Četrtek 8. maj ob 9h zjutraj. Prebudim se bolj zgodaj kot sem si želel, saj sem vedel, da v naslednjih dveh nočeh časa za spanje ne bo. Poskušam zaspati še malo, vendar živci tega ne dopuščajo. Odpravim se iz postelje in začnem tako imenovani carbo loading. Med tem sta oče Ivan in sestra Sara na inšpekcijskem pregledu vozila in koles v Postojni, ki sta ga tudi uspešno prestala. Ko se vrneta domov je čas še za natovarjanje kombija s hrano pijačo in vsemi potrebni stvarmi za dirko. Zbor celotne ekipe za odhod na start je bil ob 15.30 v Idriji in nekaj po 16h smo že parkirali kombi na parkirišču v Postojni. Sledi priprava kolesa in moje preoblačenje v drese s katerimi sem začel dirko. Veliko prijateljev mi je prišlo zaželeti srečo in stisniti roko pred mojim novim podvigom. Moja spremljevalna ekipa Brane Vidmar, Tadej Podgornik, ter Sara in Ivan Štucin se mora od mene za nekaj časa posloviti, saj morajo na del trase kjer me pričakajo s spremljevalnim vozilom. Tudi moj čas počasi prihaja in poslovim se od vsem bližnjih in prijateljev, ter se odpravim v garažo od koder je odhod na startno rampo. Tam me spet presenetita Žak in Žiga Korošec, ki sta mi že dve leti nazaj prinesla nekaj stvari za srečo. Letos sem v dar dobil zapestnico, smrkca in polarnega medvedka, ki je celotno dirko preživel na armaturi kombija.

Moj trenutek, ki sem ga čakal zadnje pol leta je končno napočil. Izgovorijo moje ime in splezam na startno rampo. Občutek tik pred dirko je nepopisen. V glavi se mi je zavrtela pot okoli Slovenije in dejal sem si, to je to! Nič več skrbi z organizacijo, nič več tuhtanja kaj smo pozabili, od zdaj naprej samo še pritiskam na pedala. Zapeljal sem iz startne rampe in spet sem se počutil svobodnega. Po kakem kilometru vožnje za policijskim motorjem me je v krožišču čakala spremljevalna ekipa s kombijem. Tako smo začeli pot proti obali. Letos sem se na progo podal za vsemi favoriti dirke, zato sem vedel, da ne bom tako hitro začel s prehitevanji drugih kolesarjev. Vseeno sem si zadal kar dober tempo, veter v prsi je sicer malo zbijal hitrost, pa vendar smo kar hitro dosegli obalni del trase. V prvi klanec proti Kubedu, kjer naklon doseže tudi 18% sem pred sabo že zagledal ogromno lučk s spremljevalnih vozil. Začel sem svoj pohod proti ospredju dirke. Že na prvi vzpon sem prehitel kakih 5 kolesarjev. Sledil je vzpon na Pomjan, kjer sem spet pričakoval svoj navijaški kotiček, ki mi ga vedno pripravi družina Erjavec. Napisi mojega imena na asfaltu so mi dali še večjo moč in spet sem se na klanec dokaj z lahkoto odpeljal še od nekaterih konkurentov. Na vrhu vzpona pa je bilo, kot sem tudi pričakoval izjemno vzdušje, kot bi vozil na francoskem Touru. Hvala vam še enkrat za to potezo! Sledila je vožnja do prve kontrolne točke na Šmarjah, kjer sem oddal svoj prvi podpis in oddrvel naprej proti Portorožu. Naprej na poti proti Izoli sem spet zagledal luči kolesarja pred mano in na vzponu proti izolski bolnišnici sem pobral prvo resno trofejo. Dohitel in prehitel sem enega iz resnih favoritov dirke Avstrijca Severina Zotterja. Po končanem obalnem krogu smo se po Črnem Kalu začeli vzpenjati proti Krasu. Trasa je bila tu od mojega zadnjega DOSa malo podaljšana, saj smo se iz