Izšla je knjiga Boruta Koruna, Slovenci naši davni predniki, ki pripoveduje o Slovencih od časov zgodovinskega dogajanja med 6. in koncem 9. stoletja.
Avtor, po poklicu zobozdravnik, sicer pa svetovni popotnik in tudi nekdanji predsednik Slovenske sekcije Svetovnega slovenskega kongresa, nam pripoveduje o vsakdanjem življenju naših davnih prednikov, on njihovem verovanju, omiki, božanstvih, ki so jih častili ter o slovenskem jeziku, Brižinskih spomenikih, stari cerkveni slovenščini, o Cirilu in Metodu in še čem.
Spremno besedo h knjigi je napisal zgodovinar, profesor ddr. Igor Grdina. Knjiga predstavlja izpopolnitev zbornika “Slovenci v zgodnjem srednjem veku”, ki je pri SSK izšel leta 2012 ob istoimenskem simpoziju.
naslovnica knjige
Iz vsebine knjige posebej izpostavljamo poglavje z naslovom Prva slovenska država, v katerem je govora o skoraj neznani zmagoviti bitki starih Slovencev z Bavarci na Krvavi planini (nem. die Blutige Alm) v današnji Avstriji, blizu mesta St. Michael v Lungau na Solnograškem. Nato je predstavljena Samova država – Samovo Slovensko kraljestvo, zatem pa še Karantanija (Marca Vinedorum/Vindska krajina), in Ustoličevanje karantanskih knezov ter vpliv obreda na razvoj ljudovladne miselnosti v Evropi in po Svetu.
Samovo Slovensko kraljestvo (Samonem regnum Sclavorum) je bilo plemenska zveza Slovenov, ki se je v 7. stoletju (623-658) spopadla s plemensko zvezo Frankov njihovega kralja Dagoberta. Samovi Sloveni so zmagali v tridnevni bitki pri mestu Wogastisburg (ni znano kje točno je to bilo) in se s tem rešili pritiska Frankov. Po smrti Kralja Sama žal ni bilo nikogar, ki bi nadaljeval njegovo poslanstvo in njegova država je razpadla.
Posebno poglavje je posvečeno slovenski državi Panoniji v 9. stoletju, od uničenja Obrov/Avarov, preko slovenske kramole ali upora Ljudevita Panonskega/Posavskega, vse do Karantanskemga kraljestva. Karantansko kraljestvo je posebej zanimivo, saj je o njem med Slovenci bolj malo znanega. V slovenskih šolah učijo, da so po zatrtju upora ali kramole Ljudevita Posavskega Karantanci izgubili še tisto malo samostojnosti, ki so jo do tedaj imeli. Karantanskega kraljestva, ki se v virih pojavi dobrih trideset let pozneje, pa sploh ne omenijo. Vanj je očitno sodila večina tedanjih slovenskih dežel oziroma krajin: Karantanija, Zgornja Panonija, Spodnja Panonija ali Kocljeva knežija, knežija med Dravo in Savo do Belgrada (današnja severna Hrvaška in t. i. Slavonija) ter grofija ob Savi ali poznejša Dežela Krajnska.
Karantansko kraljestvo, v virih imenovano Regnum Carantanum v 9. stoletju, je bilo nedvomno največja zgodovinska državna tvorba, ki so jo naseljevali Slovenci. V tedanjih sodobnih virih je zanj uporabljeno tudi ime Slovenija – Sclavinia.
avtor knjige Borut Korun - v Kocljevem Blatogradu v Panoniji
Celotno poglavje v knjigi je posvečeno tudi slovenskemu jeziku. Predstavljen je izvor našega jezika, zatem Brižinski spomeniki, vloga in pomen Cirila in Metoda ter stara cerkvena slovenščina. Avtor lepo razloži, da sta tako Jernej Kopitar, kot tudi dr. Franc vitez Miklošič bila popolnoma prepričana in sta do smrti zagovarjala tezo, da je bil jezik Cirila in Metoda stara slovenščina. Enako je bil prepričan tudi veliki ruski jezikoslovec Aleksander Hristoforovič Vostokov.
Zaton tedanje stopnje razvoja Slovencev predstavlja prihod Madžarov in njihova okupacija panonske nižine, ki je pomenila razbitje Slovencev na tiste na tej strani reke Donave (nas Slovence) in tiste na drugi strani reke Donave (današnje Slovake). Šele po tem izredno škodljivem dogodku, sta se na vsaki strani reke Donave izoblikovala dva posebna slovenska naroda, ki oba govorita slovenski jezik, oba sta doma na Slovenskem, njune ženske pa se pri obeh imenujejo Slovenke.
Zadnje poglavje nosi naslov Pravica do zgodovine, v njem pa je lepo pojasnjeno, zakaj moramo poznati svojo preteklost. Avtor knjige v njem jasno predstavlja svoj pogled na trditve nekaterih sodobnih »slovenskih« zgodovinopiscev na čelu s Petrom Štihom, sedanjim predsednikom SAZU, ki sedanje rodove Slovencev prepričujejo, da naj bi Slovenci nastali šele po letu 1848, Karantanci pa naj ne bi bili Slovenci in naj ne bi imeli ničesar skupnega z nami.
Prikaže tudi nedvomno povezavo med nemško-avstrijskimi zgodovinarji ter Petrom Štihom in njegovimi sodelavci, ki vsi družno trobijo v nemški ali avstrijski rog. Seveda so avstrijski zgodovinarji nad tovrstnim ravnanjem »slovenskih« kolegov navdušeni, saj tudi oni brišejo starejšo slovensko zgodovino in svoje državljane prepričujejo, da Slovenci nikoli nismo prebivali na severni strani Karavank. Tam naj bi živeli le Alpski Slovani ali Windische.
Kot tipičen primer je navedena knjiga Wolframa Herwiga, ki sodi med najbolj uveljavljene avstrijske zgodovinarje, z naslovom Grenzen und Räume. Peter Štih je seveda njegov zvesti podpornik, čeprav gre povsem očitno za izrazito protislovensko delovanje – tako v narodnem, kot v državnem smislu. Štih vztrajno trdi in ponavlja, da naj bi Slovenci bili nov, mlad narod, ki je nastal po letu 1848, Trubarjevi Slovenci pa naj ne bi imeli ničesar skupnega z današnjimi Slovenci, prav tako kot naj Karantanci ne bi imeli ničesar skupnega s Slovenci. Obenem Štiha niti najmanj ne moti, da njegov nemški zaveznik Herwig v svoji knjigi piše o zgodovini Avstrije pred njenim nastankom. Dvojnost v pristopu je več kot očitna, vendar sla po denarju in domnevni moči (slavi) seveda prenese vse …
Vsekakor bralcem priporočamo, da knjigo preberete, saj boste spoznali marsikaj novega, o čemer bi vas morali učiti že v šolah, pa vas niso.
8. svečan 2025, Samo Korošec
