Kaj za Slovenijo pomeni morebitni Grexit?

Neskončna odisejada grškega premiera Aleksisa Ciprasa in njegove Grčije lahko za sabo pusti trajne posledice pri vseh državah EU. To je že zdavnaj jasno. V času nastajanja zapisa pogajanja in iskanje rešitev, kljub stanju obupa, še vedno (neuradno) poteka. Grčija in Evropska komisija sta, po pravici povedano, zamudili že veliko “zadnjih rokov”, a jasno je, da je tokrat tveganje le preveliko. Pa čeprav se zdi, kot da je res že vse izgubljeno.

Koliko je Slovenija izpostavljena?

Reševanje Grčije je bilo vse doslej v širšem interesu ne samo Grčije, ampak tudi upnikov, javnih in zasebnih. Poleg držav so tukaj v prvi vrsti banke, nemške in francoske, ki so v preteklosti množično odkupovale grške obveznice. In tukaj so seveda tudi države, ki so v teh letih Grčijo reševale z bilateralnimi posojili in predvsem z ustanovitvijo sklada EFSF. Povedati velja, da so v procesu reševanja Grčije zasebni upniki (torej banke in podobne institucije) enkrat že odpisale polovično vrednost nominalnih terjatev. To je bil odpustek, ki ga je prejela vlada Georgiosa Papandreoua leta 2012 v zameno za izvajanje reform. Države doslej Grčiji še niso odpisovale dolgov.

Kaj vse to pomeni za Slovenijo? Najprej povejmo, da je terjatev slovenskih zasebnih upnikov do Grčije malo. Izpostavljenost do Aten je za Ljubljano pretežno državna. Sorazmerno z bruto domačim proizvodom je Slovenija celo najbolj izpostavljena država do Grčije. Po izračunu Financ (ocena povzeta po bonitetni hiši Standard&Poor’s) znašajo grški dolgovi do Ljubljane skoraj 1,5 milijarde evrov oziroma 4 odstotke slovenskega BDP. Sledita ji Španija in Malta (3,60 odstotka BDP), nekoliko nižje sta Italija in Slovaška (3,50 odstotka BDP), nad tremi odstotki sta še Estonija (3,30 odstotka) in Francija (3 odstotke).

Kaj in kdaj bi Slovenija izgubila?

In kaj to pomeni za Slovenijo v primeru t. i. pojava Grexit (grški bankrot in odhod Aten iz evroobmočja). Tukaj je potrebno zadevo nekoliko razčleniti. Slovenija je do Grčije res izpostavljena v višini 1,5 milijarde evrov. Večina izpostavljenosti pa je dejansko “posrednega značaja”. 840 milijonov evrov je Slovenija vplačala kot poroštvo za posojilo Grčiji iz sklada ESFS, 386 milijonov evrov pa je izpostavljenosti preko evrosistema. Neposrednih bilateralnih posojil je za 245 milijonov evrov. Je pri tem kaka bistvena razlika? Formalno da, de facto pa najbrž ne. Plačilna nesposobnost Grčije bi namreč zahtevala, da se bilateralno posojilo prestrukturira: to bi najbrž pomenilo delni ali celo, če bi se stanje tudi v prihodnosti ne izboljšalo, popolni odpis ter v vsakem primeru zakasnitev v izplačilih. Pri jamstvih za posojila iz sklada EFSF pa je tako: že nekaj časa je z Grčijo dogovorjen moratorij glede plačila glavnice iz naslova tega posojila. Atene skratka že danes ne odplačujejo rokov za glavnico, ampak samo obresti, ki znašajo za letošnje leto nekaj čez 550 milijonov evrov. Če Grki teh obresti ne bi bili sposobni odplačati, bi sklad EFSF lahko unovčil (delno ali v celoti) jamstva držav članic, za Slovenijo govorimo do 840 milijonov evrov.

Po koliko se bo zadolževala Slovenija?

