Ta blog sem ustvaril, da bi pisal o športu, smučanju, deskanju na najvišjem nivoju. Od mlajših let me zanima zakaj sem slovenski stroki opozocija v omenjenih športih. Nekajkrat so me sicer povabili, da sem predstavil svojo vizijo tehnike. A žal so me vabili samo zato, da bi iz mene izvlekli didaktiko tehnike. Kot nekoga z vizijo pa me niso nikoli sprejeli. Mojo filozofijo smučanja počasi uvajajo v tekmovalni šport zelo pazljivo. Cilj tega je, da širša javnost nebi opazila, da sem na napake in zablode v učbenikih »Smučanje 2000«, »Smučanje 2000 plus« in »Naše smučine«, opozarjal že ob izidu teh publikacij. To je pravzaprav v redu, če ugotavljajo da imam prav jaz, četudi mi tega ne priznajo. Je pa videti, ob redkih srečanjih, bolečino in nadutost, ko si pogledamo v oči z nasprotniki. Dolgo nisem razumel zakaj me odklanjajo. Prepričan sem bil, da samo zaradi mojega znanja. Pa ni samo to, odklanjajo me tudi zaradi političnega prepričanja. Čeprav me tudi janšisti ne marajo preveč in sem pravzaprav kot bratje Karamazovi s svobodno voljo in kot trinajsto prase, vsem odveč.

Po naklučju sem začel sodelovati z deskarji. Res je da sem se nameraval ukvarjati samo s smučanjem in sem ploščo s katero sem v deskanju praktično naredil revolucijo, naredil za smučarje, so isti koncept plošče posvojili deskarji Za optimalno izrabo karakteristik plošče je bilo treba spremeniti tehniko. Kot največji uspeh v zvezi s tem si štejem, da so deskarji v enem olimpiskem ciklusu posvojili mojo filozofijo in je večina deskarjev prešla na moj izdelek. Tekmovalci na mojih izdelkih poberejo vsaj polovico odličij na tekmovanjih najvišjega ranga.

Ampak moj namen tega pisanja je bil danes drugačen.  Na dan rojstva moje države sem žalosten, užaljen in razočaran. Na včerajšnji dan pred 24 leti smo rezervni policisti in policisti sedeli ob času razglasitve neodvisnosti na policijski postaji. Ljudje so rajali na trgih in ulicah, mi pa smo mrkih obrazov zrli v mize pred seboj. Komandir je govoril, med tem, ko je hodil gor in dol po prostoru in dejal tudi, da še ne ve »ali bomo res dali titovo sliko s stene in zvezde s kap«. Po grobni tišini, ki je zavladala v prostoru in je trajala zelo dolgo, meni se je zdela cela večnost. Ker me je tišina delala živčnega sem več ali manj sebi v brk izustil, »kdor pa danes ne ve kaj moramo, tukaj nima kaj početi« in prerezal tišino. Potem se je vzdušje nekoliko sprostilo in diktatorjeva slika je šla v klet in tudi zvezd nismo imeli na kapah.

Ko sem potem pri poročilih slišal izjavo govorca pred parlamentom, »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, sem dojel kaj se je dogajalo. Za razsvetlenje se moram vrniti nekaj dni nazaj. Pomočnik oziroma namestnik komandirja me je nekaj dni nazaj pred razglasitvijo državnosti v razdobju enega tedna dvakrat obiskal na domu in me prepričeval naj poziva za vpoklic ne sprejmem, ker imam družino in posel, ter da bodo razumeli če poziva ne sprejmem. Vendar se to ni zgodilo. Če sta moja starša čutila potrebo, da gresta v partizane, jaz vsekakor nisem želel zamuditi priložnosti, ki mi je bila dana in sodelovati v najpomembnejšem in zgodovinskem trenutku, ko bo moj narod po Karantaniji spet imel svojo državo.

Potem, ko smo rezervni policisti na včerajšnji dan pred štiriindvajserimi leti sprejeli in se zadolžili z orožjem, me je vodja mojega okoliša poklical pred stavbo in mi rekel, »Veš zadeve niso čisto jasne in če se ne bo vse odvijalo kot je treba imamo na skrajnih robovih mesta rezervne lokacije s hrano, orožjem in vezami. Zavedaj se, da je to skrivnost in da si eden redkih, ki je o tem obveščen.

Zdaj pa 24 let pozneje berem o peti koloni na spletu, ki pa niso bili v Sloveniji živeči Srbi, ki naj bi podpirali agresorja, pač pa takrat in nekateri še danes dominantni politiki, Slovenci. Torej je bil takrat to razlog, da naj nebi prevzel poziva, ker so vedeli, da sem osamosvojitev vzel resno in me nič ne more odvrniti od tega, da pri osamosvojitvi sodelujem.

Večina petokolonašev je takrat v par letih takoj obrnila ploščo in hitro spet prevzela vzvode države, pravzaprav jih nikoli ni dala iz rok, samo prtajili so se in zdaj so oni najbolj zaslužni za osamosvojitev. Bruh!  Zakaj sem torej na dan rojstva moje države žalosten, užaljen in razočaran.

Žalosten sem zato, ker so strukture prejšnje nedemokratične države državo potisnile v kolaps v 45 letih. Iste strukture so zdaj slovensko državo pahnile v kolaps v sedmih letih od leta 2008 in še nismo na dnu.

Užaljen sem zato, ker smo tisti osamosvojitelji, ki ne spoštujemo rdeče zvezde in totalitarnih simbolov, obravnavani kot stekli psi, ker brez nas osamosvojitve niti ne bi bilo in to je bolečina petokolonašev.

Razočaran pa sem zato, ker se očitno spet potvarja zgodovina. Marsikaj izpred 24 let je zlagano ali vsaj delno ne ustreza resnici. Če bomo dopuščali, da petokolonaši in njihovi simpatizerji še naprej širijo laži in neresnice, bo čez 45 let resnica ta, da so petokolonaši osamosvojili Sovenijo.

Če pa na koncu potegnem paralelo dogajanju osamosvajanja in NOB, ki pa je bila predvsem revolucija. Toliko laži in neresnic o času, ki sem ga sam doživel je v javnosti, da si sploh ne znam predstavljati koliko laži in neresnic je šele iz časov NOB. Resnica pa je vedno le ena, prava resnica in za resnico gre.