Tekst je bil z manjšimi korekcijami objavljen v Ekipi 17.2.2015

Konec svetovnega prvenstva v alpskem smučanju nam je postavil ogledalo in optimizem pred prvenstvom je bil le prazno upanje. Vsekakor je treba najprej povedati, da naši res nimajo pogojev za uspešno treniranje, da trenerje menjajo po tekočem traku, najraje bi jih dvakrat na sezono, pa ne zaradi njihovega znanja, pač pa, ker so se upali kaj reči na račun zveze. Pa da ne bi mislili, da je samo sedaj tako. Tako je že od nekdaj. V šesdesetih letih, ko je bil sekretar Miloš Rutar, to ni bilo očitno. Dogaja se najmanj od takrat, ko je bil na zvezi Janez Kocijančič. Gotovo pa v času Toneta Vogrinca, ki mi je nekoč dejal »Sitar, če samo še enkrat gobec odpreš, bo tvoja hči lahko smučala samo na Veliki planini.« Tudi pokojni Milan Bernik, ki je bil trener Mateje Svet, bi se gotovo obračal v grobu, če bi vedel za »dobronamerne« izjave Toneta Vogrinca, ki o financiranju in sponzoriranju ve vse, kar pa bo seveda zanikal, kot je zanikal lastništvo nepremičnin na Pohorju. Z lahkoto je bilo v rajnki Jugi dobiti denar za financiranje deležnikov v smučanju. Samo dve možnosti sta bili, ali gre iz firme denar za smučanje ali pa direktor. Ko je denarja zmanjkalo, je šel na Dob direktor ali finančnik (Pavel Koder). Kako zadeva deluje, sem okusil na lastni koži, ne zaradi tega ker nisem dal denarja, ampak ker naj bi ga pri kaznivem dejanju vloma ukradel, vzrok pa je bil moj dolg jezik. Organizacija moje pogube je bila perfektna, celo v »udba pika net« piše o tem. Sam bog mi je stal ob strani, ker sem bil kot rezervni policist ob času vloma dežuren na policijski postaji, pa še »gips« sem imel na nogi. Zadnji žebelj je v krsto slovenskega alpskega smučanja z angažiranjem Tomaža Lovšeta zabil Jure Košir. Če Lovše ne bi prevzel smučarske zveze, bi bilo tam zagotovo drugače, kaj se je zgodilo z njim, pa cenjeni bralci gotovo veste.

Ampak naj se vrnem k našim smučarjem. Tine Maze tu ne bom omenjal, ker ni v pogonu Zveze, pa tudi osvojila je vse, kar se je dalo. Čudeži se sicer v smučanju dogajajo, ampak zato je treba znati smučat. Rezultati naših so v obeh kategorijah na nivoju eksotov, kot sem na tem mestu že pisal. Dve izjemi, ki sta poleg Tine Maze pokazali nekaj tekmovalnosti, vsi ostali pa žal ne znajo smučat. Pa še to je bilo deseto mesto Klemna Kosija zgolj slučaj, ki se mu je zgodil zaradi postavitve proge in konfiguracije terena. V prvi intervju, takoj po tekmi, ki ga je Kosi dal, je začinil z izjavo, da ni imel dobrega občutka in ni vedel, zakaj je bil hiter, s tem je jasno in glasno povedal, da nima pojma, kako mora smučati, da bo hiter. Fantje so dosegli manj, kot smo upali. Z napakami v tehniki, kakršne imajo, nimajo pogojev za napredek. Napake v tehniki so vidne z letala. Če ste brali moj sestavek izpred prvenstva, ste lahko prebrali, da sem napovedal zdrs Žana Kranjca po levem boku. Njegove napake z odklonom bo zelo zežko odpraviti. Martin Čater je pokazal več, kot sem pričakoval, medtem ko je Boštjan Kline razočaral, vpliv slovenske šole smučanja po Lešniku in Žvanu je tako močan, da preboja s to trenersko strukturo ni pričakovati. Matic Skube je odplejal drugo vožnjo slaloma za njegove zmožnosti sanjsko.

Edina svetla točka je bil le kombinacijski slalom Ane Bucik, potencial, ki ga je vredno podpreti in vanj investirati. Ilka Štuhec ja zastala v razvoju zaradi poškodb, toda zadnji dve sezoni je zdrava in ni napredka; če ne bo naredila sprememb v tehniki in fizični pripravi, rezultatov ne bo. Ana Drev je glede na njeno tehniko zagotovo sposobna več, kaj se je dogajalo z njo, ve ona sama. Vanja Brodnik in Katarina Lavtar lahko napredujeta, ampak brez sprememb v tehniki in pogojih se to ne bo zgodilo.

Na koncu naj zapišem še nekaj o skrbi vodilnih TV postaj o razlogih, za stanje v slovenskem smučanju. Nimam pripomb na oddaje. Zelo razumevajoč sem do gostov, ki se sprenevedajo in govorijo o težavah, ki vsekakor so, nič pa ne povejo o krivcih za stanje. Kdo je porabil milijone in zakaj doktrina ne klapa? Mokre sanje Jurija Žureja, ki je na račun sanacije uničil panogo, in vseh ostalih polucijskih komentatorjev, da bo v pogon pripeljal Andreo Massija, ki je bil tri leta kondicijski trener slovenskih deklet, četrto leto pa mu pogodbe niso podaljšali, ker je zahteval red in strokovnost, so res neverjetne. To bi Sandi Murovec moral vedeti in ne bi kvasil neumnosti, kako je Tina poklicala Andreo in ga angažirala, je samopromocija nekoga, ki ne ve nič in tudi nič ne prebere. Ob predstavitvi NPTS sem ga izrecno vprašal ali je tak program že obstajal. Odgovoril mi je, da ne! Če bi se za strokovnost zares zavzemal, bi vedel, da obstajata dva programa iz let okoli leta 2000 in eden iz leta 2007 »Naše smučine«.

Tone Vogrinec bi se zahvalil vsem starejšim tekmovalcem in začel z mladimi. Njegovo, in razmišljanje Blaža Lešnika, da je perspektiva samo v nacionalnih ekipah, je blef, ki protežira povprečje in služenje tistih, ki v individualnih ekipah nikoli ne bi bili niti nosači kolov.