Aleš Maver: Zedinjena Slovenija od programa do delne uresničitve

Dr. Aleš Maver je obravnaval obdobje, o katerem je Vasilij Melik nekoč zapisal, da so v njem Slovenci doživeli največji posamični vzpon v svoji zgodovini. Gre za obdobje od leta 1848, ko se je oblikoval program Zedinjene Slovenije, ki je predvideval tudi politično združitev slovenskih zgodovinskih dežel pod habsburškim žezlom, pa do leta 1918. V tej dobi se je ime Slovenija uveljavljalo precej počasneje, od narodnega imena Slovenci in vrstnih pridevnikov slovenski, slovensko. Tako je bilo zato, ker je šlo pri Sloveniji v tem obdobju zgolj za zamišljeno deželo, ki pa dejansko – de facto – kot politična enota pod tem imenom ni obstajala, čeprav so pripadniki slovenskega naroda želeli, da bi bilo temu tako.

V avstrijskem državnem okviru vse do leta 1918 ni bilo možno uskladiti dinastičnega in narodnostnega načela, kar je tudi vplivalo na rabo pojmov.

dr. Aleš Maver

Poudariti želimo še en vidik, ki ga je izpostavil dr. Maver. Gre za zanimive in pomembne besede, ki jih je leta 1871 v zvezi z Zedinjeno Slovenijo zapisal časnik Slovenski narod: »/…/ to je tista ideja, ki lahko brezpogojno poveže vse Slovence ne glede na siceršnje politične, nazorske in ideološke razlike, hkrati pa nekje v ozadju kljuva tudi vprašanje, ali bo to dovolj za obstoj slovenskega naroda«. Odgovor na večini točk je, da to najverjetneje ne bo dovolj in zato so Slovenci v vsem tem skoraj 70 letnem obdobju razpeti ali ukleščeni na eni strani med avstrijski državni okvir v katerem vidijo ščit predvsem pred apetiti Prusije in Italije ter na drugi strani med širše južnoslovansko povezovanje.

Pri tem je očitno, da je bil vseskozi prisoten dvom v to, ali lahko Zedinjena Slovenija dejansko preživi kot posebna slovenska politična tvorba tudi v takšni ali drugačni povezavi sredi Evrope.

Andrej Rahten: Boj za Slovenijo na Pariški mirovni konferenci. Razmišljanja ob robu državotvornih dilem primorskega begunca

Dr. Andrej Rahten je predstavil prelomni čas političnih odločitev na prehodu iz Avstro-Ogrske v novo državo, ko so bile mednarodne okoliščine izrazito neugodne za udejanjenje slovenskih narodnih ciljev. Na Pariški mirovni konferenci so se slovenski interesi morali soočiti z interesi velesil, med katerimi je po nenaklonjenosti izrazito izstopala sosednja Italija, ki je trdno stala za določili Londonskega pakta. Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev je v očeh slovenske politične elite nudilo oporo v iskanju rešitev za grozeče ozemeljske izgube.

dr. Andrej Rahten

Bili pa so tudi redki posamezniki, ki so menili, da južno-slovenska državna opcija ne pomeni nujno tudi boljših pogajalskih izhodišč. Med tovrstnimi pogledi se je ohranil predlog primorskega begunca Josipa Vidmarja – ta ni istoveten z bolj znanim Josipom Vidmarjem, vidno osebnostjo pred in po 2. svetovni vojni, – ki je verjel v možnost samostojnega slovenskega diplomatskega nastopa v Parizu. Toda slovenska politična elita je vztrajala pri t. i. »jugoslovanski opciji«, ki naj bi ji pri oblikovanju versajskega sistema omogočala boljše izhodiščne pozicije, ko je šlo za določanje meja nove države.

V Belgradu so za vodjo delegacije Kraljestva SHS na mirovni konferenci izbrali izkušenega državnika Nikolo Pašića, slovenskim predstavnikom okoli pravnika dr. Ivana Žolgerja pa so hkrati dopuščali precejšnjo mero avtonomije. Hrvaški delegat Josip Smodlaka je pri ocenjevanju statusa Žolgerjeve »dunajske pisarne« znotraj delegacije celo izrazil vtis, »kot da je Slovenija samostojna država pod protektoratom Jugoslavije«. Slovenski predstavniki so verjeli, da so njihovi narodni interesi komplementarni z »jugoslovanskimi državnimi«, zato so bila njihova pričakovanja v odnosu do Belgrada precejšnja, obenem pa tudi daleč od morebitnih samoslovenskih skomin.