Scenarij unovčenja poroštev bi lahko bil za Slovenijo (in seveda tudi za druge države članice) močan šok. V trenutku bi zrasel javni dolg, kar bi delovalo kot močan potresni sunek na finančnih trgih. Jamstvo iz sklada EFSF in bilateralno posojilo skupaj zneseta približno milijardo evrov. To je nekaj manj kot 3 odstotke BDP: z novo povišico javnega dolga bi Slovenija v trenutku poskočila na približno stopnjo javnega dolga v višini 85 odstotkov BDP. Če bi se ta scenarij uresničil, bi se za Slovenijo najbrž kratkoročno najbolj poznal na finančnih trgih. Po zaslugi preobratov v zadnjem letu in pol, ki so prinesli Sloveniji nepričakovano rast, in po zaslugi Draghijevega plana kvantitativnega sproščanja (poceni odkupovanja obveznic) je donosnost slovenske desetletne obveznice dokaj nizka in znaša 2,3 odstotka (marca letos je bila celo na nivoju 0,7 odstotka). Grški pretres bi lahko v naslednjih tednih slovensko zadolževanje še dodatno podražil in močno poostril razmere za Slovenijo na finančnih trgih. Spomnimo, da je še pred dvema letoma Slovenija veljala za novi Ciper, takrat je bila donosnost na slovenske desetletne obveznice skoraj 7 odstotkov. Ob naraščajoči zadolženosti Slovenije, bi nova strma rast donosnosti obveznic bil lahko zelo škodljiv stranski učinek.

(Ne)izkoriščene priložnosti

In kako je na te možne scenarije reagirala vlada? Finančni minister Dušan Mramor je iz Bruslja dejal, da mora Slovenija še pospešiti začrtane aktivnosti in ukrepe. Kaj to pomeni? Mramor je v tem kontekstu posebej navedel izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu, strategijo o upravljanju s kapitalskimi naložbami in zakon o davčnih blagajnah. Ob tem je še omenil nadaljevanje privatizacije, sprejetje razvojnega in investicijsko naravnanega proračuna in izpeljavo nacionalnega reformnega programa za leti 2015 in 2016. V bistvu gre za strukturne reforme. Tiste, po katerih Evropa sprašuje že od leta 2009, ko je bil tudi v Sloveniji formalni začetek krize. In vsi ukrepi, ki jih je kot potrebne za prebroditev krize naštel Mramor, so, glej ga, zlomka, na dnevnem redu slovenske ekonomske politike že najmanj tri ali štiri leta. A kaj, ko politika nikoli ne najde skupnega jezika, da bi te reforme izpeljala. Besede, ki jih je izrekel Mramor, so enake besedam vseh slovenskih predsednikov vlad in finančnih ministrov, ki so se v zadnjih letih odpravljali na poslovne sestanke v Bruselj. O privatizaciji smo že veliko pisali, Telekom pa je samo zadnje poglavje v neskončni slovenski zgodbi nikoli zares končane tranzicije. Nakazana metoda upravljanja kapitalskih naložb prav tako kaže na pomanjkanje prave volje, da bi se stanje na tem področju uredilo. Zanimivo bo opazovati, kako se bo vlada lotila sklepnega dejanja s fiskalnim pravilom (postopno izenačenje prihodkov in odhodkov oziroma nični primanjkljaj), predvsem kako se bodo te teme lotili v SD (in Desusu). Izkušnje z bojkotiranjem privatizacije v zadnjih mesecih ne dajejo prav veliko upanj.

Skratka, vlada je, če poslušamo raznolika stališča vodilnih, še vedno nekje na mrtvem tiru. Že več let poslušamo ene in iste refrene. Mramor in Cerar v Bruslju nekaj obljubljata, a doma tega ne izpeljeta. Slovenija se mora torej zahvaliti delu zdravega gospodarstva in pozitivnim zunanjim okoliščinam za nenadejano rast. Vladi pa bi moralo biti jasno, da je to pozitivno obdobje prineslo tudi nekaj več manevrskega prostora za izpeljavo dolgoročnejših strategij. Obdobje ugodnega izvoza, ki je v največji meri zaslužno za rast, ne more biti večno. Grčija in druge podobne težave pa so za vogalom. Prihajajoči poslovilni grški sirtaki bi lahko bil za Slovenijo še kako boleč.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.