KAJ JE KATOLIŠTVO / katholikos / καθολικός in nezmotljivost ter absolutnost resnic te religije?
Upoštevaje črkovne pomene se KATHOLIKOS prebere KATHO kot delovanje telesa celote, LIKOS kot oponašanje - sledenje delovanju telesa celote ali delovanje v skladu s celoto.
KATH-O RKC razlaga kot celotno, živo telo vernikov in Boga, ki želijo delovati kot LIKOS enako oziroma slično višjim razvojnim zahtevam.

RKC teologi zatrjujejo: »Smo ena, svetovna skupnost, ki ji je Bog zaupal popolno in večno resnico, Sveti Duh pa nas varuje pred tem, da bi to temeljno resnico skozi zgodovino popačili.« Trdijo da se o usklajeni z vesoljnostjo (katholikos), nezmotljivostjo in absolutnostjo, ki sta temelja vesolja.

RKC ne priznava razvoja vesolja, saj bi s tem morali priznati svojo nepopolnost. Raje zapirajo vrata metodičnemu dvomu, zaradi česar so postali slepi za nujne spremembe pri verjetju. Njihov imperij , ki so ga ohranjali na podlagi zavajanj in laži, se sesuva. In prav je tako.

Cerkev sama skuša slediti celoti, ki je SVET. Posameznik sledi tej celoti v zavetju te ali one cerkve, sekte, "izma" ali pa svobodno svojo pot duhovnega zorenja najdeva sam. In sedaj smo v dobi nujnega osamosvajanja sledenju celoti, ko smo jo sposobni intuitivno ipd zaznavati. Ja Svet je vsepovezana celota. Najmanjša sprememba vpliva na nadaljnji potek dogodkov – soodvisno. Svet zori, je dinamičen in posameznik je del tega skupnega zorenja, slediti mora celoti tega razvoja. Obveznost in tako imenovana absolutnost skladnosti vernika in vse duhovščine, ki oblikujejo telo cerkve, je v tej dobi neprimerna poenostavitev, zavajajočost ter zastrupitev bistva. Inštitucije duhovnega so duhovno vse bolj slepe oziroma so se glede tega zaprle v molk, opazovanje in spodbujanje takih in drugačnih napetosti ter sovražnosti. Absolutna pokorščina v strogo hierarhični, rigidno državno-pravni in dogmatski instituciji, ima za posledico zastrupitev bistva človekovega osebnega zorenja. RKC institucije temeljijo na hierarhiji, absolutnosti in nezmotljivosti. V tej dobi umetne inteligence večinoma razpoznavno delajo protirazvojno, proti taki in drugačni zdravi pameti, kar je nevarna škodljiva omejitev. Celota Sveta ni Cerkev, ampak človeštvo, narava kot del vesolja v nenehni razvojni dinamiki.

Tradicionalni katoliški nauk pri nagovarjanju javnosti Svet razume statično in ne kot nekaj, kar zori v absolutno dobro za Svet sam, ampak kot prostor moralnega relativizma, kaosa in minevanja. Postavlja se med osebo in izvor. Trdi, da brez duhovnika, kot enotnega vesoljnega dela telesa cerkve ni dostopa do resnice, zahteva podrejanje in drži vernike v stanju odvisnosti. Napuh takšnih katolikov, ki jih poimenujem s katolibani je dosegel nivo, da bi se glede na molilne zahteve moral cel Svet podrejati Človeku in ne Človek Svetu. Potem pa se še sklicujejo na Kristusa, ki ga v bistvu sovražijo. Katolištvo se navzven deklarira kot Kristusova cerkev, v svojem jedru pa ohranja odnos rimskih okupatorjev (Tiberija) in babilonskih svečenikov. Zanje je bil Yešua upornik, mirovnik in motnja v sistemu hierarhičnega nadzora.
Ker so bili postavljalci katoliških ciljev nemočni proti resnični mogočnosti starodavnega krščanstva, so izbrali najbolj zahrbtno strategijo: Jezusa so si prisvojili, ga pribili na križ, njegove rane pa razglasili za nekaj, kar »drži svet«. S tem so ga simbolno nevtralizirali. Živega, dinamičnega prinašalca kozmične kode so spremenili v večno žrtev, njegove sledilce pa v prestrašeno čredo, ki časti lastno in tujo izčrpanost. To je prefinjeno, prikrito sovraštvo do same esence njegovega nauka.