Jurij Perovšek: Slovenija – od dežele do države

Dr. Jurij Perovšek je pojasnil, da so po koncu avstrijske dobe ime Slovenija kot narodnopolitični pojem najprej uporabili leta 1918 za slovenski del Države SHS, v Kraljestvu SHS pa je ime v letih 1919–1923 živelo v nazivih Deželna vlada za Slovenijo in Pokrajinska uprava za Slovenijo. Deželno upravno enotnost Slovenije je v obdobju 1923–1929 ukinila njena razdelitev na Ljubljansko in Mariborsko oblast. V Kraljevini Jugoslaviji, ki je pod tem imenom nastala po kraljevi šesto januarski diktaturi, imena Slovenija uradno ni bilo več. Leta 1929 ga je zamenjalo ime upravne enote Dravska banovina. Ime Slovenija v pomenu državnopravne enote pa so vendarle vseskozi utrjevali v načrtih avtonomistično-federalistične politike. V političnem jeziku so ga uporabljali tudi v unitarno-centralističnem taboru.

dr. Jurij Perovšek

V obdobju 1941–1945 so ime Slovenija izbrisala poimenovanja po upravno-ozemeljski okupaciji slovenskega ozemlja med italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem – Ljubljanska pokrajina, Reška pokrajina, Spodnja Štajerska, zasedena območja Koroške in Krajnske, županiji Vas in Zala, Operacijska cona Jadransko primorje, Pokrajinska uprava v Ljubljani. Od tedanjih okupatorjev manjkajo Hrvati in njihova NDH, je pa res, da je bilo ozemlje njihove zasedbe v Sloveniji tako majhno, da niti ni imelo svojega poimenovanja.

Slovenci obeh političnih taborov revolucionarnega in protikomunističnega, so ime Slovenija ohranili v svojih federalističnih ali širših državnopravnih načrtih (Ehrlich), vpeljali pa so ga tudi na političnovojaški ravni: Narodni svet za Slovenijo, Narodni odbor za Slovenijo, Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije, Komanda jugoslovanske vojske v Sloveniji, Narodna vlada Slovenije.

Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija s pridruženo Primorsko (leta 1947 oziroma 1954) v novo oblikovani Jugoslaviji federativna enota, njeno uradno poimenovanje pa je v letih 1946–1990 imelo ideološki značaj (Ljudska oz. Socialistična republika Slovenija). Ime Slovenija so široko uveljavili tudi v političnem, družbenem, kulturnem in gospodarskem življenju. Njenemu imenu so v nazivih različnih organizacij, društev in v tisku dosledno sledili tudi Slovenci, ki so se 1945 zatekli v tujino (Argentina, ZDA, Kanada, ZRN). Ime Slovenija je leta 1991 dobilo državni značaj. Država Republika Slovenija je danes v mednarodnih odnosih prepoznaven politični subjekt.

Igor Kaučič: Ustavnopravni položaj Slovenije od 1918 do danes

dr. Igor Kaučič

Ustavnopravni položaj Slovenije lahko z državnopravnega vidika umestimo v dve obdobji,« je dejal dr. Igor Kaučič. V prvem obdobju (1918 do 1991) je bila Slovenija sestavni del (prve in druge) jugoslovanske države, drugo obdobje (po letu 1991) pa obeležuje položaj Slovenije kot samostojne in neodvisne države. S konstitucionalnega vidika je pomembnejše merilo ustava kot temeljni in najvišji pravni in tudi politični akt. S tega vidika umeščamo Slovenijo v tri obdobja:

