Prijavi se 
Ana Jud je bila upornica brez razloga, potem pa je našla razlog.
Prijatelji
(19)
Spremljevalci
(57)
Tukaj:
http://www.casnik.si/index.php/2014/12/04/preostanek-zivljenja-bi-rad-prezivel-v-piranu/
Uživajte v branju!
5. decembra izide nova knjiga z naslovom Pazi se lisice. Namenjena je tako malim kot velikim, saj se na otroški način ukvarja z resno ekonomsko problematiko tega sveta, še posebej Slovenije ...
Bodite na tekočem z vsemi novostmi in všečkajte lisičkin open FB page: https://www.facebook.com/PaziSeLisice?pnref=story
Hvala!
Vaša Ana
Prijetno branje želim, tukaj ...
Zgodba o odnosu, ki ga nikoli ni bilo.
Ana Jud, publicistka
“Kljub moji tridesetletni raziskavi ženske duše, še vedno nisem sposoben odgovoriti na vprašanje: kaj ženska pravzaprav hoče?” je že davno zapisal legendarni proučevalec človeške psihe Sigmund Freud. Pred dnevi me je znanec, v hecu, se razume, opomnil, hja, morda je sedaj, desetletja pozneje, čas, da se Ana Jud vpraša: kaj pravzaprav hoče moški?
No, ne komplicirajmo. Odgovor na vprašanje, kaj hoče moški, je v resnici preprost. V najbolj osnovnem, a idealnem pogledu, je on relativno skromen. On hoče: 1. Da se ona pred njim pojavi gola. 2. S pločevinko hladnega piva v roki. 3. Ravno tisti čas, ko on zaključi ogled tekme svojega priljubljenega nogometnega kluba, ki, jasno, vedno zmaga. 4. Da je samostojna, ergo, ne obremenjuje njegove denarnice. 5. Da mu dovoli biti moški, in da ga ne gnjavi – z ničemer. Najraje nikoli. Sploh pa ne tedaj, ko on spremlja igro svojega najdražjega nogometnega moštva. Nogomet lahko poljubno nadom
Socialna pravičnost je laž. Zakaj? Zato.
Ana Jud, publicistka
“Nekoč sem bil službeno v neki vukojebini. Star sem bil nekaj čez 20 let. Tam je bila deklica, otrok, stara kakih 12 let. Nekaj smo komunicirali, kar tako, nakar obnemim, ko reče, pelji me na morje, lahko počneš z mano kar hočeš. Grozljivo,” je pripovedoval znanec. Sledila je “pametna” debata, od točke, kako mati omenjene deklice ni dovolj dobro opravila vzgojne naloge, do točke, kako je to le zametek attention whore bejb, ki v življenju iščejo zgolj pravi catch, da jim bo dal streho nad glavo, jih prehranjeval, skratka, skrbel za vse njihove materialne potrebe.
Na Balkanu takšnim ljubkovalno rečejo sponzoruše, pri nas se je udomačil izraz keš pičke. Ampak saj naziv v resnici niti ni pomemben. Vsi vemo za kaj gre.
Osebno v mali 12-letnici ne vidim nobene lovače. Razlogi, ki so jo pripeljali do tako drastično izgovorjenih besed, so verjetno strašni. V njej vidim prestrašenega otroka, ki več kot očitno živi v težkem okolj
Za vse tiste, ki ste spraševali o mojih slikah: na Unikatni tržnici jih je nekaj še na voljo :)
http://unikatnatrznica.si/jana/artist=621
Slovenci, ubijte poštarja, pismo s slabimi novicami pa zavržite. In živite dalje. V norosti.
Ana Jud, publicistka
“Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in ne more zdraviti vseh političnih norosti,” je pred kratkim, na konferenci slovenskih pravnikov, izjavil predsednik Ustavnega sodišča (US) Miroslav Mozetič. Hm. Drzne besede. Cinične, tečne, sitne, malo nesramne ... a ravno to mi je všeč! Ne, ne prilizujem se, tega nikoli nisem znala, četudi sem kdaj morda kje poskusila, mi, kot vidite, ni uspelo, a tako direktna izjava si zasluži čestitko. Treba je vstati in spregovoriti, na glas, pa četudi ti potem kdo očita neolikanost.