Sežane napotili po celotnem Krasu proti Novi Gorici in nazaj proti Ajdovščini. Na hribovitem delu Krasa sem dohitel tudi starega znanca Mitja Roka. Stisnila sva si roki si zaželela sreče in nadaljevala vsak v svojem tempu dalje. Proti Ajdovščini je sledil eden mirnejših delov trase, vendar je bilo to le zatišje pred nevihto. Po podpisu druge časovne postaje v Lokavcu je namreč sledila Predmeja. Gre za res zahteven vzpon, ki je na našo srečo dokaj v začetku dirke. Vendar gre vedno lažje, ko na klanec nisi sam. Za to je tokrat poskrbel Dean Bratus, ki me je sredi noči prišel spodbujati in me je cel klanec motiviral, da sem povečeval razliko do zasledovalcev. Med klancem pa je svoj del odigral še moj stalni navijač Milan Žgavec, tako da sem vzpon kar preletel. Na vrhu je bilo precej hladno, zato se je bilo potrebno obleči v povsem zimska oblačila. Spust proti Colu in še en kratek vzpon do Črnega Vrha je minil brez posebnosti. Želel sem predvsem čim prej priti do Idrije, saj me je tam čakal prvi 10 minutni postanek za okrepčilo. V Idriji so me je tako pričakala topla pašta, ki sem jo kar se da hitro zbasal vase in nadaljeval pot proti Cerknem. Dve leti nazaj je bila pot do Mosta na Soči najlažji del trase, zdaj pa so začinili tudi to pot in traso speljali preko Bukovega v Baško Grapo in na Most na Soči. Pri vzponu na Bukovo se je tudi začelo daniti in namesto, da bi bil to znanilec hitrejšega tempa, sem tam prvič med dirko začutil, da mi tempo upada. Na klanec nisem bil preveč svež, na spustu proti Baški Grapi pa sem sam sebe spravil v šok, ko se mi je začelo spati in sem začel zatiskati oči. Bilo me je kar malo strah, saj v tako zgodnji fazi dirke tega res nisem pričakoval. Zadeve nisem omenjal nobenemu in sem jo skril pred ekipo v upanju, da bo šlo na bolje. Ko je dan postajal močnejši, sem se tudi sam začel bolj prebujati in našel sem pot iz krize. Pot proti Trenti in kontrolni točki na Žagi sem spet nadaljeval v solidnem tempu. Po dolini reke Soče sem spet dobil družbo, tokrat sta se v avtu mimo pripeljali punca Stefani in moja mama. Vedel sem, da bom bližajoči se Vršič tako lažje premagal. Na žagi sem tako oddal še tretji podpis na TS in se odpeljal v dolino Trente. Okolica je zares lepa, okoli nas so se bohotile zasnežene gore, jaz pa sem se v mislih pripravljal na Vršič. Pred dirko nisem imel plana kako ga bom odpeljal, saj je veliko odvisno od trenutnega počutja. Ko se je cesta začela prvič vzpenjati smo pred seboj zagledali dva konkurenta. Tadej mi je v šali iz vozila dejal, da se jima slabo piše. Jaz pa ne potrebujem veliko motivacije za napad in prosil sem samo za energijski gel in ekipi dejal, da bosta konkurenta do vrha vzpona že preteklost. Mislim, da sem se mimo obeh odpeljal še pred prvo serpentino in potem ob bučnem spodbujanju mame in punce samo grizel v klanec. Po nekaj minutah sem se ozrl nazaj in v ozadju ni bilo nikogar več. Samo jaz in gora in moji navijači. Čutil sem, da sem res pri močeh in niti ni trajalo tako dolgo, da sem dosegel vrh. Kot se je izkazalo na koncu sem tudi dosegel 3. Čas vzpona na Vršič, razliko do vodilnih pa sem začel zmanjševati. Do takrat nisem niti spraševal na kateri poziciji se vozim, mislil sem, da sem morda okrog 