ANTE KOSTELIĆ, genij ali »srečko«.

Ali lahko pregovorno smučarskim nacijam iz severne Amerike, srednje Evrope in Skandinavije z velikim organizacijskim in strokovnim potencialom konkurirajo majhne ekipe, ki delujejo za enega športnika? Znano je, da veliko smučarjev poskuša z majhno ekipo ubrati svojo pot, a le malo jih zares uspe. Nekateri najboljši smučarji obeh kategorij, ki so med desetimi najboljšimi v skupnem seštevku svetovnega pokala, delujejo samostojno znotraj nacionalnih selekcij. Taka praksa se je v ekipah, v katerih so imeli starši ali nekdo drug iz družine dovolj močan vpliv, uveljavila že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prva zares samostojna ekipa je delovala v okviru  liechtensteinske zveze, katere akter je bil Marc Girardelli. Znano je, da je na začetku Marcove kariere njegov oče Helmut vladal s trdo roko, nadaljeval pa je Marc predvsem z vizualnim treningom, ko mu je trener vsako vožnjo treninga posnel na video, v cilju pa je Marc vsako vožnjo sproti pogledal. Nikoli pa ni bilo pod vprašajem smučarsko znanje Helmuta Girardellija.

Kot strela z jasnega pa je v smučarski svet udaril Ante Kostelić – Gips s svojima otrokoma, najprej z Janico in zdaj še z Ivico. Vedno me je v zvezi s Kostelići zanimalo, odkod Gipsu znanje, da je ustvaril dva izmed najboljših smučarjev vseh časov. Da je Gips odličen rokometni trener, vemo že dolgo, saj v nasprotnem primeru ne bi bil trener v Celju. Kje pa je Ante Kostelić osvojil tehnično znanje smučanja, sem ga vprašal septembra, ko sem obiskal trening hrvaške reprezentance v Zermattu.

Odkod vam znanje tehnike, in kako ste vedeli kaj je to, kar je prav?

Pravzaprav ne morem dobesedno reči, kako sem to dosegel, bilo bi lepo organizirati neki seminar, da bi jaz ljudi vprašal, kako sem prišel do vsega tega. Jaz točnega odgovora ne vem, nekako sem pač začel, imel sem nekaj športnega ozadja, iz katerega sem začel. Leta 1989 sem prvič prišel na ledenik Möltall in gledal, kako trenira slovenska reprezentanca. Začel sem razmišljati, kakšen bo moj začetek in tako naprej. Nekega pravega odgovora vam na to ne morem dati. Imel sem neko predznanje, sam sem bil smučar in sem tekmoval. Zamislil sem si način in sistem dela in to razvijal dalje. Imel sem nekaj idej, kako začeti, gledal sem tudi druge, kako trenirajo. Vsekakor sem se odločil in sem imel dialektični pristop, ne metafizičnega, in to mi je zelo pomagalo. Glejte, ko opisujete razloge, zakaj je nekdo zmagal ali izgubil v vojni, se ljudje pogosto zatekajo k temu, da na stvari gledajo analitično. Ker so eni storili nekaj, nasprotniki drugo, da je nek general recimo pri Stalingradu ali nekje drugje napravil napako, ker tega ali onega ni uvidel pravočasno. Razlogi so vedno veliko globlji in obsežnejši. Tako je tudi v smučanju! Kako je treba temu pristopiti? Takrat je bil že trend specializacije, mislil sem si, pa kakšna specializacija, mi se bomo smučali v vseh disciplinah. To je bila prva stvar, o kateri sem razmišljal. Morda mi je to takrat pomagalo, ker sem korak po korak to razvijal dalje. Poleg tega, če nekaj začnete delati, morate biti seznanjeni s teorijo  in metodiko športnega treninga. Trener mora imeti splošno športno izobrazbo. Ampak to je tako ukoreninjeno, da se o tem sploh več ne govori. Kako boste trenirali kondicijo. To je važno v vseh športih, posebej pa še v smučanju, ker je smučanje v veliki meri veščina. Recimo atletika ni veščina, ima neke male elemente veščine, ampak atletika v osnovi ni veščina. Veščina je recimo žongliranje, v cirkusu, kar je tudi slalom, to je žongliranje.

Kako se je vse to zgodilo, ne vem. V prvi vrsti sem jaz imel željo in moja otroka sta imela željo. Mogoče takrat, ko iz neke stvari napravite poslanstvo in ne samo naloge. Naloga običajno traja kratko, in običajno se zastavi pred začetkom nečesa. Poslanstvo pa je nekaj trajnega.

