Zamolkla glasba. Veranda. Cigaretni dim in brnenje kozarca v roki. Ogromno ljudi se je stiskalo pred odrom, v ušesih mi je zvonilo, bila sem popolnoma trezna, ura pa je bila šele polnoči. Še dve uri in 40 minut do avtobusa. Prijateljica se je zabavala in plesala, jaz pa sem komajda stala na nogah. Šla sem ven iz prostora. Na svež zrak. 

Videla sem ga. Po petih letih. Streslo me je. Bil je spomin iz otroških dni. Tudi on me je prej opazil. Nisem morala verjeti, ampak šel je mimo mene, me pogledal v oči in mi razmršal lase. To res sovražim. On pa se mi nasmehne in mi reče: "Lej jo, Špelca!".

Špelca, nobene me ne tako kliče. Iz njegovih ust pa je to zvenelo res prisrčno. In vabljivo.. Tri besede in sem tvoja. On pač ima tak šarm. Po horoskopu je škorpijon. Morda je to tolažba, ampak on res zna. Mene je znal. Zavajati in zavesti. Dokončno.

Bila sem pač zelo mlada in naivna. Skorajda otrok. Tri besede in bila sem njegova. On pa ni bil moj.

**

"A boš prišla k meni po šoli?" 

- Ne vem, če m

Že od doma sem vzela en tablet za živce, ker sem vedela, da noči ne bo tako lahko preživeti. 

Spali smo na letališču. Prišli smo ob 23.30 h in bolj se je splačalo, če smo prenočili kar tam, kot pa da bi se nemudoma odpravili do stanovanja. 
Svoji materi sem ukradla leksavrin iz njene torbice za zdravila. Podedovala jih je od svoje mame. No, pač, vzela. In dediščina se prenaša iz roda v rod, zato sem jih brez slabe vesti prisvojila. Hranila sem jih za tako imenovane "hude čase." Za živčne zlome. Ali pač za bolj izkoriščeno noč na osamljenem letališču. Da bom za naslednji dan spočita. Težko je, če si edini v skupini,  ki se hitro utrudi in edini, ki na tleh ne more zaspati.

Moje predstave o neusmiljenih ploščicah so se hitro razblinile, ko smo tavali po letališču in našli sedežne pred Starbucks kavarno. Nekaj ljudi si jih je že prisvojilo in tudi za nas je posijal žarek upanja. Hitro sem prijela za dva fotelja in ju potisnila skupaj. Kovček sem stisnila vmes, tako da sem dobila dodatna dv

Kmalu bom stara 24 let. Včasim moram za sekundo ali dve pomisliti, da se te številke spomnem. Letos mi je že popolnoma vseeno za ta rojstni dan. Očitno sem že prestopila prag odraslosti, kjer je dan, ko se postaraš za eno cifro, le še en navaden dan med ostalimi 365 dnevi v letu. Oh, kako sem pesimistična :P 

Večinoma sem se veselila tega dneva, sedaj pa mi tale višja številka kar da malo za mislit. Oziroma mi mogoče dajo drugi povod za to.

Ej, aveš, 24 boš že. Tvoja mami je pri tvojih letih bila že zaposlena 9 let. Čez dve leti bi že imela otroka. 

A maš že svoj avto?

A ti si pa še kar samska?

A si že nardila faks?

A imaš reden šiht?

A boš šla na svoje?

Ej, ubistvu res ne bi vedla. Moram pogledat v svoj planer pa ti poj sporočim. 

Ej, vse kar vem je, da imam absolventsko leto.
Ob tej besedi si marsikdo začne predstavljati nore žure, potovanja, študentski šiht, pa obilico dobre hrane in pijače, free style all the time, all day, all night. Noben ti ne teži, lajf je u izi!

HMMMMMMMMMMM

Končala se je še eno poglavje mojega življenja. Ena zanimiva, morda celo malo tragikomična zgodba. Bilo je že tako žalostno, da je bilo že kar smešno. 

Ne razumem tega koncepta, da z nekom že dlje časa hodiš ven na zmenke, ampak v resnici sploh ne bi bil s to osebo v zvezi. Kaj je to potem?

