Te dni je veliko govora o poskusu uveljavljanja arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško, katerega pa Hrvaška ne priznava, ter ne želi sprejeti arbitražnih določb. Glede na stanje države v katerega so nas potisnile predvsem vlade od Pahorja pa do popolnega zloma s Cerarjevo vlado, Slovenija nima nobenih realnih možnosti, da te meje oziroma določbe iz arbitražnega sporazuma, tudi dejansko uveljavi na samem terenu.

Temelj vsake države sta njen narod, ter ozemlje na katerem živi, za kar pa morajo biti natančno določene njene meje. Že od začetka človeške družbe in civilizacij, pa obstaja dejstvo, da lahko entiteta ali država v kakršnikoli obliki obstaja le, če je sposobna to svoje ozemlje tudi vojaško obvladovati. Ob tem bode v nos, da so se v Sloveniji že ob sami osamosvojitvi slišale težnje nekaterih, predvsem levo in liberalno usmerjenih ljudi, po demilitarizaciji Slovenije, pod predvidevanjem da nas pač nihče ne ogroža, ter da je vzdrževanje oboroženih sil le nepotreben strošek. Ta miselnost se je kasneje predvsem po začetku krize leta 2008, prenesla tudi v sam vrh slovenske politike, posledice česar čutimo še danes. Slovenske vlade so od takrat naprej zarezale v  že tako nizek obrambni proračun, ter tako povzročile kadrovsko in oborožitveno podhranjenost vojske, pa tudi policije. Tako je država dejansko postala nesposobna učinkovitega nadzora svojih meja, ter obrambe pred morebitnimi provokacijami in vdori preko njenih meja. Prav tako jo nobena soseda ne jemlje resno, kar se tiče vojaške pripravljenosti. Najboljši primer se kaže ravno v odnosih z našo južno sosedo Hrvaško, s katero je po osamosvojitvi ostalo največ odprtih vprašanj glede meje, katerih slovenska diplomacija, ob vsej svoji nespretnosti ter neodločnosti, nikoli ni znala rešiti. 

Cerarjeva vlada se v mejnem sporu s Hrvaško zanaša na našo nesposobno diplomacijo in pritiske na Hrvaško s strani EU, kar je popolnoma iluzorno, saj je EU že ničkolikokrat pokazala, da ni sposobna reševati takšnih zadev, predvsem pa do tega nima nobenega interesa.

Vsekakor je dandanes v takšnih sporih v prvi vrsti diplomacija tista, katera mora reševati takšne spore, vendar, pa mora vsaka resna država biti pripravljena svoje meje tudi fizično zavarovati. Ob zadostni obrambni moči, ima tudi diplomacija večjo težo. To so dejstva, katerim vem da bodo oporekali pacifisti, v smislu modernega časa brez vojn. Res je, nikomur ni všeč rožljanje z orožjem, saj se vsi predobro zavedamo, koliko zla in trpljenja prinese vsaka vojna, toda obstajajo naravni zakoni mimo katerih niti v sedanjih časih ne moremo. Ravno naša osamosvojitev je dober primer. Če bi takrat nastajajoča slovenska država udejanila pacifistično držo, ter se vojaško razorožila, dandanes ne bi imeli svoje države. Tak primer neuspele osamosvojitve imamo dandanes prav v srcu Evrope, kjer je Katalonija zaradi vojaškega neobvladovanja lastnega ozemlja izvedla referendum o neodvisnosti, katerega pa ne more udejanit.  V sedanjem času, ko se varnostne razmere v Evropi in po svetu ponovno vedno bolj zaostrujejo, pa je vprašanje o obrambni sposobnosti države še kako pomembno in na mestu. 

Vsak, še tako miroljuben človek, se mora zavedati, da je mir v prvem planu bil zagotovljen z vojsko. To da lahko nekateri sedaj filozofirajo o pacifizmu in nepotrebnosti vojaške sile, to pravico in možnost jim je zagotovila predvsem vojaška sila, katero tako močno zavračajo.

Zato trdim, da je Slovenija, katera je dejansko ostala brez sposobnosti za samoobrambo ter zaščito svojih meja, država katera v resnici več ne obstaja. Temu se gre zahvaliti sedanjim vladajočim politikom, kateri so namensko ali pa zaradi svoje nesposobnosti in nerazumevanja države kot takšne in varnostnega položaja v katerem se nahajamo, uničili lastno vojsko. Zato je tudi na mestu zahteva, po njihovi odgovornosti, tako politični, kot kazenski. S svojimi dejanji so namreč ogrozili sam obstoj slovenske države in našega naroda.