Slovite kot odličen kondicijski trener!

Moja specialnost je kondicija, kot tudi temu fantu, ki trenira Tino Maze, Massiju. Z njim se podrobno nisem nikoli pogovarjal o tem. Sam sem se s tem veliko ukvarjal. Napisal sem diplomsko nalogo »Kondicijski trening za ustvarjanje mentalitete športnika«, po možnosti mentalitete zmagovalca. Naj dodam še iz grške klasike, »ustvarjaj samega sebe«. Vse to je treba sestaviti v neko celoto. Kondicijski trening je gotovo najpomembnejši v procesu treninga športnika! V procesu treninga je treba ustvarjati pametno muskulaturo, namensko. Sicer bi bili vsi smučarji bodibilderji!  Nikoli nisem razmišljal, kako je nekdo videti in kakšna je njegova moč. Seveda so testi, ki pokažejo, kakšen je odriv z mesta in kakšen je troskok. Vendar vse to ne pomeni nič, če to ni pretočeno v tisto koordinacijo, ki je potrebna v smučanju. To je za smučanje zelo težko, ker imamo štiri discipline, ki ne potrebujejo iste muskulature. Med vsem tem je treba iskati razloge, zakaj smo uspešni. Svoja otroka sem v vse to usmerjal od rojstva. Njun razvoj in rezultate sem sproti prilagajal, čeprav sem imel osnovo in cilj, medtem ko je Massi nadgradil že formirano športnico. Do leta 1998 sem nadziral oba otroka, potem smo se morali raziti. Ivici sem našel trenerja po svojem okusu, ki je z Ivico dosegel dobre rezultate do neke meje, medtem sem sam nadaljeval z Janico. Potem pa, ko je krivulja rezultatov po šestih sezonah Ivici padla s preko 600 točk na 163 točk in je Janica prenehala s tekmovanji, sem prevzel treninge Ivice. Ko razvijate športnika smučarja, pridete do neke točke, do stropa, ko se ne razvija več, je treba nekaj spremeniti. Razvoj športnika je v fazah znotraj krivulje razvoja, v teh fazah je potrebno razviti posameznikov maksimum, če hočeš napredovati. Na tem nivoju razvoja na športnika vplivajo tudi drugi dejavniki, zaposlitev, izobrazba, ali neka druga uveljavitev, vse to se mora razvijati vzporedno s športnim razvojem, če tega ni, športnik na nekem nivoju obstane in se ne more naprej razvijati. Ta splošni razvoj mora obstajati in seštevek vsega znotraj razvoja so športni rezultati. Športnik, smučar, ki doseže rezultate, pride do vrha in v kolikor ni tega razvoja, se kratko zadrži na vrhu in potem mu rezultati hitro padejo. Krivulja rezultatov ima svojo diskontinuiteto, in kot vsaka druga tudi ta oscilira, vendar mora imeti trend dobrih rezultatov. Ena od zakonitosti treninga pa je vsekakor žrtvovanje! S tem ne mislim na religijo, ampak na to, koliko časa dnevno bo smučar posvetil smučanju. Žrtvuješ rezultate, če od več ur smučanja na dan zmanjšuješ do samo ene ure na dan, ker ni svežine, da bi obdržal nivo. Tu ni enega odgovora za naše uspehe! To je celota s tisoč vprašanji in odgovori. Od starosti osemnajst let naprej nisem mogel kontrolirati obeh otrok. Začel sem z Ivico, potem prekinil z njim in začel z Janico, in ko je ona končala kariero, sem nadaljeval z Ivico. Eno sezono sva z Ivico porabila za vlaganje v formiranje nekakšnih rezultatov. Kadar rezultati padejo skoraj na dno, se je težko dvigniti, vseeno pa se je iz slabih rezultatov laže dvigniti kot pa začeti športno pot. In ko se rezultati dvignejo, če se, je treba vzpostaviti nekakšno kontinuiteto, trend, krivuljo vzpenjanja.

Toda vse to je več ali manj mogoče najti v literaturi. Zanima me, kako ste formirali pravo tehniko?

Da, vse to je v literaturi. Toda ne, tehnika ne obstaja, tehnika je derivat sposobnosti! Če bi tehniko lahko razlagali s pomočjo tehnike, kar ljudje zaman poskušajo, a zdaj vse manj, potem bi to vsi razumeli. Točno tako je na tehniko gledal in jo razlagal pokojni Krešo Petrovič.