Človek mi je že večkrat povedal, da rabi veliko časa, da ve ali je 100 % ziher, da bi bil v zvezi, da so ga vedno druge zajebale. Po mojih moledovanjih, da bi sklenila pakt "dobivava se samo drug z drugim", sem naletela na gluha ušesa. 

His way or no way. 

Iz te zgodbe sem se naučila marsikaj. In te stvari bi rada podelila z vami. Da bo mogoče kakšna oseba manj tavala v temi. Hvala bogu sem sama osebno doživela razsvetljenje. 

Bilo je kot limonada. Kislo, a osvežujoče. 

1. Človek mora imeti svoje standarde - določiš najbolj pomembne in od njih ne odstopaš. V svojem primeru sem pač hotela, da če se z nekom ujamem, dlje časa družim, se imava fajn in sva si všeč, se pogovoriva, če obstaja ta mejnik, ki

Bilo je konec marca. Po treh tednih nenehnega dežja sem se veselila tega izleta, a izkazalo se je, da bomo tudi tukaj imeli slabo vreme. Sedela sem na robu pečine, v rjavih plastičnih deževnih škornjih. Primorana sem jih bila kupiti, če ne bi bila vsak dan premočena do kosti. 

Tiščali so me. Tako kot me je tiščala stvar, ki je nisem mogla doumeti. Kupila sem jih takrat, ko sem še bila še vesele volje. Takrat, ko še nisem vedela, da se lahko stvari tako zapletejo. In zapletla sem jih sama v svoji glavi. Vse je bilo kristalno jasno, a le nad mano so se podili temni oblaki. Kot da bi se za vedno poistosvetila s tem bednim vremenom.

Gledala sem naokoli. Pred mano se je širil ocean. Sivi oblaki so modro vodo spremenili v kup žalosti. V daljavi so se valovi tako mirno širili navzven. Vse bolj kot je moj pogled dosegal obalo, vse bolj so bili razburkani. Butali so ob skale kot ponoreli biki v ogradi. Če bi se vrgla med njih, bi me pokončali v minuti. Kako neizprosna je narava. Opazovala sem p

Še preden sem začela pisati tole, se v meni že porodi jeza. Tisto, ko bi najraje enega nekam zabila. Po nekaj mesecih, kar se je zgodilo, sem še vedno razburim ob misli na to.

In nisem osamljen primer. Dogajajo se še bolj nepravične stvari. 

Torej, živim v enostarševski družini, moja mati ima minimalno plačo. Nekaj časa je bila brez službe, dobivala je socialno podporo. Ko se je zaposlila je dobila malce povišano soc. podporo - kot nagrado zato, ker se je zaposlila. Dobila je namreč 500 €. 

Vse lepo in prav.

Kmalu dobim na dom pošto iz CSD-ja, da mi namreč miruje državna štipendija. Za celo leto. Ker imamo previsok dohodek. Materinih 500 € so upoštevali kot celoletni dohodek. Torej kot, da bi ona vsak mesec dobivala plačo in zraven še 500 €. Seveda je bil cenzus za to, da dobivam štipendijo, previsok in hopsala tralala, štipendija je v mirovanju.

Ko sem prebrala tisto odločbo, me je skorajda fršlok! Halooo?!?!

Oh, zakaj bi se pritoževala, očitno je sedaj minimalna plača že luksuz??

Ta

Moj "dating life" je zelo zanimiv life. Po 23-letih obstoja sem preživela že kar nekaj zmenkov. Največ pa še le letos. In moram reči, da je to sila naporna stvar. 

Včasih se zgodi, da bi že  na prvem randiju najraje zbežal, včasih pa misliš, da imaš pred seboj sorodno dušo. Seveda je poudarek na besedi - misliš. 

Oh ja, kolikokrat sem že kaj mislila, pa se še nikoli ni iz tega nič izcimilo.

Iz vseh teh zmenkov sem se seveda marsikaj naučila. 