Mozetiča bi rada le malo popravila, da psihiatrične klinike ne zdravijo političnih norosti. Problem je, ker v državi ni nikogar, ki bi zdravil politične norosti. Teh pa je, kot vidite, ogromno. Razlog je preprost: Slovenija je bila dolga leta dežela, kjer je tedanja komunistična elita – sploh ob koncu 2. svetovne vojne – pobila in izgnala intelektualce in pod
Slovenci, ubijte poštarja, pismo s slabimi novicami pa zavržite. In živite dalje. V norosti.
Ana Jud, publicistka
“Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in ne more zdraviti vseh političnih norosti,” je pred kratkim, na konferenci slovenskih pravnikov, izjavil predsednik Ustavnega sodišča (US) Miroslav Mozetič. Hm. Drzne besede. Cinične, tečne, sitne, malo nesramne ... a ravno to mi je všeč! Ne, ne prilizujem se, tega nikoli nisem znala, četudi sem kdaj morda kje poskusila, mi, kot vidite, ni uspelo, a tako direktna izjava si zasluži čestitko. Treba je vstati in spregovoriti, na glas, pa četudi ti potem kdo očita neolikanost.
Mozetiča bi rada le malo popravila, da psihiatrične klinike ne zdravijo političnih norosti. Problem je, ker v državi ni nikogar, ki bi zdravil politične norosti. Teh pa je, kot vidite, ogromno. Razlog je preprost: Slovenija je bila dolga leta dežela, kjer je tedanja komunistična elita – sploh ob koncu 2. svetovne vojne – pobila in izgnala intelektualce in po
Ne, predsednik, ni Janša, ni SDS, niti ustavni sodnik Zobec, it's only me – mala Ana (Jud)
Ana Jud, publicistka
Moja odvetnica Nina Zidar Klemenčič mi je nekoč, na začetku celotne kalvarije z nedopustnimi posegi v mojo zasebnost dejala, da ni dobro pisati o sodnikih, kajti če se jim enkrat zameriš, lahko imaš velike probleme. Hm. Mar niso sodniki nekakšna nadčloveško poštena in razumevajoča bitja, ki ti potem, ko jih klofneš po levem licu, nastavijo še desno in kljub temu sojenje pošteno izpeljejo, brez kakršne koli osebne zamere? To je le pravljica za naivneže. Ti ljudje – čeprav številni med njimi na smrt sprti –, predstavljajo prav posebno vejo oblasti, ceha-klana-mafije. Kar se najbrž spomnite, saj sem že večkrat zapisala, da je Slovenija država, ki je v lasti mafije.
Na videz živimo v demokraciji, a to je le iluzija. Kot Matrica? No, če še enkrat citiram de Tocquevilleja, je razpršitev politične moči na zakonodajno, izvršno in sodno oblast izjemno pomembna za nenehni raz
Pred desetimi leti sem zapustila tedanjega fanta. Zaradi tega je o meni javno dovoljeno pisati, da sem kurba, prasica, psihopatinja, zmešana in kar je še takega ...
Ana Jud, publicistka
Malo čez polnoč me je kolega Marko Pigac opomnil na članek v Delu. Sama tega časopisa res ne berem, saj mu marsičesa ni za verjeti. No, tipično, novinarka Dela Iva Ropac je zopet napisala en grd članek o meni in kot vedno, me tudi tokrat ni ničesar vprašala. Članek je spisan po nareku Davida Sluge, odvetnika Mihe Guština. Višje sodišče je namreč potrdilo sodbo okrožnega sodišča, ki je kar naenkrat menilo, da blog, ki ga je tip o meni napisal pred 8 leti, ne predstavlja nobene škode niti posega v zasebnost. Vidim, da se na FB pravniki zgražajo predvsem zaradi dolžine trajanja procesa, zato želim povedati še nekaj drugih ključnih stvari, ki jih javnost še ne pozna: okrožni sodnik Franc Krepfl, sicer alkoholik (pričevanja drugih sodnikov), je sodbo spisal kar tako, brez tega, da bi me zaslišal. 4x se
Ana Jud, publicistka
Pred natanko petimi leti, ko je v državi potekala burna razprava ali bo Ljubljana dobila Titovo ulico ali ne – hvaljen Jezus, zaradi odločitve ustavnega sodišča je nazadnje ni dobila –, sem spisala tekst, v katerem sem razkrila skrivno nagnjenje diktatorja Josipa Broza Tita. To je bila pedofilija. Dobro, no, “razkrila” je malo pretiran izraz. Zgodovinarji in tudi drugi, ki so se ukvarjali z življenjem jugoslovanskega tirana, priznavajo, da je bil tip velik ženskar, nobena skrivnost pa ni bilo niti dejstvo, da so mu še posebej teknile mlade punčke. A nihče si ni drznil zapisati resnice, da je bil gospod sprevrženi pedofil. Ob spoznanju krutega dejstva sem se počutila, kot da sem odkrila kilo tartufov. Namreč, o vsem se lahko spričkamo: o povojnih pobojih, o življenju v Jugoslaviji, o nakupih čez mejo, o dobrem in o slabem, a pedofilija je pa vendarle nekaj, čemer ne mo
... malo za pokušino: 18. aprila ob 18.00 v Galeriji Prostor (Soteska 8, Ljubljana), otvoritev moje samostojne slikarske razstave "In my secret life". Podrobnosti sledijo kmalu, vabljeni pa ste vsi Vstop je seveda prost!
