Priprava
Tokrat sem si rekel, da bom močno premislil, kaj bom vzel na drugi del Jakobove pot, ki sicer vodi od Slovenske vasi pri Obrežju, preko Ljubljane do Trsta. Do Ljubljane sva z ženo hodila pred dvema letoma (zapis o poti), letos sem se na pot podal sam. Želel sem biti sam, dogajanje na poti vzeti kot duhovne vaje, trpljenje na poti darovati za … en namen.
Na pot sem vzel res malo: to kar sem imel na sebi (= majica, spodnje hlače, kratke hlače, 50-l nahrbtnik, nogavice, lahki-srednje-visoki gojzarji Binom od Alpine - lepo so se mi obnesli!), eno rezervno majico, ene rezervne spodnje hlače, ene rezervne nogavice, flis, spalno vrečo, podlogo, švicarski nož, plastenko z vodo, sončna očala, kapo proti soncu, fotoaparat, telefon, malo zobne paste, mikro milo, zobno ščetko, mastno mazilo za noge, 1 m vrvice, lepilni trak proti žuljem, tablete za nadomeščanje mineralov, osebno izkaznico, 100 €, vodnik po Jakobovi poti in Sveto pismo (lahka, Gideonova izdaja). Tole je bilo v resnici pr
Tako je naneslo, da prodajam čebelje panje, ki jih je zapustil pokojni tast, s katerim sva nekaj let skupaj čebelarila. Tudi sam sem imel na vrtu nekaj panjev čebel, tako, da vem kaj čebelarjenje pomeni. Sedaj jih že nekaj let nimam, a bom letos spet začel. Čebelarjenje je eden najlepših hobijev, za nekatere tudi poslovna dejavnost. Res je kar pravijo, da je čebelarjenje “poezija kmetijstva”.
Sem dal oglas na Bolho in danes me pokliče mladenič. Že iz glasu sem sklepal, da mora biti mlad človek. Povedal je, da je star 13 let, da ima šest družin in da potrebuje tri panje, v katere bo naselil nove. Fant, po imenu Nejc, iz ene od vasic pri Cerkljah ob Krki, se je pogovarjal z mano kot pravi podjetnik. Lepo, odločno in jasno je povedal kaj želi in se pozanimal o pogojih nakupa. Si predstavljate? Pri trinajstih, ko naši mestni otroci še ne razmišljajo prav veliko o poslu, še učiti se nočejo, se vaški mladenič že ukvarja s poslom. Z majhnim, pa vendar. In za naše mestne otroke bi za tako st
Redko, redko kupujem rože. Rezanega cvetja sploh ne. Kaj vem, zdi se mi, da z mrtvo rožo ne moreš povedati kaj lepega. Kdaj pa kdaj kupim ženi kakšno lončnico ... pa še takrat je kaj narobe. Enkrat sem jo želel presenetiti za obletnico poroke in - nekako v afektu - kupim neke rože. Pridem ponosno domov, ji zaželim vse dobro in izrazim veselje, da ji pač uspe zdržati z mano že toliko let, ... Ona me pa čudno gleda. Res sem jo popolnoma presenetil ... zato ker sem bil en mesec prezgoden. Grrrr ... Te rože te čisto zmedejo.
Včeraj sem imel po dolgih letih spet napad "rožokupitisa". V trgovini sem šel mimo cvetja, pa sem si rekel, da že dolgo nisem žene presenetil s kakšno rožico. Pa kupim lepo belo lončnico. Nekako všeč mi je bila. Nisem prav veliko razmišljal. Ko jo vesel izročim ženi, mi pa takole pravi: "O, anemona, a ni ta roža za zoprne tašče?" Meni pa glava dol ... Pa saj sem hotel narediti veselje. Še na internet sem šel pogledati kakšen pomen ima kakšna vrsta cvetja. Rezultat je
Zaradi ledene ujme sta risa iz Ljubljanskega živalskega vrta dobila priložnost da sta pobegnila, spotoma pojedla svojega sotrpina gamsa in sedaj sta se vdrla v zemljo. Nikakor ju ni najdejo.
Moram priznati, da sta mi “fanta” simpatična in navijam, da ju ne najdejo in da si izborita pot v svobodo. Imam občutek, da se bosta risa nekako znašla, počasi odtavala tja dol proti jugu – tja kamor spadata. Na svobodo.
Moram priznati, da mi koncept živalskih vrtov (in še manj zloraba živali v cirkusih) ni blizu. Zaradi mene jih lahko tudi ne bi bilo. Divje živali pač spadajo v naravno okolje. Saj vem, da so argumenti za in proti, ki jih najdete tule in tule. Sam se nagibam proti.
Sem poslušal perfektno predavanje Tomaža Skrbinška, strokovnjaka za proučevanje življenja risov v Sloveniji, na lanskem TEDx Ljubljana dogodku “Moč odgovornih idej” in risi so mi postali strašno simpatični. Fanta, držita se!
Z bloga Preprostost.
Foto: Wikipedija
Branko Cestnik je na posvetu “Priprava mladih na nove čase”, v organizaciji Socialne akademije s partnerskimi organizacijami, imel odlično predavanje na temo “Kakšni časi se obetajo in kako naj družina, šola in mladinsko delo mlade pripravijo nanje?” Predlagam, da si predavanje ogledate. Priporočam staršem, učiteljem in vzgojiteljem.
