baje je to v planu

Ne morem mimo tistih, ki se jim ne da delat, praviš in pravimo. Velikokrat sem v zadnjem ćasu razmišljala o tem...morda pa je to prava pot, da preživiš, ne da iztrošiš sebe. Morda je to oblika protesta, bolj pametnih od nas, ki se zavedajo, da so z delom izkoriščani in so modrejši, če izkoriščajo sami. V končni fazi: kdo je bolj nor, jaz ki delam kot konj za 500 € in iztrošena komaj kaj koristim otrokom in si uničujem zdravje ali nekdo ki nagrunta sistem in dobi prav toliko, za ležanje doma. Morda bi se pa kaj spremenilo, če bi vsi razmišljali tako. Ne grem delat za 500 €, ker je to nesprejemljivo. Sistem bi propadel in plačilo za delo, bi dobilo svojo težo. Oprosti, ampak to kar jaz zdaj delam...za minimalno plačo - 10 %, ker sem javni delavec (res si javno in v nulo izkoriščen). Potrošna roba. Vzamejo te za eno leto, ker vedo, da s takim fizičnim delom ne vzdržiš vrsto let...in po letu dni, si zopet potrošno blago. Če si v tem letu zbolel, vsi dvignejo roke od tega, nimajo opravka s tvojimi bolniškami in nezmožnostjo za delo. Jaz ne vem, kdaj bo to človek dojel? Javna dela so sodobno suženjstvo. Minimalna plača je nesprejemljiva. Bova jaz in ti in še kdo, ki se zaveda, da je treba delat in da moraš poskrbet zase, dobili nobelovo nagrado? V sistemu, kjer privilegirani lahko nekaznovano kradejo milijone, nisem nikomur fauš ležanja doma in pridobivanja nekega minimalnega denarja za to. Z sodelovanjem v tem odurnem kolesju izkoriščanja, smo preprosto bedaki. Vsi, ki delamo za minimalca ali v nevzdržnih delovnih pogojih, bi morali vreči lopate vstran...pa da vidimo. S tem ko v strahu in tiho to sprejemamo, smo krivi sodelovanja v uničevanju človekovega dostojanstva.

Hvala Azra. In tako rešujemo vsak svoj problem. Smo ful pridni, šparovni, iznajdljivi, obdamo se z debelo kožo in životarimo. Smisel mojega pisarjenja je v tem, da moramo ljudje prepoznati, da smo Izkoriščani, nadzorovani in da gre vse le že navzdol. Vsekakor se bom nekako znašla, da preživim....ampak, zakaj moramo tako živeti? Jaz se moram sprijazniti, da me je sistem pokopal, mi vzel vse, kar sem pridelala v življenju in zdaj pač životarim. Med tem, ko so nekoga dobili pri kraji našega premoženja, pa se mu ni treba sprijazniti z ničemer. Nič se mu ne zgodi. En direktorski ali vpliven stolček, zamenja za drugega. Denarja pa kao ni več. Kako dolgo bomo še pridni, samo zato, da plačamo svoje zasoljene račune in si nabavimo hrano? Ne strinjam se s tem! Nočem take družbe. Nesprejemljiva mi je.

Se strinjam Azra, za vse, ki ne želijo delati ali ki ne želijo plačevati davkov, pričakujejo pa vse ugodnosti. Vendar je trenutno veliko, veliko, preveč takih, ki bi in tudi vzamejo vsako delo. Zagovarjam ljudi, ki so padli in se s težavo pobirajo, preživijo. Lahko pa vzameva mene, da ne boš ali boste mislili, kako govorim na pamet. In poznam veliko podobnih situacij. Delam od 19 leta in imam pri svojih 46 letih 27 let delovne dobe. Plačala sem vsako davščino, prispevek, v preteklosti tudi samoprispevek in solidarnostne sobote, kot smo jim rekli. Nikoli mi ni šlo slabo, od svojega 22 leta naprej sem imela vedno svojo streho nad glavo (s kreditom sicer), avto, dovolj denarja da dobro živim. Ko v zadnji službi, zaradi majhnega otroka doma, nevzdržnega delovnega časa, odsotnosti moža zaradi dela, nisem vzdržala sem se odločila za samostojno pot. (S.P. seveda) Veliko sem delala, vlagala, se odrekala. Ko sem prilezla na prepoznavnost in boljše stranke (če se tako lahko reče velikim naročnikom in slabim plačnikom), je nastopila kriza. Z veliko brzino so nas papali tajkuni. Zaradi nepokritja Vise na določen dan, sem bila blokirana (normalno na poslovnem in zasebnem računu). Banka mi je takoj ukinila še dovoljen limit in kredit, ki sem ga redno plačevala. Tri mesece sem bila brez enega € na računu, s poslovnega vidika gledano pa naenkrat dolžna okrog in okrog. Lastnica hiše, brez zmožnosti, da jo sploh vzdržujem, sem bila s svetlobno hitrostjo na dražbi. Naj omenim, da imam 2 otroka in da sem med tem ostala mati samohranilka. Kako misliš, da sem preživela? Živčni sistem sem vzdrževala s tabletami. Vsako jutro me je pokonci spravila le misel, da sta dve bitji odvisni od mene. Če me vprašaš kako sem preživela? Ne vem! Pomagala mi je mama, ko so mi že izklopili plin s katerim sem se ogrevala, mi je grozilo, da mi izklopijo elektriko, prijatelji so zmetali na kup vsak kolikor je zmogel. Delala sem vse, kaj me briga na rdeče ali črno, moji otroci so potrebovali kruh in elektriko. Prvič sem se soočila z dejstvom, da kljub neki izobrazbi, ki jo imam in z veliko različnih delovnih izkušenj, službe ne dobim. Pa verjemi, tudi na razpise za čistilke sem se prijavljala. Končno sem dobila delo...javna dela...srečna, ker sem vsaj za leto dni rešena, čeprav vsak € sto krat obrnem, ampak je redno, vsak mesec. Ampak ne vprašaj me, kaj delam in kako delam...tako, da vsak dan, ko pridem domov, padem od izčrpanosti. Javna dela so novodobno suženjstvo. Približuje se konec temu delu. Kaj pa zdaj? Ob tej uri pišem, ker me že črviči v želodcu in ne morem spat. Kaj pa zdaj? In če mene vprašaš...vseeno mi je, delo na črno ali rdečo, imam otroke za nahranit in položnice za plačat...Če v tej državi, kjer sem vsa svoja leta pošteno plačevala vse, kar so od mene zahtevali, ne morem dobiti službe in biti pošten državljan....potem mi je vseeno od kod denar, da punce preživimo. Tako, kot državo briga za mene, tako kot ljudi briga za mene (veliko sem hodila na proteste, da se kaj spremeni, preveč, pa sem dobivala le gnojnico po glavi), mene briga če sem še pošten državljan. V imenu države, bi že zdavnaj crknila in moji otroci z mano vred. Izpustila sem...moje pol hiše, prigarane v vseh letih mojega dela, je šlo, za dolg, odvetnike, sodišče, obresti...po vseh letih garanja sem brez doma (najemnik) in se borim, da preživim iz meseca v mesec. Jaz sem ena izmed tistih, ki vse življenje dela. Sem ena izmed tistih, ki tudi v sanjah ne bi pomislila, da bom kdaj životarila. In verjemi, takih zgodb je veliko.