"Verjetno pa vsi, ki imate pse, veste, da psa ne moreš spraviti k veterinarju po injekcijo proti steklini z rožico v roki."
V soboto zjutraj odprem laptop, malo kliknem naokoli in zalotim novico, da je risinja Zooja, ki je pred kakšnim mesecem dni ob navalu žleda, skupaj s samcem, pobegnila iz ljubljanskega živalskega vrta, umrla. Podrobnosti so vam verjetno znane: ujeli so jo tako, da so jo ustrelili z uspavalnim nabojem in ji pri tem – nenamerno – zlomili stegnenico, zelo slabo naj bi bilo tudi njeno zobovje, ampak point je, da nesrečna živalca nato po operaciji stegnenice ni uspešno okrevala. Za zmeraj je zaspala. Ko sem prebrala žalostno reč, me je prav stisnilo pri srcu. Ubogo mačje bitjece. Potem se mi je v mislih zastavilo vprašanje – je bilo vse to res potrebno? Ne! Postala sem slabe volje.
Kje je tisti amater, ki je risinjo ustrelil in ji povzročil poškodbe, ki so jo stale življenje? Na Facebooku sem objavila status: “Čisto resno predlagam, da zdaj v kletko v ZOO Ljublj
Če bi bila moški, bi bila džek, a ker sem ženska, sem samo kurba.
Pred vrati je 8. marec, eden tistih praznikov, ki jih častimo že od pamtiveka. Tam, v pamtiveku, sta svet v veliki meri oblikovala komunizem/socializem. Saj se spomnite, kaj je za časa življenja razodel zdaj že pokojni venezuelski predsednik Hugo Chavez - na Marsu je nekoč obstajalo življenje, potem je pa prišel kapitalizem, pa je vse šlo v franže ... Mars je bil živahen planet, nekako tako kot v Ice Age, potem se je pa priklatil ta presneti kapitalizem in vse opustošil. Tako. Zdaj veste. Malenkost omenjam zgolj zato, ker je Dan žena, praznik, ki ga v čast ekonomske, politične in socialne enakopravnosti praznujejo, kot navaja tudi Wikipedija, predvsem v ex komunističnih/socialističnih državah. Konec koncev ga je v prvi vrsti izbojevala nemška feministična socialistka Clara Zetkin. Uradno pa mednarodni 8. marec praznujemo od leta 1917, iz časov začetka Oktobrske revolucije.
V Sloveniji so se ženske najbolj približale e
Vam je res tako prijetno biti v penisu, da si ne upate priznati niti tega, da ste v resnici v kurcu?
»Oduševljeno smo krenuli u Domovinski rat koji nam je Domovinu lansirao ravno u kurac. Nikad se nakon rata nismo upitali: zašto smo u kurcu, tko nas je odveo u kurac, zašto mislimo da je gnječenje u kurcu ostvarenje našeg tisućuljetnog hrvatskog sna,« je prejšnji teden zapisala meni izjemno ljuba hrvaška pisateljica Vedrana Rudan. Menim, da prevod ni potreben. Kako je vse šlo v kurac, pa menda ja vsi razumete, vidite ali celo osebno čutite? Po tej plati med Slovenijo in Hrvaško praktično ni razlik. Če koga zanimajo podrobnosti, lahko za razvedrilo prebere tudi moj tokratni spis.