1. Zgodi se, da po prvem zmenku nikoli več ne boš imel kontakta s to osebo. Seveda se lahko to zgodi tudi po petsto desetim zmenkom. 

Vedno me je zanimalo, čemu tako. 

2. Tvoj zmenek lahko deluje zelo zainteresirano, vendar se lahko naenkrat kar ohladi.

Hej, samo ne mi potem skoz govort, kok sm uredu.

3. Če se človek ne javi več tako pogosto, je nekaj narobe.

Ne zanimaš ga.

4. Če po nekaj časa ne bi še imel zveze, je nekaj narobe.

Več možnih interpretacij.

5. Ne predajaj se preveč fantazijam. 

To je svarilo.

6. Seks ni zagotovilo z

...

V mislih sem spet premlevala najina snidenja. Kako sem bila očarana nad vsako tvojo besedo. Kot da bi vse nosilo svoj skriti pomen. Vse sem si razlagala in interpretirala v taki smeri kot da midva, sva si pa res usojena. 
Ker si poznal mojo sestrično v tretjem kolenu. Ker sva oba rada hodila na Lošinj. Ker sva oba rada iskala Mali voz na nebu. 

Pa sem se ves ta čas motila. 

Ker med nama menda ni preskočila iskrica. Ker se na trhlih tleh ne da graditi.

...

V mislih sem spet premlevala najina snidenja.

Ob cesti sem hodila z novim t.i. potencialnim dečkom. Pisala sem novo zgodovino, obračala nov list knjige. A kako naj človek zares obrne list?
Hodila sva po isti poti kot midva letošnje pomladi, ki je obljubljala izpolnitev vseh upanj.
 Gledala sva ista drevesa. Takrat so še vsa cvetela - tako kot sem jaz. Zdaj pa se klanjajo julijskem vetru, vsa živa in mogočna čakajo nov dan, da bodo kipela od življenja. Jaz pa sem vse bolj umirala navznoter. 

Ne morem.

Ne morem.

Ne morem.

Gledala sv

»Daj, daj, daj, daj«
»Dali ji bomo, dali ji bomo, naši novici, kar ji gre, ...«

Nekoliko omotičnih misli sem se držala tistega kozarca pira, ki mi tisti večer ni ravno ustrezal. Po enem kosu pice, treh kalamarih in dveh paličicah pomfrija mi je bilo že rahlo slabo. Naj ne omenim tega, da sem uro pred tem že povečerjala čokolado ter pekoče arašidove kroklice. Dobitna kombinacija. Žiga je imel spet neke ego vzpone, ki sem jih na žalost bila primorana poslušati. No, če pa sem sedela 10 cm desno od njega. Njegova starejša in modrejša sestrična mu ni bila kos, meni pa je ta bitka že malce presedala.

»Staro babo u jamo, ...«

Gledala sem te srečne obraze z napol priprtimi očmi. Imela sem približno še 2 dcl Kozla. Pov v flaši, pov v kozarcu. Meh, bom tistega v flaši raje pustila, se manj vidi. Tist 1 dcl bom pa pač požegnala. Zanimivo, kako mi nekatere stvari, ki so mi všeč, v določenih momentih ne pašejo.

»našo novico v kamero, ...«

Še vedno so vsi radostno peli. Ah, ne morem danes funkcionir

Zadnje čase vedno bolj spoznavam svet, v katerem se ljudje raje predajajo avanturam za eno noč, kot pa da bi raje kdaj izkusili kaj bolj resnejšega. Zaradi tega sem kar malce razočarana. 

Sprašujem se, ali fantje pač ne morejo svojega nagona malce obrzdati, punce pa imeti malce več samospoštovanja. 

Seveda je potreba po spolnosti ena izmed hmmm, nujnih potreb? ampak pri tem se vse malce zaplete. 

Da bi me nekdo imel samo zaradi tega? In obenem sploh ne bi opazil morda moje superuredu osebnosti. Verjetno bi se počutila kot smet. Seveda te zadeve v praksi bolj težko delujejo, saj se vedno vpletejo čustva. Slabo pa je takrat, ko jih ima le eden v te dvojici.

