“That’s the press baby, the press! And there’s nothing you can do about it. Nothing”. (To je tisk, dečko, tisk. In glede tega ne moreš ničesar storiti. Ničesar), je Humphrey Bogart v enem od bolj znanih filmskih citatov pojasnjeval moč tiska lokalnemu mafijcu, ki ga je Bogartov lik – novinar Ed Hutcherson – razkrinkal in “nasadil” v svojem časopisu. Odjavna špica, zaključna glasba in luči v dvorani. To je konec filma Deadline – USA, filma o junaškem novinarstvu in družbeni moči tiskane besede.

95 milijonov za tiskano besedo

Film, ki ga novinarji gledajo ganjeno, kot verniki, ki berejo Sveto pismo. “To je tisk, dečko”, legendarne besede, ki dobivajo danes v svojem sarkazmu in cinizmu nekoliko drugačno preobleko. Tisk ni več to, kar je bil. Ohranil pa je še vedno svojo moč. “To je tisk, dečko”, je stavek, ki smo ga večkrat slišali tudi v Sloveniji v zadnjih letih. A v tistem sarkastičnem tonu. Stavka niso izrekali novinarji, temveč predvsem lastniki, ki so malo za šalo, malo zares z velikimi krediti nabavljali največje časopise, da bi imeli svoj mikrofon. Zgodba z Delom, ki ga je prejšnji teden prevzela firma FMR (pred tem pa Pivovarna Laško), je ena od teh.
Pivovarna Laško je za Delo pred dvanajstimi leti plačala reci in piši 95 milijonov evrov. Šla je v nakup največjega slovenskega dnevnika, kljub temu da sta pivovarstvo in založništvo dva zelo oddaljena posla. 95 milijonov evrov so zelo mikavne vsote, hkrati pa je bil takrat zelo mikaven tudi paket Dela, ki je Pivovarni Laško prinašal tudi Slovenske novice. Skratka, dve muhi na en mah: Pivovarna Laško je dobila največji “resni” in največji “tračarski” dnevnik. Razlog za tako potezo ni bil najbolj jasen, vsaj v začetku ne.

Podreditev nacionalnemu interesu

Kasneje je zadeva postala nekoliko bolj jasna. Pivovarna Laško je potrebovala medije “za svoj boj”: leta 2003 je bila v polnem teku t. i. pivovarska vojna. Pivovarna Laško je bila v ostrem boju z belgijskim Interbrewom za prevzem pivovarne Union. Šlo je za boj, ki ga je javnost takrat začela dojemati v manihejskih obrisih in v navijaških tonih. Pivovarna Laško je predstavljala “dobro” plat, belgijski tujci pa “temno stran sile”. V tej bitki na vse ali nič je lastništvo medijev za Pivovarno Laško bilo nadvse dobrodošlo. Le nekaj let kasneje se je Boško Šrot zelo mirno in brez večjih medijskih pretresov lotil menedžerskega prevzema Pivovarne Laško. Takratni predsednik uprave Šrot je brez vednosti javnosti (in ob neporočanju medijev) poskušal prevzeti celotno skupino Pivovarne Laško. Menedžerski prevzemi takrat sicer niso bili nekaj negativnega, vsaj javnost jih ni tako dojemala. Nasprotno, Pivovarna Laško je bila s prevzemom Uniona, Dela, Radenske in s pomembnim deležem v Mercatorju zastavonoša tega “gibanja”, ki ga medijska krajina večinoma ni problematizirala. Kvarne posledice take gospodarske politike so se pokazale šele po letu 2008, ko se je gnojna bula razpočila. Če spet parafraziramo Humphreyja Bogarta… da, tudi to je tisk!
Zgodba Dela v lasti Pivovarne Laško ima tudi svojo finančno plat, ki je bila za časopisno hišo malodane pogubna. Laški pivovar je pod Šrotom na veliko izčrpaval svoje hčerinske firme, da bi si tako zagotovil sredstva za poplačevanje najetih kreditov. Bolj preprosto povedano: denarni tok iz vseh že omenjenih podjetij (Union, Radenska, Fructal, Delo) je preusmerjal v matico in s tem skušal pokriti finančno brezno, ki je nastalo zaradi menedžerskega prevzemanja brez repa in glave. Iz Dela je tako Šrot kanaliziral dobrih 14 milijonov evrov v blagajno tistih podjetij, po katerih je načrtoval izpeljati prevzem Pivovarne Laško. To sta finančni obračun in ekonomska zgodba največjega slovenskega dnevnika v zadnjih letih.

