Kdo sem jaz, da bi sodil? Kljub temu želim povedati. Papež Frančišek je odličen papež.

Po Janezu Pavlu II, s katerim sem odrasel in ga imam za »svojega«, ter Benediktom, ki me je ganil s svojo globoko, a v temelju preprosto mislijo, sem mislil, da na podoben način ne bom mogel vzljubiti nobenega papeža več. A prišel je on. Papež Frančišek pooseblja moje intimno dojemanje človeka in sveta, življenjski nazor in vzgojo. Odrasel sem v kapucinski župniji in vsrkal originalnega Frančiška. Kot Krekovcu mi je pred očmi mali človek, kamor se prištevam tudi sam. Kako močno vidim v papežu Frančišku sorodno dušo!

Papež svoje prepričanje in vero živi. Je iskren in prepričljiv. Zato navdušuje po vsem svetu. Njegovo pričevanje je nezaustavljivo. Ne dovoli se ukalupiti v delitve tega sveta, zato se zdi, da je vsem, še tako nasprotnim stranem, prijatelj in hkrati nasprotnik. Vsak pri njem lahko najde nekaj zase.

Njegov osebni temelj je ljubezen in spoštovanje do Boga Stvarnika in Njegovega stvarstva. Od tod izhaja vse. Njegova ekološka opozorila, zavzemanje za dojenčke ne glede na to ali so že rojeni ali še ne, pozivi za priznavanje naravne materinske in očetovske vloge, pomoč beguncem, proti ubijanju nemočnih in ostarelih ter proti smrtni kazni. Papež spoštuje naravo in je proti človekovemu sebičnemu poseganju v naravni tok stvari.

Papež nam ne ponuja posameznih jedi, ampak celo kosilo. Svojega poslanstva ne razume kot odrivanje tistih, ki njegovega celega kosila nočejo, temveč neumorno sočutno objema in vabi vse, naj se mu pri kosilu pridružimo. Evangeljsko.

Seveda to ni logika sveta. Še posebej ne elit, ki mu vladajo. Ker je njegova prepričevalna moč tako izjemna, mu naglas v svetovnih in naših medijih redko nasprotujejo. Raje ga prikazujejo prilagojeno svojim interesom. Napihujejo en vidik z namenom, da bi prikrili vse ostalo. Praviloma. Včasih se v svoji manipulativni vnemi tudi naravnost zlažejo. To je žalostna značilnost aktivističnih posebej slovenskih poročevalcev. Tipičen primer je Edvard Žitnik, ki se je grdo zlagal o tem, kaj naj bi papež govoril ameriškim škofom.

Papež Frančišek je spoštovan in izjemno priljubljen tudi v Cerkvi. Zbuja pa njegovo delovanje tako kot zunaj tudi znotraj Cerkve pri mnogih nelagodje. A je različen pristop. Za razliko od globalnih medijev, znotraj Cerkve obstaja do njega odkrita in precej ostra kritika. Mislim, da ne toliko do njegovih stališč, kot gre za opozarjanje na posledice, ki jih lahko prinesejo medijske in znotrajcerkvene manipulacije z njim. Ocenjujem, da gre ta kritika predaleč. Naj mi v tem smislu oprosti prijatelj Ivo Kerže, ki ga spoštujem, vendar ne delim njegovih skrbi.

Kar zadeva moje področje, polje, na katerem izgorevam zadnjih 14 let, je povsem nedvoumno. Papež globoko podpira naša prizadevanja. Da bi podprl materinstvo in očetovstvo, njun pomen za razvoj in vzgojo otroka, se je ostarel in utrujen odpravil na naporno pot v Ameriko. Ne pušča nobenega dvoma. »Moja želja je, da je družina ves čas mojega obiska, ključna tema«, je dejal ameriškim kongresnikom. V nagovoru v Združenih narodih pa se je tako jasno, da se bolj ne bi mogel, zavzel za spoštovanje naravne vloge ženske in moškega ter njunih »naravnih razlik«.

Nasvet. Če hočemo razumeti papeževa sporočila, lepo prosim, ne poslušajmo slovenskih in globalnih medijev, ampak berimo, glejmo in poslušajmo njegove govore sami in v celoti. Radio Vatikan s svojo spletno stranjo, radio Ognjišče, časopis Družina in televizija Exodus so v tem smislu nenadomestljivi in se jim ob tej priložnosti za njihovo poslanstvo globoko zahvaljujem.

Mi smo Kristusovi, papež je naš!