Branko je začel s Slomškom: “Napačna vzgoja je slabih časov mati” in tudi končal z njim: “Dobro poučeni in lepo vzgojeni otroci so nadepolno cvetje boljših časov”. vmes pa nanizal veliko zanimivih pogledov na vzgojo otrok v sedanjem času. Nekaj citatov iz Brankovega govora, ki se povezujejo tudi s temo mojega bloga:
“Blagostanje odstrani skrb, tesnobo kaj bom jedel in to hočeš-nočeš vpliva na tvojo projekcijo za naprej. Odstrani skrb, poveča možnost izbire in te uvaja v lagodnost, brezskrbnost. … Kultura žura je možna, zato ker so hladilniki polni.”
“Utopija nenehnega napredka: edina možna smer je iz dobrega na boljše.”
“Vzgajati za možnost težkih časov
Zasipnica
Letos prvič sem naredil zasipnico in vanjo jeseni prenesel radič. Dveh vrst sem ga imel: Pallo Roso in Castelfranca. Preprosto sem skopal kake pol metra globok jarek, zemljo vrgel na kup, v njem naredil razore in vanje tesno enega zraven drugega prenesel radiče s koreninami in zemljo. Potem sem korenine malo zasul, pokril z desko in na to nametal kakih 10 cm pšenične slame za izolacijo. To je lepo zdržalo oni mraz – mislim, da decembra, tole ne-zimo pa tako in tako. Do sedaj smo imeli radič iz zasipnice. V zasipnici sem pustil tudi malo korenja, ki se mi ga ni ljubilo pakirati v skrinjo.
Solata sredi januarja tudi na njiviNa njivi imam pa tudi nekaj Treviškega rdečega (tudi radič), kar nepokritega, ker menda zdrži nizke temperature (in res jih je do sedaj). Okusne liste z zunanje strani lepo režem in upam, da bo spomladi pognal v glavo. Imam tudi eno malo vrstico Katalonskega radiča (izgleda kot regrat), ki je kar trajnica. Lepo ga porežeš in spet požene. Je grenak, verjet
Se spomnite pesmi Nece Falk Prva ljubezen (1972, glasba: Jože Privšek, besedilo: Branko Šömen), kjer pravi: “Sredi decembra si češnje obljubljal mi, jaz pa verjela sem ti …”. Leta 1972 češnje sredi zime niso bile mogoče, sedaj pa so. Pojdite na ljubljansko tržnico. Sedaj je sicer mesec januar leta 2014 prav primeren čas za češnje, jagode, melone in borovnice, kajne?
Ampak, ste se že kdaj vprašali od kje vse pride to sadje sredi zime v Ljubljano? Jaz sem malo raziskal po sadja na Ljubljanski tržnici. Ne vsega seveda. Dva rekorderja: jabolka 6,7 km iz Zadvora (7 minut z avtom) do Ljubljane in češnje in borovnice iz Čila 12.256 km (13 ur in 50 min z letalom).
Še to se vprašajte: kaj vse je moralo sadje “dati skozi” (primer obdelave sadja), da je prestalo tako dolge poti? Samo spomnite se kako hitro jagode zgnijejo, ko jih odtrgate na domačem vrtu.
Nekaj vrst sadja z ljubljanske tržnice in dolžina njihove potiJabolka: Zadvor – 6,7 km ali 7 minut z avtom
Jagode: Španija – 1.801 km ali
Pred leti sta me Marjeta Novak in Robert Kržišnik iz podjetja Humus d.o.o. prijazno povabila v učečo skupnost in me naučila te preproste, zanimive in resnično delujoče moderacijske metode dialoga. Hvala Marjeta in Robert. Takrat sem si zapis naredil v obliki miselnega vzorca in ga danes delim z vami. V želji po več dialoga v naši družbi.
Sam sem jo kar večkrat uporabil pri svojem delu ali pa vsaj poskusil vpeljati duha metode. Ko bi le bilo več uporabe takih metod in naravnanosti, ki sijejo iz njih v naših družinah, podjetjih, skupnostih. In v politiki.
OPOMBA: Za povečavo uporabi gumb v levem zgornjem kotu.
Your browser is not able to display frames. Please visit the mind map: Metoda dialoga on Mind Mapping - MindMeister.
Foto: Aleš Čerin
Z bloga Preprostost.
Nekdo (morda skupina?) se je na našem koncu lotil gverilske akcije proti reklamam in potrošništvu. Saj vem, da ne bo uspelo premakniti celotnega kolesja, pa vendar mi je všeč trud in smer, četudi se sam ne bi takole loteval. Ni moj način. Verjamem pa v majhne korake in premike na osebnem nivoju. In tale je to dosegel. Morda pa se kdo zamisli …
Z bloga Preprostost.
Foto: Aleš Čerin
Berem pretresljivo delo Borisa Pahorja, našega cenjenega pisatelja in humanista stoletnika, “Nekropola“. Že na eni od prvih strani sem naletel na tole besedilo, ki me je čisto zadelo:“Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebele; raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj še upamo, da bomo nekoč imeli toliko časa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj.”
Te besede, četudi zapisane daljnega leta 1967, ko v naših življenjih sploh še ni bilo toliko možnosti za raztresanje “cvetnega prahu” (še ni bilo interneta, tudi televizija je bila bolj v povojih, …), izjemno dobro opisujejo današnje stanje med nami. Raztresamo torej - prav obratno od čebel - dragoceno (cvetni prah = ljubezen je najbrž simbol dragocenega) in zbiramo kramo. Razmrvili smo l(L)jubezen (=spremenili v drobtinice) in s
