Zgodbica o kovčku z naslovom Spominski kovček, avtorice Ivane Gantar bo osnova letošnje čipkarske razstave ob dnevih Čipkarskega festivala v Idriji. Društvo klekljaric in ljubiteljic klekljanja je zgodbo izbralo izmed šestih prispelih zgodb. Svojo zgodbo so prispevale še: Dragica Čuk Novak, Anka Vončina, Marta Šavli in Mia Mariša.
Spominski kovček
V podstrešju ene idrijskih hiš je tedaj domovala moja teta. Njen skromen domek je bil kot vilinsko bivališče. Vse je bilo urejeno in čisto, vonj svežine je bilo čutiti že ob samem vstopu v stanovanje. Rada sem prihajala k njej, če me je mama le vzela s seboj, kadar je morala v mesto. V tetini sobi tik pod streho, v katero je bilo treba vstopiti sklonjeno, je stala velika, lepo poslikana skrinja, poleg nje pa nizka mizica na kateri je stal verjetno le za okras, kovček. Iz temno rdečega, le na robovih že rahlo oguljenega usnja. Njegova žametna notranjost je bila v enaki barvi kot zunanjost, le da je bil žamet posut z drobnimi belimi cvetovi. Ne vem zakaj, a za vsebino, ki se je v njem nahajala se mi je zdel veliko prevelik. V majhnih šatúljah je bilo precej zlatega nakita, ostala bižuterija je bila na dnu preprosto stresena. Prstani, ogrlice, uhani, zapestnice, nekaj zapestnih ur, to je bilo zame več kot preveč, oziroma ni bilo prave priložnosti, da bi v miru vse pregledala. Ob stranici kovčka je bila z elastiko pritrjena spominska knjiga. Slika na naslovnici je bilo očarljiva. Preko violine je bil položen črn ženski klobuk, ki ga je na eni strani krasil šopek s črnim tilom pomešanih belo vijoličnih škrniclev. Knjiga je bila vedno ovita v prt z všitim klekljanim galebom. Nekajkrat sem jo vzela v roke in iskala ključ, a je vsebina ostala skrivnost in iskanje ključa večna avantura.
Na drugi stranici kovčka je bil še manjši predal, kamor je teta spravljala pisma in priložnostne razglednice, ki so bile pisane v meni tedaj nerazumljivem jeziku. Vsako pismo je bilo v svoji, verjetno prvotni ovojnici.
Teta ni bila videti prav posebno vesela, če je kdaj čutila, da sem brskala po njenih rečeh. Spremembo je opazila takoj. Preko roba kovčka so bile poveznjene črne, čipkaste rokavice. Le enkrat sem jo pregovorila, da si jih je dala na roke. Kot kakšna cesarična se mi je zdela z njimi. Segale so ji do komolca. »Le kdo bi lahko nosil takšne rokavice?« sem jo vprašala.
»Ja kdo neki, tudi jaz sem jih nosila dokler sem še hodila v opero. Sedaj pa so mi le še spomin in nočem, da se jih prepogosto dotikaš. Še nikoli niso bile oprane in, če bi jih bilo treba, potem bi izgubile svojo vrednost.« S temi besedami je teta rokavice stisnila na prsi in jih hip za tem postavila nazaj na kovček. Videti je bilo, da je v njih skrita velika ljubezen, ki je ne more pozabiti.
Na čase, ko je bila teta sestavni del visoke družbe, so spominjala tudi njena oblačila, ki jih je hranila v posebni omari. Svečane obleke, krinoline ter čipkaste in svilene bluze različnih odtenkov so bile zavite v rjuhe. Iz omare je dišalo po naftalinu.
Da je imela teta ljubimca, ki je v operi igral violino, mi je mama nekoč pripovedovala. Da so bile takšne ženske, ki svoje ljubezni niso kronale pred matičarjem pogosto zapostavljene in predmet sramotnih obrekovanj, zato so ostale osamljene in zaprte v svoje domove.
In res je tudi teta v stanovanju živela popolnoma sama, v mesto je hodila le v trgovino, k zdravniku ali po uradnih opravkih na občino. Vrvež na ulici pa je spremljala skozi okno izza težke kvačkane zavese.
Nikoli ni glasno tarnala nad osamljenostjo, vendar je njeno veselje ob najinem prihodu in otožnost ob slovesu govorilo ravno to. Imela sem jo strašansko rada in njen dom mi je vzbujal prijeten občutek v katerem sem vedno čutila povečano dozo adrenalina.
Avtor: Ivana Gantar
