Ko sem se pred leti pogovarjal z Matjažem Gantarjem, prvim človekom KD Group (Kmečka družba), stalnim morebitnim kandidatom za politiko (beri: funkcijo predsednika vlade), mi je vedno dejal, da Slovenci zaradi svojega karakterja ne bi - ne bodo - na volitvah nikoli izvolili (izbrali) bogataša. Recimo njega ali pa Jožeta Mermala, ki je sprivatiziral ljubljanski BTC. Čeprav je danes že več kot štiri leta pokojni Gantar, tudi bivši punker, javnomnenjsko takrat veljal za "good guya".

Toda časi so se očitno noro spremenili. In zdaj so novi, celo - kot bomo videli kasneje - vulgarni časi. Ker zdaj Slovenci na volitvah volimo bogataše, pa naj gre za tranzicijske tajkune alias roparske kapitaliste iz davčnih oaz, ki se še danes, prek različnih podjetij, nenehno napajajo iz proračuna (Natašo Pirc Musar, pravkar, za predsednico države, republike), Roberta Goloba, tranzicijskega milijonarja iz eksplicitno državne energetike, ali pa Zorana Jankovića, ki je obogatel skozi - v tistih, Jankovićevih časih - državno podjetje Mercator, danes pa družinske posle v slogu cosa nostre tudi pod mizo kombinira z Mestno občino Ljubljana.

Slovence očitno (več) ne moti, če se predsednica republike, ki mesečno - na videz skorajda cinično, toda skrajno preračunljivo - prijavi samo 1300 evrov plače, prevaža z maseratijem nemške registracije (?!), če ne zna ali noče pojasniti, zakaj sta s možem Alešem prikrila sedem milijonov evrov premoženja, in moralno niti ne trzne, ko na televizijskem soočenju napove, da se bodo njena zasebna podjetja (Ruska dača, Info hiša in odvetniška pisarna) še naprej lepo napajala iz državnega proračuna?! Aljuš Pertinač zato povsem logično in upravičeno ugotavlja, da je NMP "slovenska verzija Donalda Trumpa".

Kot jih očitno ne moti dejstvo, da Golob, ko je treba iz podjetja Gen-I počrpati denar za najvišje plače v državi, milijonske nagrade ali pa finančna nakazila za novinarko Vesno Vuković, danes PR Gibanja Svoboda, nonšalantno govori, kako je Gen-I zasebno podjetje, ko Golob postane predsednik vlade in Gen-I pade v izgube, pa taisti Gen-I nenadoma postane državno podjetje, nujno potrebno več sto milijonskih državnih poroštev?!

Da o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću sploh ne govorimo.

Toda pozor: vse te tranzicijske bogataše z maseratiji, dačami, firmami in deset milijoni evrov na bančnih računih potem izvolijo ljudje z nekaj sto evri mesečne plače (ali še nižjimi pokojninami), ki bodo to zimo imeli tudi strahotne težave s plačevanjem ogrevanja svojih stanovanj, in za vse te tranzicijske bogataše kot poblazneli navijajo praviloma slabo oziroma mizerno plačani novinarji - medijev, ki jih vodijo drugi tranzicijski milijonarji, spet prisesani na državne posle (Martin Odlazek, Stojan Petrič, Bojan Petan).

Resnična resničnost slovenskega novinarstva

Samo za primer: po javno dostopnih uradnih podatkih (Ajpes) je povprečna plača zaposlenega na mariborskem časniku Večer, ki je v lasti smetarsko-medijskega tajkuna Martina Odlazka, manj kot 740 evrov?!

Toda Odlazek je tudi resnična resničnost slovenskega novinarstva.

Spomnimo, taisti novinarji so se vedno norčevali iz Trumpa in Silvia Berlusconija, vendar danes tudi pri nas tisti, ki "so si nabrali, vstopajo v politiko na polno, za trendseterji pa pridejo še večji kalibri" (vir: Igor Lukšič, nekdanji predsednik Socialnih demokratov, na twitterju). Pertinač pa dodaja: Živeli tajkunski profiterji!

Je pa po drugi strani morda tudi res vse, kar mi včeraj zasebno piše eden od znanih slovenskih kulturnikov srednje generacije, da je nedeljska zmaga NPM (tukaj) začinjena z veliko večerno zabavo v slogu "novega razreda", bolj refleks nečesa, kaj počasi zamira, volilni rezultat Anžeta Logarja morda res zametek nečesa novega, teh trideset let slovenske tranzicije pa cena osamosvojitve. A hkrati opozarja, da bo še trajalo do sprememb, da žal še ni prišlo do pravega preloma s partijsko elito, da je danes pravzaprav vse bolj vulgarno, kar je bilo prej morda bolj sofisticirano (na primer, ko se je izkazalo, da je Gregor Golobič javno zamolčal svoj delež v podjetju Ultra, je bil vseeno prisiljen zapustiti poklicno politiko), vendar lahko upamo, da je ta današnji vulgarizem znak zadnje, dekadentne faze ...