5. mesta, vendar se je izkazalo, da sem že v tem delu dirke trdno na stopničkah. Spust do Kranjske Gore je bil po tlakovani cesti vse prej kot prijeten, počutje proti časovni postaji v Slovenskem Javorniku pa je bilo spet odlično. Ob tem ko sem na TS 4 oddal svoj podpis, sem zagledal še znanca iz RAAMa Igorja Nemečka, ki mi je prinesel nekaj dobrot za okrepčilo in spet sem bolj svež lahko začel napadati kolesarje, ki so še bili pred mano. Kljub temu, da je bil Vršič za nami, pa je sledil dokaj zahteven in hribovit del trase. V 5. etapi je potrebno premagati kar nekaj vzponov, kot so Ambrož pod Krvavcem in Črnivec. Nekje proti Črnivcu sem prehitel še enega Avstrijca, ki je na koncu zasedel 3. mesto in sicer Eduarda Fuchsa. Vedel sem, da je to še eden izmed favoritov in presenečen sem bil, kako je takrat letelo. Na samem vzponu na Črnivec sem proti vrhu spet videl luči spremljevalnega kombija, vendar so bili še predaleč, da bi videl koga dohajam. So bili pa na cesti pred mano samo še Baloh, Ratchob in Ladler. Kdor koli je bil pred mano, sem vedel, da gre za veliko ime tega športa. V glavi sem po spustu iz Črnivca imel samo kako tega kolesarja dohiteti. In s svojim hitrim tempom sem bil tudi kar hitro zraven. Na spremljevalnem avtu sem zagledal napis Joachim Ladler. Nekaj časa sem vozil za njim na varni razdalji in opazil sem, da nama je tempo precej upadel. Zaskrbelo me je ko ga kljub temu nisem uspel prehiteti, obenem pa sem začutil prvo bolečino v podplatih. K sebi sem poklical spremljevalni avtomobil in rekel, da se bomo ustavili. Ne vem, če so se z mano strinjali, ker smo ravno dohiteli kolesarja, vendar je bil to eden boljših postankov na dirki. Hitro smo sezuli čevlje, zmasirali so mi podplate, jaz pa sem vmes pojedel še eno porcijo testenin in nekaj pudinga. Postanek je bil spet dolg le 10 minut in ko sem se vrnil na kolo sem se počutil kot nov. Res, da je Ladler spet ušel, vendar sem vedel, da ga bom s svojim tempom spet ujel. Sledil je prehod na Koroško čez prelaz Sleme. Klanec mi bo ostal v spominu po dveh stvareh: neznansko se mi je vlekel in ni ga hotelo biti konca, ko pa smo se končno bližali koncu sem bil spet prijetno presenečen. Zelo hitro sem se približeval kolesarju pred sabo in mislil sem, da gre spet za Ladlerja. Očitno sem se motil, pred sabo sem na svoje presenečenje zagledal glavnega favorita dirke Thomasa Ratshoba! Ko sem zapeljal vštric z njim sem mu namenil pozdrav in spodbudo, vendar sem v njegovih očeh zagledal le prazen pogled in videl sem, da je uničen. Spustil sem se proti Črni na Koroškem in pred sabo sem imel najbolj raven del trase proti Kamnici na Štajerskem.  Tu je bilo pred nami nekaj 10 kilometrov ravnine, kar je za DOS prava redkost. Proti TS Kamnica sem resnično drvel, počutil pa sem kot da sem se ravno podal s starta. Na tej etapi sem postavil tudi z naskokom najboljši čas med vsemi in kmalu po podpisu etape so se začeli kratki strmi klanci in na teh klancih sem spet ujel Ladlerja. Avstrijec se je v tej točki premikal enkrat počasneje od mene in spet sva se samo pozdravila in odpeljal sem mimo njega. Nad pokrajino se je spet začel spuščati mrak in noč se je nezadržno približevala. Na cesti pred menoj je bil le še Marko Baloh, iz