vi!«

Da bi vas prepričali v podpis, vas morajo prepričati, da ste ogroženi osebno. Zato aktivisti pišejo, da bo »politična policija« preganjala novinarje, sindikaliste in navadne ljudi, ki »si upajo misliti s svojo glavo«.

To je še ena absurdna trditev. Parlamentarne preiskave niso namenjene preganjanju državljanov, temveč nadzoru nad tistimi, ki imajo moč in denar. Ustanavljajo se za preiskovanje korupcije pri gradnji infrastrukture, netransparentnih poslov v zdravstvu ali zlorab državnih podjetij. Cilj parlamentarne preiskave ni vaš profil na Instagramu, temveč ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev oblasti.

Resnica: Zakaj so v resnici zagnali vik in krik?

Če zakon ne uvaja branja SMS-ov in ne preganja navadnih ljudi. Kaj je torej tisto, kar je tako močno razburilo določene politične in aktivistične kroge? Zakaj takšna kampanja?

Zato, ker novela ZPPre-B politikom in vpletenim funkcionarjem odvzema privilegij, da vnaprej sabotirajo preiskave proti samim sebi.

Do sedaj je praksa izgledala takole: ko je parlament ustanovil komisijo, da bi preiskal sumljive posle vplivnega posameznika, je ta preprosto vložil zahtevo na Ustavno sodišče ali pa zahteval izločitev vseh poslancev v komisiji, češ da »dvomi v njihovo nepristranskost«. S temi odvetniškimi triki so preiskave blokirali za več let. Mandat vlade je minil, zadeva je zastarala, javnost pa je ostala praznih rok.

To je tisto, kar novi zakon ukinja. Onemogoča vnaprejšnje pravne blokade (razen za Sodni svet in tožilstvo, kjer gre za ločitev vej oblasti). Preiskovanci imajo seveda še vedno pravico do pravnega varstva (lahko vložijo tožbo na Upravno sodišče), a šele po tem, ko je preiskava opravljena in je poročilo napisano.

Ugrabitev koncepta človekovih pravic

Celotna kampanja »Proti politični policiji« je genialna v svoji sprevrženosti: boj za to, da bi politične elite ohranile procesna orodja za izogibanje nadzoru, so pred javnostjo prepakirali v boj za zaščito zasebnosti malega človeka.

Če bi vam povedali resnico – »Zbiramo podpise, ker želimo ohraniti pravico politikov, da zablokirajo parlamentarne preiskave o svojih korupcijskih aferah« – bi se jim vsi smejali. Zato so si morali izmisliti »politično policijo«.

Zrelost demokratične družbe se kaže tudi v tem, da ne naseda na poceni čustvene manipulacije. Preden se odločite, ali boste verjeli apokaliptičnim plakatom, vzemite v roke zakon. Sestavljen je iz le nekaj členov. Hitro boste ugotovili, da v njem ni ne duha ne sluha o policiji, še manj pa o vaših SMS-ih. Gre zgolj za to, ali bomo imeli parlament, ki lahko dejansko koga preiskuje, ali pa bomo še naprej gledali predstavo, kjer se nedotakljivi vedno znova izmuznejo skozi pravne luknje.

Aktivisti levice se ne borijo za "demokracijo". Borijo se za ohranitev privilegijev levice ter začito njihove korupcije.

Opomba: Članek je ustvarjen s pomočjo AI, možne so manjše napake.