Opozarjam pa, da se bom v naslednjih vrsticah izrecno trudila uporabljati besedo penis – namesto besede »kurac« (ali se v slovenščini pravilneje reče »kurec«? Saj ni pomembno, toda meni je z »a« ta beseda ljubša, kot pa z »e«. Kurec zveni kot kakšna eksotična sorta drobne perutnine, za kurac pa se ve, da je ja
Ko bo Dušan Šešok umrl, bodo v njegovo krsto zvrtali luknje. Da bodo lahko črvi ven bruhali.
Ana Jud, publicistka
Na Googlu gledam fotografije Dušana Šešoka, prvega moža Iskra Sistemi; in poskušam doumeti, kaj je z njim narobe. Nekaj zagotovo je. No, saj, z vsakim človekom je nekaj narobe, če smo že pri tem. Obrazne poteze lahko o človeku povedo marsikaj in ponavadi znam pri ljudeh kar dobro prepoznati lastnosti po tej plati. Pri Šešoku pa … ma, ne vem, večina – če sodim po odzivih na internetnih forumih – verjetno misli, da je hudoben, pokvarjen, lakomen, zloben in izkoriščevalski. Meni se pa zdi, po videzu sodeč, samo retardiran. Iskreno. Na večini fotografij gleda kar tako nekam odsotno, kot tele v nova vrata. A to je najbrž res samo videz, za katerim se skriva vampirska aroganca, z butalsko mentaliteto. Prav “vidim” v njegovo majhno okroglo glavo, v kateri se porajajo le tehtna vprašanja, recimo: ha!? A leta 2014 smo? Kaj več res ne smemo delavcev vklepati v železne okove in jih,
Kako lahko premierka Alenka Bratušek mirne vesti prejema plačo?
Ana Jud, publicistka
Ste se že kdaj znašli v položaju, ko ste denar sicer imeli, a nikakor niste mogli priti do njega? Recimo ... v soboto popoldne se vam pred nosom izprazni bankomat, vi pa nujno potrebujete nekaj gotovine? Zoprni občutek, a da se preživeti. Saj to je le drobceni primer, kako lahko hitro občutimo piš odsotnosti današnje civilizacije.
Huje je, če nekega dne direktor podjetja, ki vam reže kruh in potico, pride pred vas – in ves kolektiv – in s cmokom v grlu oznani, da potice (božičnice, regresa, takšne ali drugačne denarne nagrade za delovno uspešnost in tako dalje) sedaj nekaj časa ne bo. Če direktor slabo novico oznani nonšalantno, brez cmoka v grlu, je najbrž še huje. Mislite si, kar si hočete, a denar je res sveta vladar. Dobro, ni vse v njem, nekaj je tudi v nepremičninah, a vsak dober direktor se zaveda, da je delavce treba pošteno plačevati in jih tudi v finančnem smislu nagrajevati, kajti le
... toliko da veste, to je moje drevo. Če njega zebe, zebe tudi mene. Če je njega strah v samoti, jokam tudi jaz. To zimo je to moje moje drevo. Povabila bi ga na kavč, da se malo pogreje, a žal ne bi moglo priti skozi nizka vrata. Tako pa pač prijateljujeva skozi okno, kot dva čudaka, jaz z zlomljeno dušo in ono z zlomljeno krošnjo. Ne sprašujeva se, a se imava rada. Ne dvomiva. Preprosto veva. Z vsemi velikimi stvarmi je tako.
A so že prišli petelini s kupa gnoja?
Ana Jud, publicistka
Poznavalci pravijo, da so češke risanke vrhunske kakovosti, a meni osebno nikoli niso bile posebej všeč. Še danes mi niso. Tista, ob kateri začnem bruhati lavo, in to dobesedno, pa je “A je to!” Saj se spomnite domačih mojstrov Pata in Mata, ki ves čas nekaj tuhtata, izumljata, popravljata, sestavljata … gledalcu pred televizorjem je logično vse, njima pa prav nič!
Gledanje neumnih likov, resničnih ali namišljenih, nekatere ljudi neizmerno zabava. Veselo se krohotajo. Samo jaz ne vzdržim in se po petih minutah kolerično zaderem: “Debil!” Ter ugasnem televizor. Živci mi sicer še nekaj minut sunkovito trepetajo. No, zadnja leta neumne risanke ignoriram, zato so redkejši tudi moji besneči izpadi (zaradi risank).
Že dlje časa pa imam občutek, da se Pat in Mat iz risanke širita. Se razmnožujeta, namnožujeta, ali kako bi rekla, skratka … saj vem, da bom najbrž izpadla malo čuknjena, a zdi se mi, da sta debila stopila iz svoje češke