avta pa so mi sporočili, da tudi do njega razlika nekoliko pada. Trasa, ki vodi skozi Goričko je precej zahtevna, sledijo si kak kilometer dolgi in nad 10% strmi vzponi. Na drugi strani glave naše kokoši (Slovenije) pa sem v daljavi samo opazoval, kako se bliska in kako po nebu švigajo strele. Približeval sem se Moravskim Toplicam, kjer sem na svojem prvem DOSu doživel najhujšo krizo, tako da se trase tam sploh nisem spominjal. Na TS Moravske Toplice sem spet podpisal časovno postajo in opazil, da vztrajno manjšam razliko do Baloha. Sploh se nisem zavedal kaj se dogaja, nisem si mogel predstavljati, da lovim enega boljših ultra kolesarjev na vsem svetu! Sredi noči, nekaj km po Moravskih Toplicah je sledilo novo pozitivno presenečenje. Mimo mene zapelje avto in njega pa se zaderejo Dean Bratuš, Damjan Rupnik, Aleksandra Istenič moja punca, ter moja mati. Ni mi bilo čisto jasno kaj počnejo v tistem koncu Slovenije sredi noči. Izkazalo se je, da sem jih še kako krvavo potreboval. Ko smo obrnili proti Ptuju je zapihal veter, iz neba pa so začele padati prve kaplje. Dež ni bil napovedan, zato se tudi nisem dodatno oblačil, ker sem mislil, da bo hitro minilo. Tu pa smo naredili največjo napako na dirki. Dež namreč ni ponehal, na trenutke se je še okrepil in na kolesu me je zazeblo. Ko pa te enkrat sredi noči v dežju zazebe se ni lahko še enkrat ogreti. Moj tempo je bil res katastrofalen, mislil sem, da stojim na mestu. In po navadi, ko udari kriza, udari iz več strani. Voda je prišla v moje čevlje in v podplatih sem začutil tisto bolečino, ki sem se je bal celotno dirko. Vsak pritisk na pedala je spekel, kot bi stopal v žerjavico. Zahteval sem postanek, da ohladimo podplate ob tem pa smo tudi zamenjali oblačila. Kaj kmalu se je mimo pripeljal Ladler, ki je bil na mojo žalost videti kot nov in smeje se je odpeljal naprej v noč. Mi smo se hitro spravili na kolo, da ga lovimo, s tem pa se ni strinjal moj mehur, ki ga je očitno prezeblo in začutil sem malo potrebo. Sledil je nov šok. Ko sem si nazaj namestil kolesarske hlače je na koži v intimnem predelu prišlo do vnetja in nisem se moral niti usesti na sedež. Bil sem obupan. Do konca dirke je bilo še 400 km jaz pa ne morem sedeti. Spet je sledil postanek, z gazo in kremo smo sanirali vnetje, sam pa sem bil psihično na tleh. Takrat sem se spomnil mojih navijačev. Poklical sem spremljevalno vozilo in jim dejal: »teh neumnih postankov in krize je konec, sedaj gremo naprej na polno«. Na obraz se mi je spet vrnil nasmešek in vsi, ki so me spremljali so si oddahnili. Ura je bila že skoraj 5 zjutraj, spal pa še nisem. Brane Vidmar se je oglasil iz kombija: »Alen kmalu bo dan, danes spal ne boš, boš že jutri v postelji nadoknadil!« Dvignil sem prst, da se strinjam in nadaljeval svojo vožnjo v enega iz med vzponov. Na spustu iz le tega pa spet nekaj neobičajnega. V ovinku zagledam parkiran znan kombi. To je bil Marko Baloh. Ni mi bilo sicer jasno kaj počne v enem izmed ne ravno primernih kotičkov za postanek, tudi sam sem pomislil, da je šlo morda za padec, kar se je na koncu žal izkazalo za resnično. Nikomur ne privoščim, da tako konča dirko v katero se vloži toliko truda, zato upam, da bo Marko kmalu spet na zmagovalni poti. Ob