Objave

28.09.2015 10:01 (Sep 28, 2015)

Foto: Flickr.

Pravzaprav sem nameraval pisati o katalonskih volitvah. Ali pa vsaj o tem, zakaj sem kot hud kritik Drnovškovih “mešanih koalicij” pristal v taboru zagovornikov velike koalicije. Potem pa sem ta vikend potoval na Nemško, kamor tudi sicer rad odidem.

(Ne)upravičeno vitje rok

V Bonn ob Renu sem se, kot vedno v Nemčijo, odpravil z vlakom. Rok nad tem ob vsakdanjem medijskem bombardiranju ni vila samo moja skrbna mama, ampak skoraj vsi, s katerimi sem se o tem pogovarjali. Predlagali so, naj grem z letalom, z avtobusom, s prevozi ali preprosto pozabim ceno vozovnice in Bonn. Seveda sem si rekel, tako hudo že ne more biti, pa tudi želel sem si ob Ren. In smilil se mi je kupček za vlak odštetega denarja. Olajševalna okoliščina naj bi bila še, da je pot peljala čez Passau, ne čez veliko bolj oblegani München. Kakor koli, ob vsesplošnem vitju rok sem šel “z glavo skozi zid”.

Priznam, ob prestopu v Meidlingu sem za precej minut mislil, da so imeli prav. Ko sem se zaradi vstopa pri napačnih vra

Všeč mi je

‘V pričakovanju barbarov’

Deli naprej

31.08.2015 15:00 (Aug 31, 2015)

Begunci na železniški postaji v Budimpešti, foto: Twitter.

Pravzaprav se mi zdi na začetek tega besedila postavljeni naslov v časih apartheida nastalega romana južnoafriškega Nobelovega nagrajenca Johna M. Coetzeeja kar dober opis za negotovost, ki jo trenutno občutimo v Sloveniji, pa tudi tako rekoč povsod po Evropi.

Zgodba iz knjig pred vrati

Razmeroma preprosto je reči, da se z zgodovinskega vidika ne dogaja nič posebnega. Trume beguncev so se po različnih delih sveta valile v zelo različnih obdobjih in skoraj vedno so se tam, kjer naj bi jih sprejeli, našli ljudje, ki so bili plat zvona z gesli o »vdoru barbarov« in o »koncu ‘naše’ civilizacije«. Kaj bi se denimo zgodilo, če bi v 19. stoletju v ZDA povsem prevladalo protipriseljensko gibanje, tedaj v prvi vrsti usmerjeno proti priseljencem iz katoliškega sveta. V njih so varuhi neokrnjenih anglosaško-protestantskih temeljev ameriškega reda prepoznavali strahotno nevarnost. Po njihovem mnenju je šlo pri valovih za srečo romajočih »papistov« za umazane, nevedne, zaostale ljudi s kopico otro

Všeč mi je

Bistveno o tradicionalni latinski maši

Deli naprej

22.08.2015 17:58 (Aug 22, 2015)

Skoraj ga ni junaka, ki ga ob omembi navidezno nedolžne besedne zveze »latinska maša« ne bi streslo. Nekaj mlajših čudakov in kakšnega posebej nostalgičnega pripadnika generacije, ki je že zakorakala v tretje življenjsko obdobje, utegne celo prevzeti ugodje. Drugim, in teh je znabiti največ, zaledeni kri v žilah, saj pred njimi hipoma vstane ljudomrzen duhovnik, navešen s petimi ali šestimi kiklami, ki ljudstvu v dokaz svoje popolne odmaknjenosti od sveta kaže namesto obličja zadnjo plat ter, po možnosti v scela polomljeni latinščini, žebra molitvice, da jih še ljubi Bog ne razume. Zopet tretjim bo že sama nesrečna besedna zveza pomenila kronski dokaz, da je katoliška Cerkev nepreklicno obtičala tam nekje globoko v srednjem veku, še pred razvpitim Aleksandrom VI. Mimogrede, sicer mnogoštevilni člani te skupine so resda prepričani, da je še zdaj vsaka katoliška maša latinska, kakor je bila v dneh, ko je pred cunamijem revolucionarnih pridobitev in sekularizacije cvetel zadnji rod njiho