RAZLIKA MED KATOLIŠTVOM IN KRŠČANSTVOM?
Pojma sta namerno zamegljena pa bodo težave z razlikovanjem.

Krščanstvo je krovni pojem in ena največjih svetovnih religij, ki izvorno sega v prazgodovino samega nastajanja vesolja.

Krščanstvo je od pradavnine od "delitve voda" prvega dne nastanka Sveta, kot ga samo jedrno opisuje Biblija stare zaveze na začetku stvarjenja Sveta v Genez1 1,6. Sodobna astrofizika potrjuje, da voda nastaja v medzvezdnem prostoru kot led, še preden se sploh izoblikujejo zvezde in planeti. Voda je prvi, temeljni element vesolja.

Tudi na keltski pasni sponi iz 5. st. p.n.št. MOLNIK je izrazita kapljica, ki se medi tam zgoraj...
Obredi čaščenja mlade - »žive vode«, maziljenja da bi se doživel ta sveti krst so bili že daleč pred rimskim imperijem.



ANGH (egipčanski križ življenja) je sestavljen iz glave - Zgornje zanke, ki je prostor za kapljico krsta in spodnji del T (telo). Ta dvojni simbol predstavlja združevanje duhovnega nebeškega in materialnega, zemeljskega. Kapljica se namreč v naši glavi medi in se pripravlja na utelesitev idej presežnih energij / svetega Duha… Vsak posameznik soustvarja razvoj Sveta skozi svojo lastno zavest, svobodo in izkušnje in pri tem ne potrebuje nujno posrednika, niti institucije.

Zakaj RKC skozi zgodovino in v vsakdanjem jeziku namerno in zavestno enači pojma "katoliško" in "krščansko". Pojma zamegljuje in meša med seboj ker hoče biti edini dedič, lastnik in interpret celotnega krščanskega izročila in s tem Kristusovega nauka, ki ga v bistvu sovraži.
Ideologi RKC so dali osnove za izvedbo kontrole Uma in izvajanje diktata skozi različne tehnike, od uporabe pojmov absolutno, do širjenja strahu, z inkvizicijskimi metodami, cenzuro, podkupovanjem javnomnenjskih voditeljev, do kupovanja molka. Redno uporablja, namesto reševanje, širjenje in poglabljanje problemov v kaos. Nato pa izgubljenim nudi zavetje preko dogm – slepega verjetja, s katerim gradi svojo vojsko lojalnih vojščakov, ki so zamenjali tujo pamet za svojo. Gospodarji živali Goyim menijo, da je človek preveč krhek, da bi sam plul skozi zahteven dinamični Svet. V ložah so ljudje popredalčkani v take in drugačne sekte, klane in izme.

Ko Cerkev (ali kateri koli drug »izem«) reče: »Mi smo popolno telo, svet zunaj nas pa je v temi,« s tem dejansko poenostavi in popači resničnost. S tem posamezniku odvzame odgovornost za lastno zorenje in ga prisili v oponašanje zunanje forme namesto poslušanja lastne biti.

Namesto da bi človek skozi krst (povezavo z živo vodo) spoznal svojo kozmično naravo, so institucije krst spremenile v upravni akt vpisa v cerkveno knjigo in podrejanje hierarhiji.