Politično spletkarjenje

Šrotov prevzem Dela pa je imel še drugo plat – politično. Tudi s tega vidika je bil takratni nakup ob vrtoglavi ceni 95 milijonov evrov zelo dobro premišljen. Šrot je uporabljal največji slovenski dnevnik kot pogajalski vzvod pri bolj ali manj odkritem dogovarjanju s politiko. Skratka, vladajoči politiki je “začasno” odstopal vajeti prvega slovenskega dnevnika v zameno za nevmešavanje v njegove posle. Šrot je tako sam razlagal, da se je leta 2005 dogovoril s takratnim premierom Janezom Janšo, da mu “odstopi” Delo v zameno za državni delež v Mercatorju. Janša je to rekonstrukcijo dogajanja sicer vseskozi zanikal. Ko je med Janšo in Šrotom nastal razdor (leta 2007), se je naenkrat v celoti spremenila vodilna struktura Dela (od direktorskih do uredniških stolčkov), takrat je bila tudi uničena revija Mag, Janša pa je postal bolj ali manj glavna tarča in osrednji negativec Delove uredniške politike. V tako nejasno strukturirani politični liniji Dela se je v le nekaj letih zvrstilo več glavnih in odgovornih urednikov, kar je za časopise nedvomno anomalija: pogosto spreminjanje vodilnih kadrov še bolj ošibi uredniško linijo časopisa. In to se je pri Delu še kako poznalo. Tudi v nakladi.

Da ne bo pomote, padec naklade je tudi posledica spreminjanja bralnih navad in vse večje vloge, ki jo pri povprečnih bralcih igra lahka dostopnost spletnih novic, twitterja in drugih zastonjskih kanalov informiranja. Delo pa je to mešanico kvarnega vpliva lastništva iz Laškega in novih dinamik močno občutilo. Sredi leta 2005 je bila po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice povprečna prodana naklada dnevnika Delo 82 tisoč izvodov, v prvem trimesečju letošnjega leta je bila samo še 32 tisoč izvodov. Slovenske novice so se leta 2005 prodajale v 89 tisoč izvodih, danes v nakladi 63 tisoč.

Kaj bo zdaj?

Nov kupec Dela je podjetje FMR. Gre za idrijsko podjetje, ki si ga lastita dva slovenska velikana. Doma sta v Idriji: prvi je Kolektor, drugi (manjšinski delničar) je Hidria.

Prvi mož tega podjetja je Stojan Petrič, eden od bolj poznanih slovenskih gospodarstvenikov. Do upokojitve je bil prvi človek Kolektorja, danes je kot upokojenec nadzornik v FMR, ki ni samo prevzemnik Dela, temveč tudi največji posamični lastnik Kolektorja, ta pa proizvaja avtomobilske dele za izvoz. Podjetje je v letu 2013 (zadnji razpoložljivi podatki) imelo precejšen promet, ki je presegal 30 milijonov evrov. Zaradi močnega razvrednotenja industrije tiskanih časopisov je FMR Delo odkupil za “samo” 7,3 milijona evrov, to je manj od desetine vrednosti, ki jo je zanj odštela Pivovarna Laško. Vprašanje, ki se ponovno postavlja, pa je: zakaj je FMR šel v odkup Dela? Petrič se z mediji ni nikoli ukvarjal v prvi osebi. Proizvodnja avtomobilskih delov in časopisno založništvo sta panogi, ki sta svetlobna leta narazen. Tako kot pivovarska industrija in časopisno založništvo.

Obstaja torej bojazen, kaj bi lahko počel še en nepoučeni lastnik na medijskem trgu in ali bi lahko bilo Delo spet izkoriščeno v politične namene? No, bojazen obstaja, seveda. Petrič ni samo gospodarstvenik. Je precej več. Je na primer član Foruma 21, interesnega združenja, ki ga je ustanovil Milan Kučan ravno v obdobju širjenja “ideologije” nacionalnega interesa. Bil je tudi v nadzornih svetih Abanke (2005-2008) in NLB (2009-2012): gre za obdobje, ko so banke delile največje število “kreditov na lepe oči”. Petrič je bil dalje v obdobju takoj po padcu druge Janševe vlade tudi v igri za prevzem t. i. “tehničnega mandatarstva”. Predlog je takrat predstavila Alenka Bratušek v imenu Pozitivne Slovenije, ki je le slab mesec kasneje sama prevzela premiersko funkcijo. Nazadnje je bilo Petričevo ime aktualno ob nedavnih spremembah v t. i. slabi banki oz. DUTB. Bil je namreč glavni kandidat za prevzem mesta neizvršnega direktorja, od kandidature je kasneje odstopil zaradi očitkov o navzkrižnih interesih (Kolektor se namreč zanima za odkup nekaterih terjatev od DUTB). Skratka, gre za podjetnika, ki je (že spet) močno “omrežen” s širšimi politično-gospodarskimi interesi. Zaradi tega spleta vseh omenjenih okoliščin je torej še zelo nejasno, kakšen bo v naslednjih letih prizvok tistega znanega: “To je tisk, dečko”! In to je danes (še vedno) skrb vzbujajoče.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.