Odkar je Marlies Schild demonstrirala tehniko slaloma v enem zamahu, se v slalomu alpskega smučanja ni zgodilo nič pretresljivega. Pri fantih je tako tehniko prikazal Jean-Baptiste Grange, vendar se je njegov pohod z enim malim kristalnim globusom zaradi poškodb končal.

Zadnja slaloma obeh kategorij v preteklem letu sta pokazala, da kdor zna, pač zna. Med moškim in ženskim smučanjem slaloma je razlika samo v fizični moči. Način vhoda v zavoj in timing pa sta popolnoma enaka. Po odhodu Marlies Schild je na vrhu ženskega slaloma gneča. Falanga Švedinj vedno grozi, da se bo eni strgalo in bo odpeljala najbolje od vseh. Pa vendar je jasno, kakšne karte ima katera tekmovalka, tako pri Švedinjah kot drugih tekmovalkah. Prvo ime sezone v skupnem seštevku je spet Tina Maze, ki s takim tempom in brez poškodb drvi novemu velikemu globusu naproti. A ostanimo pri slalomu.

Teren v Kühtaiju ni težak, največja strmina je kratka in cela proga je ena lažjih. Ne strinjam se povsem z mnenjem nekaterih, da najboljši lahko pokažejo največ na težkih progah. Res je, da je na težjih in bolj strmih postavitvah treba obvladati tudi taktiko. Brezhibno tehniko je tako kljub lahki progi in simetrični postavitvi v prvi vožnji demonstrirala le peščica tekmovalk. Videli smo, kako težko je ujeti timing in pravilen vhod v zavoje. Najboljšo vožnjo je v prvem teku prikazala Tina, le v spodnjem delu je naredila nekaj napak, ki so jo stale vodstva po prvem teku, čeprav je njena tehnika mešanica klasične slalomske tehnike in tehnike zavoja v enem zamahu. Zavoje v enem gibu so v prvi vožnji demonstrirale še Šarka Strahova, do napake Veronika Zuzulova in Maria Pietilä Holmner v spodnjem delu ter Wendy Holdener na položnejših delih proge. Nekoliko bojazljivo vožnjo je v prvem teku prikazala Mikaela Shifrin. V drugi vožnji so štartale na vse ali nič. Mikaela Shifrin, ki ni naredila nobene napake, je z lahkoto zmagala. Poleg nje sta pravilno tehniko prikazali le še Šarka Strahova in Wendy Holdener.

Pri fantih se lahko osredotočimo na samo dva tekmovalca, to sta Felix Neureuther in Marcel Hirscher. S progo sta v obeh vožnjah opravila vsak v svojem slogu. Vhod v zavoj na pogled izvedeta skoraj identično. Razlika pa je v miselnem vzorcu vhoda v zavoj. Nekateri strokovnjaki menijo, da je ob mehkejši progi treba zavoje izpeljati mehko, kar zmore Felix, Marcel pa ne. Ampak to ni res. Če pogledamo posnetke obeh z zadnje tekme v Madoni di Campiglio, vidimo, da oba začenjata zavoje z največjo možno energijo in močjo, z dokaj iztegnjenimi nogami in precej zunaj vpadnice. Razlika nastopi v tistem hipu, ko se tekmovalec dotakne kola. Neureuther takrat prekine pritisk na robnik s potegom kolen k trupu, ker je zavoj začel s takim miselnim vzorcem. Hirscher pa čaka, da mu to delno naredi podlaga, kar pa se na mehkejši progi dogaja prepozno, deset do petnajst centimetrov pod kolom. Razlika med njima je tudi v odklonu. Felix smuča z večjim odklonom, zato je boljši na mehkejših progah, ker več sile deluje vertikalno. Marcel zavoje izpelje z manjšim odklonom, nastavek robnika pa popravlja z nagibom v zavoj, kar na popolnoma trdi podlagi deluje, na mehki pa so zavoji predolgi. Bistvena razlika pa je v njuni fizični moči, ki je na strani Marcela. Razlik je sicer še veliko, ampak o podrobnostih kdaj drugič.

Tehnika najboljših slalomistov in slalomistk torej negira blodnje nekaterih slovenskih »strokovnjakov«, ki pravijo, da je v bokih prelom, da ramenski obroč sledi v pravokotni poziciji smeri gibanja, da sta goleni vzporedni glede na radij zavoja in da je napaka, če goleni v povezavi s podlago tvorita trikotnik.

Resnica je, da je odklon v kolkih, da ramenski obroč ne sledi pravokotno smeri gibanja, ampak zunanja rama vedno zaostaja za notranjo. Resnica je, da goleni nikoli nista vzporedni glede na radij zavoja, ampak je zgornja noga vedno naprej, za pol do cele dolžine čevlja, in goleni v povezavi s podlago vedno tvorita trikotnik. Če je med vožnjo drugače, je narobe.