Gospod Ante, če zaženeva računalnik in pogledava posnetke …

Ne, oprostite, za to žal nimam časa. Tehnika je del vsega, od šole, trenda, trenerja, staršev, sposobnosti, do počitka in vse to je obkroženo s tehniko. Ne moreš imeti dobre tehnike, če ne greš spat ob 21h! Če hočeš razvijati tehniko, moraš iti spat ob 21h.

To je seveda predpogoj, da lahko treniraš.

Ampak to ni tako, to se potem konča tako, da tega ljudje ne počnejo. Ko sem pred osemnajstimi leti začel s smučanjem, sem začel pisati tudi dnevnike. Takrat sem gledal druge, kako trenirajo.  Gledal sem celo sezono, gledal sem Urško Hrovat, kako trenira. Pa sem se zamislil, ali sem jaz tako neumen ali pa so oni tako pametni, ampak to trening ni. Jaz sem se naučil, kako trenirati, jaz sem rokometaš. Vzemite samo zakon o investiranju razvoja, ne bom rekel, da je to vse isto. Nisem marksist, ampak Marx je napisal, da je treba najprej ustvariti akumulacijo in potem kvaliteto, to so vse dialektični zakoni. Za ustvarjanje akumulacije so najprej delali po šestnajst ur na dan in potem vse manj. V času industrijske revolucije je delo ustvarilo tehniko in ne tehnika delo. Mene je to zanimalo, ker je v športu podobno. Z delom, s količino dela, z ustvarjanjem akumulacije ustvarjaš tehniko. Kako pa se ustvarja najbolj verodostojna tehnika? Če smučarja spustimo na progo, je to, kot bi ga spustili v nekakšen tunel, kjer ga čakajo različni pogoji, nekakšni svetlobni in zvočni efekti, na katere mora hitro reagirati. Smučarja privajaš na te pogoje, vso koncentracijo mora usmeriti na premagovanje vsega tega, ni časa za premišljevanje, ali je prava spodnja noga ali ne. Obstaja proga, dolga je šest in pol kilometrov, ki nudi vse pogoje, ki jih smučar potrebuje za trening, se pravi vse, kar ga potem lahko čaka na tekmi. Vsekakor pa smučanje bazira na spodnji nogi in odklonu, že starejši smučarji, recimo Ciril Praček, so smučali tako.

Tipičen predstavnik tedanje in sedanje tehnike je Norvežan Stein Eriksen.

Da, on je zmagal leta 1952 v veleslalomu v Oslu. Enako je bilo tudi pred drugo svetovno vojno, tehnika je danes ista kot takrat. Pred časom smo s prijatelji s pomočjo računalnika oblekli Zena Cola v današnji kombinezon in sploh ni bil videti smešno. Ne morem vam reči točno, kako sem ustvarjal tehniko mojih otrok, razvila se je iz vsega tega. Tekmovalec pravzaprav sam ustvarja tehniko. Mislim, da se tehnika s pomočjo tehnike ne more graditi. Tehniko ustvari delo.

Ante Kostelić je absolutno prepričan v svoje delo, ne dopušča niti malo prostora za diskusijo, ima ogromno znanja, splošnega in športnega, šport, smučanje v zadnjih osemnajstih letih je njegovo življenje. Svojo pot je zgradil sam in dosegel fantastične uspehe. Z njegovimi tezami se je lahko strinjati, ker smučanja ne jemlje kot nekaj kompliciranega na sugestivni ravni. Na smučišču je umirjen in preudaren. Je predstavnik »rock'n'roll« generacije, na kar je ponosen in uživa v spominih na tiste čase, na način oblačenja in zakonitosti obnašanja mladih v tistih letih. V zvezi s tem najbolj spoštljivo govori o Elvisu Presleyu.

P.S.

O spanju v drvarnicah in v starem kombiju niti besede. Tudi nič o tem, da je Goran Ivaniševič dal denar za treninge.Ante je bil trener rokometašev Celja, po njegovih besedah je imel dobro plačo za tiste čase in je financiral treninge svojih otrok.

Z njim se o smučanju in pristopu k smučanju skoraj v celoti strinjam, razhajava se samo v vizualizaciji treningov. On zagovarja količino ponovitev, jaz pa ob tem še analizo video posnetkov.

Na začetku omenjeni Marc Girardelli je na treningu vsako vožnjo sproti pogledal posnetek zadnje vožnje, da je lahko izboljševal tehniko. Kostelič meni, da se tehnika razvije ob delu, vizualizacija po njegovem ni potrebna.

Jaz menim, da je Janica Kostelič fantastičen talent, Ivica pa povprečen, z delom na Antejev način pa sta oba dosegel vrh, vsak na svoj način.