Ko naj bi nazadnje v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) izvolili generalnega direktorja, so sejo sveta skušali izpeljati na neznanem kraju, skritem pred očmi javnosti. Kot bi šlo za tajno društvo PGC. Pritiski so bili veliko premočni, izvoljen ni bil nihče. Iz omare pa so začeli padati okostnjaki. Javno zdravstvo je pač tisti gordijski vozel interesnih skupin, ki so rade pri koritu.

Svet UKC navadno izbira šefa največje slovenske bolnišnice v t. i. modrem salonu. Tokrat pa je bilo drugače. Javnost je (zaradi medijev) tik pred zdajci izvedela, da se je seja, ki je imela na dnevnem redu pomembno odločanje, preselila v »anonimno« knjižnico ginekološke klinike. Zakaj? Tomaž Glažar, vodja sveta UKC, ki je o direktorju odločal, naj bi tako ugodil nekaterim prijavljenim kandidatom, ki so želeli ostati anonimni. Gre za dokaj nenavadno okoliščino, da se izzivalci v boju za tako pomembno mesto skrivajo še pet pred dvanajsto. A tako je očitno bilo.