prvih svitih dneva sem podpisal časovno postajo v Šmarjeških Toplicah in se podal v lov na vodilnega Ladlerja. V glavi sem vedno premleval, če je bila odločitev, da se odpovem spanju pravilna, vendar za kaj spremeniti je bilo že prepozno. Iz kombija so mi potrdili, da je Baloh moral odstopiti in da sem sedaj trdno na 2. mestu. Naslednja časovna postaja v Krškem je bil hitro na sporedu, opazil pa sem tudi, da razlika do Avstrijca narašča. Spet sem imel nekaj problemov s podplati, ki smo jih vsake toliko sanirali s hladilno kremo. Očitno so nam tile postanki tudi onemogočali, da bi razliko do Ladlerja lahko zmanjševali. Na poti iz Krškega proti Črnomlju sem se počutil dokaj slabo, vzelo mi je tudi apetit, zato se na vodilnega niti nisem več oziral. Skrbelo me je samo še branjenje drugega mesta. Izkazalo se je, da se kljub vsemu ne peljem slabo in da vozim svojo dirko trdno usidran na drugi poziciji. Moram pa priznati, da sem se v primerjavi s svojim prvim DOSom dosti slabše tale zadnji dan počutil letos. Na trenutke sem bil izgubljen, opazil sem, da z zamikom dojemam ukaze svoje ekipe, kilometri pa so se kar vlekli in vlekli. Sledil je eden zadnjih daljših prelazov. Vzpon na Vahto je prehod iz Dolenjske v Belo Krajino. Tam pa spet nisem mogel verjeti svojim očem. Mojim prejšnjim navijačem so se pridružili novi. Ob cesti sem zagledal bivše sošolce iz gimnazije in prijatelje, sosede iz Čekovnika, celo moja stara mama je tekla v hrib, kot bi imela 25 let. Ko sem jih zagledal sem vedel, da drugega mesta za nobeno ceno ne bom izpustil iz rok. Apetita še vedno nisem imel in letos se je za odlično potezo izkazalo tudi to, da sem s seboj vzel energijske gele. Bili so praktično edini vir mojih kalorij in energije za zadnji dan. Na spustu v Belo Krajino smo opravili še en krajši postanek za masažo stopal in nadaljevali proti časovni postaji v Črnomlju. Ob podpisu sem se sprijaznil, da je Ladler preveč naprej, da ga ogrozimo, sporočili pa so mi tudi, da razlika do tretjega ostaja enaka. V miru sem lahko tako užival ob neverjetni podpori navijačev, ko sem grizel v klance proti Kočevju. Imel sem sicer bolečine v stopalih, vendar v takšnem vzdušju mi je bilo vse lažje. Bolj kot smo se bližali zadnji časovni postaji v Novi Vasi, več je bilo znanih obrazov ob cest. Čakal me je še zadnji vzpon do časovne kontrole. Bilo je neverjetno. Prijatelji v mojih navijaških majicah so se postavili ob cesto in naredili kar dolgo linijo ljudi. V oči so mi stopile tudi solze. Podpisal sem še zadnjo časovno postajo in se spustil proti Planini, da začnemo še zadnji vzpon do Postojne. Tam pa ni bilo več težko. Prepustil sem se ljudem okoli sebe in samo užival v vožnji v klanec. Na vrhu se mi je oddahnilo. Začel sem dojemati, da mi je uspelo. Niti slučajno si nisem predstavljal, da sem sposoben tako odpeljati dirko in jo končati tik pod vrhom kot najboljši Slovenec. Vse muke, celotno pripravljalno obdobje, vse to je bilo poplačano. Ob prihodu v Postojno sem dvignil roke v zrak in padel v objem najbližjim. Spisal se je še en spomin, ki bo v meni ostal za vedno.

Hvala vsem, ki ste me spremljali v tej težki preizkušnji, vsi ste del tega dosežka in spomina, ki mi ga ne more vzeti prav nihče. Hvala vam!