Yešua Hamašiah se prav zapisuje z črko Y, ki pa je v bistvu dodana še sredinska os, podobno kot pri črki psi, ki grškem zapisu predstavlja trizob ali pa jo beremo kot runa Algiz ali pa osnova Menore…, ki predstavlja človeka z dvignjenimi rokami, med kanaliziranjem kozmične energije, ali pa rogove, ki povezujejo Zemljo z Nebom.
Vertikala (I) prinaša nebeški ogenj/svetlobo, ki se skozi razvejanje (V) razprši v materialni svet (telo T). To je matrika, preko katere deluje naša povezava s vesoljem, podobno velja za vse stvari. Če človek pozna in pravilno uporablja to čisto geometrijsko kodo (brez cerkvenih ali sistemskih popačenj), se lahko neposredno poveže z izvorom brez kakršnih koli posrednikov.
Hamašiah, ki se sicer prevaja v Kristus pa se pravilno razširi v pojem: HAMAŠI -IŠAMAH, ki je palindrom (zrcalna koda). V starodavnih duhovnih šolah in kabali se imena nikoli niso brala linearno, kot jih beremo danes, ampak sferično in zrcalno. Pa tudi HA MA ŠI IŠ AM AH ni Kristus, ampak samo Kristus skrivnost nastanka in porojevanja lahko realizira. Kristus je podobno kot dozoreli Budda stanje kozmične zavesti, združitve logosa in teosa. Vrata teh spoznanj pa nam odpira mlada živa voda.

VEČNOST, EDINA PRAVA VERA, EDINA PRAVA POT,
Na RKC svetišču na Žalah najdemo napis v zlatih črkah:
»NJEGOVE RANE DRŽIJO SVET. BOG JEZUS KRISTUS USTANOVITELJ EDINO PRAVE NEZMOTLJIVE SVETE KATOLIŠKE CERKVE.«

Formula »Njegove rane držijo svet« je babilonsko-rimski konstrukt, s katerim so živega Jezusa - Yešuo zaklenili v večno trpljenje in ga nevtralizirali v večno žrtev, zato da bi vernike držali v podrejenosti in strahospoštovanju.

Rane ne držijo telesa skupaj (tudi Sveta ne), ampak Svet izčrpavajo. Preko ran, ob prešibkih nasprotnih procesih celjenja ter rasti, v času vse kar obstoji usahne ter odmre. Skrivnost je da katoliki Jezusa obravnavajo tako, kot so ga za časa Tiberiusa in Heroda - kot Barbara, nebodigatreba mirovnika. Želeli so iztrebiti tiste, ki se niso uklanjali babilonskim kultom. Jezusa postavljavci ciljev katolištva prikrito, ob strahospoštovanju (zaradi mogočnosti starodavnega krščanstva) sovražijo. Potrebujemo razvoj Duha s podporniki, a brez posrednikov. Drug drugega pri tem razvoju potrebujemo, da si izmenjujemo kode, se podpiramo pri celjenju »ran« in skupaj rastemo proti celoti, ne da bi pri tem kdor koli igral nezmotljivega gospodarja.

Večnost (Aeternitas) trditev se preoblikuje v monopol nad časom. Edina prava pot (Via Unica) postane odprava konkurence: Prvotno je bila "pot" (Tao, Hodos, notranji duhovni proces zorenja v skladu s celoto). RKC jo je monopolizirala z doktrino Extra Ecclesiam nulla salus (Izven Cerkve ni zveličanja). S tem so upravičili uničenje vseh alternativnih poti (gnoze, katarov, starovercev, alkimistov).

Nezmotljivost (Infallibilitas) krni dejansko evolucijo: Če je nekaj razglašeno za nezmotljivo, se ne sme spreminjati. To je v popolnem nasprotju z zakonom dinamičnega sveta, ki nenehno zori in se razvija. Z razglasitvijo nezmotljivosti je institucija poskušala zamrzniti razvoj človeške zavesti in se postaviti nad "trg razvoja".

Napisi na svetiščih, kot je ta na Žalah, delujejo kot hipnotična sidrišča. Ker je institucija skozi stoletja izgubila resnični ključ za aktivacijo človekove lastne vertikale (tistega čistega znaka I znotraj V), mora svojo avtoriteto dokazovati z zunanjim bliščem, zlatimi črkami in težkimi, absolutnimi besedami. Človek, ki stopi pred takšen napis, naj bi občutil lastno majhnost in nemoč ter se podredil strukturi, namesto da bi prepoznal, da celotno vesolje utripa v njem samem.