1. v jugoslovansko kraljevino (1918 do 1941), v kateri Slovenija ni imela svojega najvišjega pravnega akta, temveč je bila kot entiteta vključena v ustavo unitarne države,
2. v jugoslovansko federacijo (1946 do 1991), v kateri je Slovenija imela svojo ustavo, ki pa ni bila ustava samostojne države, temveč ustava federalne enote z nominalno dokajšnjo avtonomijo kot tudi z elementi državnosti, ter
3. v samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo (od leta 1991) s sodobno ustavo in vsemi državnopravnimi atributi. Ta ustava je eden najpomembnejših dokumentov v razvoju slovenske države.
Samostojni ustavni razvoj Slovenije se je potemtakem začel šele s sprejemom Ustave Republike Slovenije leta 1991, vendar je imela tudi pred tem razmeroma samostojen ustavni razvoj kot del jugoslovanske federacije. V jugoslovanski kraljevini Slovenija ni imela dejanske politične avtonomije, čeprav je bila na simbolni ravni tudi tedaj priznana njena ustavnopravna subjektiviteta. Z vključitvijo Republike Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in prenosom dela suverenih pravic nanjo se je deloma spremenila tudi ustavnopravna kapaciteta naše države.

Helena Jaklitsch: Slovenija v zamejstvu in izseljenstvu

Dr. Helena Jaklitsch je spomnila na pisanje Kmetijskih in rokodelskih novic, ob obisku cesarja Ferdinanda I. v začetku septembra 1844 v Ljubljani: »De bi pa tudi naše Novice ta veseli dohod, kakor se spodobi, praznovale, smo pesem na posebnim listu natisniti dali, katera z gorečimi besedami pripoveduje, kar serce Slovenje vseskozi za našiga Vladarja občuti«. Zgolj štiri leta kasneje so študentje na Dunaju na spodbudo duhovnika Matije Majarja Ziljskega napisali zahteve za Zedinjeno Slovenijo, v katerih so zahtevali med drugim zedinjenje vseh Slovencev pod eno streho. Vznesenost in krepitev samozavedanja pripadnosti enemu narodu znotraj enotnega poimenovanja Slovenija se je v naslednjih desetletjih samo še krepila.

dr. Helena Jaklitsch

Ko so – sprva predvsem zaradi gospodarskih, kasneje, po drugi svetovni vojni, pa tudi zaradi političnih razlogov – mnogi Slovenci odšli v svet, so idejo o Sloveniji kot samostojni skupnosti ponesli s seboj. Pojem Slovenija je med izseljenci in v zamejstvu še zlasti po drugi svetovni vojni postal sinonim upora proti enopartijskemu sistemu v domovini, kjer je bila misel na samostojno Slovenijo prepovedana, medtem ko se je ideja o slovenski samostojnosti med Slovenci po svetu, potem pa še v zamejstvu vedno bolj krepila, vse do konca 80. let 20. stoletja.

Slovenski begunci so v begunskem taborišču v Monigu v Italiji že 6. kimavca/septembra 1945 začeli izdajati dnevnik Zedinjena Slovenija. Ta je neprekinjeno izhajal vse do odhoda v nove domovine. Zadnja številka je izšla 1. svečana/februarja 1948.

V Argentini so nadaljevali z izdajanjem Svobodne Slovenije, katere prva številka je sicer zagledala luč sveta že leta 1941, takrat še v matični domovini. V Chicagu je leta 1950 začel izhajati časopis Slovenska država, ki je v uvodu zapisal: »Borba gre za tem, da ne bo nikdar več izbrisano iz zemljevida ime naše rodne zemlje, Slovenije ...«.

Po svetu so nastajali društva in časopisi, ki so v svoje naslove vnašali besedo Slovenija. Med takimi bolj prepoznavnimi društvi je danes zagotovo Društvo Slovenija v svetu.

Jaklitscheva je omenila tudi poimenovanje Beneška Slovenija, ki so ga zaradi politične korektnosti umaknili imenu Benečija, kar je po našem mnenju napaka in škodljivo početje. Tega početja tudi nikakor ni mogoče imenovati politična korektnost. Gre namreč za eno najstarejših poimenovanj dela slovenskega ozemlja oziroma konkretne zgodovinske dežele, ki se je imenoval Beneška Slovenija od 14. stoletja do Napoleonovih vojn v začetku 19. stoletja. Prav v primeru Beneške Slovenije je šlo za poimenovanje Slovenija tudi v političnem oziroma v politično-upravnem smislu. V tem obdobju so Beneško Slovenijo imenovali celo državo znotraj Beneške republike, poimenovanje pa je obstajalo tudi po vnovični združitvi z Avstrijskim cesarstvom, pa tudi po priključitvi Italiji.

22. prosinec 2025, Samo Korošec