Sama se ne grem tega.

Sem raje kar napisala v angleščini. Ker me slovenski prevod preveč straši. 

Nekaj, kar mi je še vedno popolna neznanka. 

Ko sem malce padla v to zmešnjavo zvez med moškimi in ženskami, sem ugotovila, da je to samo ena drama. Ali se stvar srečno prične ali pa je nekdo razočaran.

Ravno sem gledala slike iz srednje šole in pomislila, da so nekateri takrat že imeli fanta/punco dlje časa, jaz pa še sedaj "nimam" nobenga. Takrat pa sploh tega nisem bila zmožna. In tako sem postala slabe volje. 

Občutek imam, kot da se ne bi rodila s tem znanjem. Da sem enostavno pri teh stvareh bleda kot stena. 
Ponavadi se zgodi ta klasična stvar, da ko so "vsi" prijatelji in prijateljice v zvezah, še sam začneš gledati v to smer. Kot da se je v tebi nekaj premaknilo. No, morda to ni ravno slaba stvar, ker drugače res ne vem, če bi se pri meni kaj sploh kdaj premaknilo.

Saj ne da bi si strašansko želela, da bi že "končno" imela nekoga ob sebi, ampak počasi sem že sita tega večnega samskega stana. Človek se ž

Se mi zdi, da bo to spet en post, ki se nanaša na to, kaj je smisel v življenju. Jooj, ne vem, a mam to neko eksistencialno krizo, ker potem jo bom mela očitno kar celo življenje. :D

V glavnem, zadnje čase, ne počnem nič konkretnega. Počitnice sem si vzela bolj v izi (a.k.a nimam šihta :D ) Ubistvu pa v resnici ni vse tako na izi, saj se v moji glavi dogaja marsikaj. Sicer to se itak vedno, ampak zdaj na malce drugačen način.

Ko je pač človek malce več časa sam s seboj in ni obkrožen s toliko ljudmi, stvarmi, dogodki, obveznostmi, ki vplivajo nate in te delajo takšnega ko si, se nekako bolje začneš spoznavati. No, verjetno to že veste, ampak prav zanimivo je to doumeti. 

Začela sem se spoznavati v tej meri, da bolj jasno vidim, kaj mi je in mi ni všeč, česa ne maram in kaj bi rada, kaj me zabava in kaj dolgočasi, ipd. Ob vsej te odsotnosti dejavnikov, ki človeka pač sooblikujejo, se zaveš, kako močan vpliv imajo te stvari nate. Govoriš nekaj, kar moraš, delaš, kar moraš, poslušaš, ješ,

Oh, pa sem spet pri svoji temi, ki sem jo že neštetokrat prežvečila.

Ko sem se nekako izvila iz primeža slabe volje in nemotiviranosti, sem se nekako ustavila oz. se ustavljam in poskušam prevetriti svoje življenje. Hja, več tednov trajajoče depresivno razpoloženje mi je dalo misliti. Ko ugotoviš, za katerimi stvarmi vse se skiva motivacija se naenkrat zaveš, da si imel motivacijo za tudi kakšne zadeve, ki ti v tvojem življenju ne služijo ali pa so nepomembne. 

Trenutno premišljujem, katere stvari bi morala pustiti v svojem življenju, spremeniti ali pa se lotiti. Ko imaš t.i motivacijo, je vse skorajda normalno. Pač morda ti ne vem, npr. služba ni ravno po godu, ali pa se dobiš s prijatelji, pa ti v resnici ni toliko do njih, ampak še vedno greš. Ko pa ti ni do ničesar ... se ti vse enostavno zagabi. 

Premišljujem, kakšne naj bodo te stvari. Ali naj me veselijo? Naj bodo za moje višje dobro?
ZAKAJ NAJ SPLOH NEKAJ POČNEM?

Innn potem se začnem spet spraševati, kaj je smisel življenja. 

Ne

Javljam se kar po dolgem času. No, ubistvu sem letos skorajda napisala nič!

