Učinkovito delovanje države zahteva trdno vlado. Skratka, če poenostavimo: demokracija je nujna pri sprejemanju odločitev zato da se slišijo vsi glasovi in vsi pomisleki glede vsakokratne teme, ki je na tapeti, in glede vsakega zakona, ki se sprejema. Ko pa so odločitve sprejete, jih je potrebno izpeljati: to nalogo ima izvršna veja oblasti oziroma vlada. Zato je nujno, da je ta upravni organ odločen in učinkovit: to je njegova “narava”, to se od njega pričakuje. Brez delujoče vlade država stagnira.

Posadka brez kompasa

Teoretska premisa iz gornjih vrstic se seveda navezuje na praktični primer iz slovenskega političnega življenja, kot smo ga zabeležili prejšnji teden. Trdnost in učinkovitost slovenskih vlad je eno od pomembnejših političnih vprašanj zadnjih let. Že samo zaradi dejstva, da se je v Sloveniji od leta 2012 že trikrat zamenjala vlada. Tri različni premieri, tri različne ministrske ekipe. Kritike, ki so nazadnje doletele zdajšnjo vlado, pa nosijo v sebi še nek dodatek: očitek novim vladnim možem o neizkušenosti. Zmagovalna stranka na zadnjih volitvah, Stranka modernega centra, ki smo jo prej poznali kot Stranko Mira Cerarja (SMC), je nastala šest tednov pred volitvami. Predstavljala se je kot stranka novih (čistih) obrazov, a se kljub temu zapletla v številne afere in aferice že v prvih mesecih vladanja. Neizkušenosti pa se v tako kratkem času ni znebila. Vse bolj namreč postaja jasno, kako sta SMC in premier Miro Cerar talca drugih strank v koaliciji in kako premočne zmage na zadnjih volitvah ne uspeta unovčiti v odnosu do drugih partnerjev. Zaradi tega je vlada nestabilna in pri ključnih vprašanjih kaže veliko mero negotovosti. Skratka, gre za posadko brez pravega kompasa, ki jo razburkano morje zanaša malo sem in malo tja.

Vprašanje Zavarovalnice Triglav

Če je sploh bil potreben še dodaten dokaz o tem, da vlada nima začrtane smeri krmarjenja, smo ga prejšnji teden nedvomno dobili z “nadaljevanko Zavarovalnica Triglav”. Že spet govorimo o eni od pomembnejših tem za Slovenijo ta trenutek. Vlada je namreč v prejšnjih tednih pripravila strategijo za upravljanje državnih naložb. Na kratko: določila je kriterije, po katerih bodo nekatera podjetja ostala v državni lasti, druga pa bodo prodana. Na podlagi teh kriterijev je sestavila tudi seznam vseh podjetij, v katerih ima lastniški delež, in te deleže razdelila v tri kategorije. Prve so strateške naložbe: gre za tista podjetja, ki so po vladnem mnenju tako pomembna, da mora v njih vlada ohraniti večinski delež (torej več kot 50 odstotkov). Druga kategorija “državnih naložb” so pomembne naložbe: tam bo država ohranila kontrolni delež (najmanj 25 odstotkov plus ena delnica): če zelo poenostavimo, bo tak delež slovenski državi omogočal, da pomembnejše odločitve glede strateških podjetij ne bodo sprejete brez vladnega privoljenja. Zadnja kategorija so t. i. portfeljske nložbe, ki bodo v celoti prodane.

V tem kontekstu je bila Zavarovalnica Triglav deležna posebne pozornosti. Vlada in državni skladi danes obvladujejo nekaj več kot 60 odstotkov. Vprašanje, koliko in kako prodati največjo slovensko zavarovalnico, je bilo eno od ključnih v procesu priprave strategije. Gre namreč za ključnega igralca v slovenskem gospodarskem okolju: umeščamo ga lahko na nivo bank (NLB) ali Telekoma. Do zadnjega ni bilo torej jasno, za kaj se bo odločila vlada. Mediji so najpogosteje omenjali možnost, da bi Zavarovalnica Triglav pristala med pomembnimi naložbami. Državni delež naj bi se torej ohranil v 25 odstotnem deležu. Hkrati je bilo bolj ali manj jasno izraženo (spet predvsem skozi medije), kako naj bi preostalih 75 odstotkov prodali razpršeno: na tak način bi država ostala največji posamični delničar.