Vanja, res je tudi to kar ti praviš. Pri nas pač ni normalna država in zato je vse narobe. Nenormalne razmere. Verjetno je veliko ljudi, ki so primorani zaslužiti na takšen način. Ampak, jaz nisem imela v mislih te skupine ljudi. Imela pa sem v mislih vse ostale, ki delajo na črno. Npr. v mojem sosedstvu sta dva frizerska salona- na črno. Včeraj sem menjala gume pri vulkanizerju, pa me je vprašal, ali mi naredi z računom ali brez (ker bo brez računa ceneje). Potem če pomisliš na vse tiste, ki se nočejo zaposliti, ker dobivajo socialno podporo, zraven pa zaslužijo še eno plačo na črno. Nekaj časa nazaj sem razlagala prijatelju, da že 2 meseca dobivam minimalca, ker sem dobila neko izvršbo. Pa me je vprašal: pa zakaj pa ti sploh delaš, če ti potem poberejo plačo? A se ti splača delati? Marsikdo tako razmišlja in tudi zato je toliko nezaposlenih. Raje NE delajo, kot da bi morali plačati dolgove. Če pa zaslužiš na črno, pa ni nikjer evidentirano in ničesar ni treba plačati. Vanja, preveč tega je narobe v tej državi in očitno bo še kar nekaj časa tako. Pa še nekaj moram pripomniti in sicer da sploh ne morem verjeti, da ljudje ne morejo dobiti službe, če želijo delati. Delodajalci pa pravijo, da ne morejo dobiti delavcev, ki bi delali. Če si res primoran delati, vzameš vsako službo, ki ti je ponujena. V moji službi sem imela sodelavca, ki smo ga 9 mesecev prosili, naj vendar nekaj naredi, če hoče da se mu podaljša pogodba o zaposlitvi. Pa se njemu enostavno ni dalo. Vsak mesec je dobil plačo cca 1200 eur, ampak njemu se pač ni dalo. Tudi takšni so Vanja. Zdaj pa bo lepo 1 leto na Zavodu in ravno tako dobival vsak mesec nadomestilo, za brezdelje. Vse pa gre lepo iz žepov nas davkoplačevalcev.

Azra...v trenutnem času se s tem nikakor ne morem strinjat...v normalnih razmerah, v normalni državi, bi bilo to sprejemljivo...ampak pri nas niso normalne razmere...Veliko ljudi se očitno še ni sezanilo z izrednimi razmerami pri nas. A se ljudje zavedate, koliko je brezposelnih, tistih samo, ki bi želeli delat, pa ne morejo (izpustimo večne šleparje). Da imajo ti ljudje družine, otroke, položnice za plačat...da se v naši državi smatra, da lahko preživiš tudi brez denarja...pa mi povejte kako?...samo tako, da greš spat na ulico in fehtat. Ampak tja ne moreš z otroci. Ljudje, ki se tega zavedajo, rešujejo trenutno svojo situacijo, kakor najbolje znajo, tudi s pomočjo. Preprosto ti mama, prijatelj vtakne kak evro v žep, da plačas elektriko pred izklopom, da kupiš kruh otrokom. Nihče se ne zaveda, kako sploh bi ogromno ljudi pri nas preživelo, če ne bi dobili vsaj tu in tam drobtinice v žep ali pa bi ti prijazen sosed, ker ve, kako bedno živiš, ponudil, da mu travo pokosiš in imaš naslednji dan hrano za družino. Te ljudi se odreže, ko ni gotovine. Preprosto jih ni več. Crknejo lahko. Ja, žal, tako bedno živi danes veliko ljudi. Samo v državi, kjer so delovna mesta, kjer človek lahko zasluži za svoje preživetje, je možno ukiniti gotovino in imeti ljudi pod kontrolo, da so res za vsak cent plačali davščine.

lp

Bitcoin...

Kaj pa se bodo zgodilo z vsemi, ki so v stečaju? Pa vsemi, ki delajo na črno? Saj so ti že v večini. To bi pomenilo poštena država in pošteni državljani. Pa to v Sloveniji ni sprejemljivo.