Javljam pa se z nekoliko bolj osebno tematiko. Ker pač to ni common zadeva med mojimi vrstniki (morda je, pa niti vem ne) in ker so me doma že rahlo siti, sem se odločila, da bom to obelodanila kar sem. Verjetno imajo ljudi na internetu malce več izkušenj o tem. 

Na splošno bi najprej napisala, da niti sama ne vem, kaj mi je in bi rada sama pobegnila iz tega stanja.

Kar naenkrat sem od življenja s svojimi cimrami prišla na življenje v dvočlanski družini. Seveda šok, ki se ti v resnici sploh ne zdi, da je. Pred meseci sem popolnoma znala živeti sama s sabo, celo uživala sem v samoti, zdaj pa sem se počutila grozno, če sem bila sama. Problem pa je, da se je v moji glavi nekako vse zamedlo in sem se začela počutiti samo, oziroma osamljeno ob ljudeh. Sprva sem to občutila doma. Nekako mi ni bilo jasno, kako je to možno. Mislila sem, da bo to nekako izzvenelo z novim jutrom, a temu ni bilo tako. Iz teh osamljenih ob

Dober mesec in pol mineva odkar sem začasno zapustila svojo rodno vasico. Odpravila sem se na Erazmus izmenjavo.
Če bi hotela zapisati vse, kar se dogaja, bi enostavno porabila preveč časa :D

Ker na faksu nič kaj novega ne izvem in so moji možgani že rahlo zakrneli, čas raje posvečam sama sebi. Premišljujem o tem, kaj se je spremenilo v mojem življenju, oz. kako sem se spremenila sama. 

Če na kratko povzamem razlike, je največja ta, da tukaj živim s cimri, doma pa sem skoraj cele dneve sama. Na to sem se morala kar privaditi. Doma sem hodila spat pred polnočjo, tukaj grem pač spat, ko grejo tudi drugi. Malce kasneje.
Učim se živeti, da je vedno nekdo zraven mene. Vedno se nekaj dogaja in če si navajen, da imaš cele dneve mir, je to kar sprememba. Na začetku bivanja tukaj sem se kar umaknila v svojo sobo, če mi družba ni več ustrezala. Prijelo me je tudi, da sem odšla na sprehod v park, da sem bila lahko sama sabo. Ob življenju z drugimi včasih kar pozabiš sam nase. Doma sem vedno imela

Po celodnevnem lenarjenju in prekladanju iz kota v kot sem se že začela počutiti kot en drek. Ko sem po petminutnem gledanju Cvetja v jeseni že doživela smrt Mete, sem si mislila, da danes pa res ni moj dan.

Postala sem slabe volje. Ker v omari RES ni bilo nobene sladkarije, ki bi me lahko malce potolažila, (Da. Očitno ima cukr res nekaj zraven pri emocionalnih težavah.) sem se odločila, da grem v mesto po eno tortico.

V mestu je preveval duh dopoldanskih norčij in praznih stojnic. Vsi ljudje so že odhiteli domov na toplo, zgolj tehnični del ekipe je pospravljal stojnice. Dež se je usuval s strehe in pomislila sem, kako so morda zmrzovali tisti, ki so imeli danes celodnevno službo ob stojnicah. Kako so čakali na zaslužek, dež pa je mirno padal in se je vsem smehljal v obraze.

V izložbi sem zagledala sliko Prešerna. Prešinilo me je. Razumem ga. Danes sem verjetno prvič in popolnoma razumela našega pesnika. Nesrečno zaljubljenega.

Koliko pesmi je napisal o Juliji. Kako je moral biti obse

"Kako pa to, da nimaš fanta?"
"Ne vem ... Nobeden mi ni všeč."

"Kakšnega bi pa rada imela?"

"Ne vem?"

"To moraš najprej vedeti."

No. Tako nekako je sledil pogovor nekaj mesecev nazaj z neko osebo. Začela sem premišljevati, če bi res morala "vedeti", kakšen bi bil moj bodoči fantič, da bi se le ta čudežno prikazal. Zdi se mi, da se pri teh stvareh dogajajo čudeži. Da sta si dva človeka drug drugemu všeč. Da bi si zdaj izbrala neke kriterije, se mi zdi absurdno. In ko bi jih imela, bi potem kar prišel?