Na vladnem vrhu, ki je potrjeval te odločitve, so prejšnji teden našli rešitev, ki gre v tej smeri, čeprav v nekoliko kompleksnejši različici. Država naj bi v Zavarovalnici Triglav ohranila večinsko lastništvo (torej več kot 50 odstotni delež) samo do trenutka, ko bi ji Agencija za trg vrednostnih papirjev (Atvp) povrnila glasovalne pravice v skupščini (pred časom je namreč Atvp državi zamrznil možnost glasovanja). Po tem naj bi država delno prodala svojo naložbo v Zavarovalnici Triglav in ohranila 25 odstotni delež. Skratka, strategija predvideva, da bi največja slovenska zavarovalnica še za omejen čas bila strateška naložba (več kot 50 odstotkov v lasti države), nakar naj bi se spremenila v pomembno (državno lastništvo v višini 25 odstotkov). Za tako rešitev sta se zavzemala v prvi vrsti premier Miro Cerar in finančni minister Dušan Mramor. Onadva sta jo tudi predstavila na tiskovni konferenci.

Nekonsistentnost odločanja

Vprašanje je bilo torej rešeno, vsaj na prvi pogled. Vlada je dosegla dogovor, ki naj bi ga (bolj ali manj samo formalno) moral potrditi še Državni zbor. Pot pa je le bila začrtana, odločitev je padla, rešitev je bila dogovorjena. Skratka, vlada je svojo “odločevalsko” nalogo opravila. Tako se je zdelo na prvi pogled.

A žal le na prvi pogled. Seje vlade se ni udeležil Karl Erjavec. Ko so ga mediji le kako uro po Mramorjevi in Cerarjevi tiskovni konferenci dosegli in ga prosili za komentar, je preprosto dejal, da se s tako odločitvijo ne strinja, da bi morala Zavarovalnica Triglav po njegovem mnenju ostati strateška naložba in da mora zato država ohraniti več kot 50 odstotkov lastništva. Razlog za tako zadržanje ni težko ugotoviti: 62 odstotno državno lastništvo v Zavarovalnici Triglav je danes razdeljeno med Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) s 34,47 odstotki in med Slovenskim državnim holdingom (SDH) z 28,09 odstotki.

Zpiz kot pokojninski sklad spada seveda v vplivno območje Karla Erjavca, predsednika upokojenske stranke Desus. Obvladovanje Zavarovalnice Triglav je za Erjavca pomemben vzvod moči, ki ga nikakor ne želi izpustiti iz rok. Zmanjševanje deleža Zpiza zato zanj ne pride v poštev, ohranjanje večinskega državnega lastništva pa bi bilo še dodatno poroštvo za nezmanjšan vpliv.

Erjavec je tako po seji vlade, ki se je ni udeležil, trmasto vztrajal, da je potrebno dogovor še enkrat preučiti in najti drugačno rešitev. Trdil je, da je vlada na seji sicer res soglasno sprejela umestitev Zavarovalnice Triglav med pomembne naložbe, a da se koalicija o tem še ni izrekla. Skratka, igral se je z besedami in začel vladne partnerje pri tem vprašanju izsiljevati. Do zaključka redakcije kakih vidnejših premikov še ni bilo: nov krog pogajanj bo najbrž sledil v teh dneh.

Škodljivost prepirov in nesoglasij

Vprašanje, ki se pod črto postavlja pri tej zgodbi, pa nas pripelje ponovno k izhodišču zapisa: kolikšna je pravzaprav danes trdnost slovenske vlade? Da ne bo pomote: ne gre za vsebinsko vprašanje, kolikšen delež naj država ohrani v Zavarovalnici Triglav. Gre za formo: vlada bi morala pri tako pomembnih odločitvah nastopiti enotno, saj si drugače sama ruši ugled in verodostojnost. Ministri in premier lahko pridejo na pogajanja z različnimi gledanji, ki pa jih morajo skozi kompromis nato poenotiti. Ko predsednik vlade stopi pred novinarje, mora pri vladnih partnerjih vladati popolno soglasje. Za verodostojnost vlade je bil Erjavčev demanti Cerarjevih in Mramorjevih besed nekaj najslabšega, kar se je lahko zgodilo. Kako bo lahko taka vlada konsistentno vodila državo, če znotraj njenih vrst vlada malodane anarhično stanje? Zavarovalnica Triglav je že drugi odmevnejši primer izrazitih nesoglasij znotraj Cerarjeve ekipe. Počil je v času, ko prvega od teh primerov, privatizacijo Telekoma, še niso uspeli rešiti. In zaradi tega nastaja stagnacija, ki je seveda zelo škodljiva. Tako minevajo vlade, težave pa ostajajo.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.