Všeč mi je

Zunaj je znotraj

Deli naprej

03.08.2015 12:57 (Aug 03, 2015)

Brez skrbi, kljub naslovu ne kanim pisati o slovitem Tomaževem evangeliju, v katerem je kar nekaj podobnih modrosti. Namesto tega bom ponovil ravno tako ne ravno redko izrečeno modrost, da zunanjepolitične zgodbe pogosto več povedo o notranjepolitičnih razmerjih kot o velikem svetovnem odru, kar ne velja samo za velikanske Združene države Amerike ali Rusijo, ampak tudi za bistveno manjše države. Slovenija pač ni izjema.

Zamenjane vloge

Tako kljub redki enotni skrbi za usodo arbitražnega sporazuma s Hrvaško ne kaže spregledati nekaterih zanimivih notranjepolitičnih koordinat. Morda vam je padlo v oči, da so za ohranitev sporazuma nenadoma najbolj zagreti pravzaprav tisti, ki so mu pred petimi leti tako rekoč enako glasno nasprotovali, seveda predvsem v strahu pred slovesom. Sam sem danes kar ponosen nase, ker se mi je že tedaj zdelo, da je dogovor med Pahorjem in Kosorjevo najboljše, na kar je Slovenija sploh lahko računala.

Skoraj povsem nevidni pa so tisti, ki so s svojim vplivom p

Všeč mi je

Etapna zmaga, ki je v bistvu pat

Deli naprej

06.07.2015 14:50 (Jul 06, 2015)

Lahko bi rekli, da je izid grškega referenduma tako rekoč najslabši od vseh možnih. V prvi vrsti je obdržal nad vodo dvojec Cipras-Varufakis in njuno ekipo, hkrati pa še zdaleč ni plebiscitaren, kot so si v Sirizi morda predstavljali in želeli. Vsekakor je bolj venezuelski kot sovjetski, ko bi predlog ljubljenega vodje moral dobiti 98 odstotkov. Vsaj.

Vsi so v škripcih

Toda zavrnitev predloga upnikov je vseeno dovolj izrazita, da bo močno povečala prestiž omenjenega dvojca med njunimi pristaši doma in še bolj v tujini. Grška kriza je pač že zdavnaj postala ena izmed tistih, o kateri ima vsakdo mnenje izdelano že vnaprej. Grki so bodisi žrtve v glavnem tujih neoliberalnih pošasti bodisi žrtve lastne razvajenosti in populističnih, za nameček pa še tatinskih domačih politikov. Za obe tezi se da navesti cel kup argumentov, ki skoraj vsi sfrčijo drug mimo drugega. Zato bo tudi Ciprasovo referendumsko hazardiranje pri velikem delu opazovalcev obveljalo za kot solza čisto demokratično junaš

Všeč mi je

Za domovino s katetrom naprej

Deli naprej

08.06.2015 13:40 (Jun 08, 2015)

Ker me nogomet spravi v ekstazo manjkrat kot številne moje prijatelje in znance, me pravzaprav ne vznemirja zelo, ali je prejkone neslavni odhod Seppa Blatterja s čela krovne svetovne nogometne organizacije res tako dobra novica za najpomembnejšo postransko stvar na svetu, kot se je mnogim zazdelo. Bolj verjetno se mi zdi, da bo Blatterjevo črevesje, ki je vsaj deloma vendarle pristalo na plotu, nekaj časa zabavalo svetovno občinstvo, potem pa bo novo vodstvo bržkone poskrbelo, da se slučajno ne bi spremenilo kaj bistvenega.

Kljub temu so prigode Švicarjevih fantov vsaj za teden ali dva razgalile bistveno posebnost, s katero se otepa organiziranost profesionalnega športa tako rekoč na najvišji ravni.

Peskovnik športnih aristokratov

Kot zapriseženemu pasivnemu športniku so mi vedno vtepali v glavo, da ukvarjanje s športom poskrbi za zdravo telo in duha. Športniki naj bi bili tudi polni energije. A tisti, ki naj bi bili za razcvet svetovnega športa najodgovornejši, so sami od svojih ene

Všeč mi je