Seveda malce pretiravam. Morda je lažje, če imaš nek okvir in potem pri človeku vidiš, kaj iskati.
Sama resda nimam nekih izkušenj z nasprotnim spolom. Nekateri kar hrepenijo po tem, da bi vedno imeli nekoga ob sebi, medtem ko je meni malce vseeno. "Aveš, kako je to lepo, če maš enga rad," velikokrat slišim. Ja seveda je, če najdeš "taprauga".

Ob tem se že dalj časa sprašujem, kakšen je tisti pravi. Pač seveda nekdo, s katerim se ujameš. Vendar, kakšno je to ujemanje?

Toliko stvari bi lahko

Ko sem še hodila na pevske vaje, sem bila posledično tudi vsak teden pri maši. Ko pa sem končala s petjem, me skorajda ni bilo več na spregled. V tem času, ko sem nehala sem počasi začela t.i. "odraščati".

Doma smo bili seveda vsi verni. Mogla sem hoditi k maši, če nisem šla, je bil ogenj v strehi. Ko sem bila majhna smo še skupaj hodili k maši, potem pa je šlo vse bolj navzdol. Kot da bi me vzgojili v verskem duhu in so pač hodili zraven, ko pa sem postala večja naj bi bila pa itak moja odgovornost, da grem.

To takrat še nisem dojela. Prvo, kar pa me je zmotilo, je bila spoved. Mami je bila pri spovedi nazadnje, ko je hodila še k verouku, in ko sem ji rekla, zakaj ne gre, je rekla, da ji je po hostji slabo. Zatem je moj ata redno hodil k spovedi, čeprav se v svojem početju ni nekaj izboljšal. V čem je potem smisel, da hodiš k spovedi in si ne prizadevaš, da bi bil boljši človek. To se mi je zdelo absurdno. Delaš slabe stvari, potem se pa pri Bogu malce pokesaš in oddideš dlje. Morda s

Ne da se mi več želeti veselega božiča in srečnega novega leta.

Vsem bi rada v prispodobah zaželela, da naj v letu 2016 ne čakajo, da bo sonce posijalo na zemljo. Zmigajte se, pojdite iz tople postelje, mogoče vas bo pekla vest, ker ste pač navajeni, da vam postelja narekuje, kdaj boste vstali, vrzite deko na tla in postelji pokažite, da se z vami ne bo zaje*avala. Pojdite tečt v dežju, v temi, ko vam bo slabo. Vlak vas ne bo čakal, prehitite ga na svoj način. Eno samo je nebo in zvezdice včasih svetijo samo zase. Vi ste balon, ki potuje po nebu.  Naj bo ob koncu leta višje, kot pa je bil na začetku. 

Drzno 2016.

Koliko govora je zadnje čase o tem, da mi je že kar malce nerodno, da se bom še jaz spravila pisat o tem. 

Napram drugim, sama ne trobim po fb-ju in drugih omrežjih, da sem za ali proti. Prebrala sem nešteto objav in obenem tudi argumentov, ki so dotičnim objavam nasprotovali. Dobila sem občutek, da se ljudje med sabo prav napadajo s svojimi mnenji. No, so vsaj ta argumentirana, čeprav sploh ne vem, kako verodostojna so, ker so črpana iz nekih teorij in bogve kakšnih raziskav.

Sama sem se pogovarjala z nekaterimi vrstniki in ugotovila sem, da so tudi oni neodločeni. 

Bilo bi lepo, da bi pač lahko kdorkoli posvojil otroka. Vse lepo in prav, samo da se imajo radi. Vendar pa se tukaj zadeva ustavi. Torej istospolni pari. Ali je to naravno? Ali otrok potrebuje očeta in mater? Od kdaj je tradicionalno, da družino sestavlja oče, mati in otroci. Ali tradicionalno ni več za današnje čase? Ali imamo v Sloveniji drugačne čase? Smo pripravljeni na to?

V prejšnji objavi sem pisala o enostarševski