Kratka televizijska izjava islamističnega voditelja iz Bruslja »šeriat je islam« bi morala zadostovati, da se Zahodnjaki nehamo sprenevedati ob srečevanju s Mohamedovo veroizpovedjo. Islam deluje kot strdek verovanj, tradicije, kulture in državne oblasti. Sprimek teh štirih elementov se razodene kot dušeči prostor, kjer ni osebne svobode za tiste, ki živijo v njem, navzven pa deluje tudi mogočno in krepko ne nazadnje tudi zaradi biološke mladosti islamskega sveta.

Dejstvo je, da islam ne velja za religijo ljubezni in miru. Musliman je tisti, ki se podvrže Bogu = Alahu, tisti, ki je njegov služabnik. V nasprotju s kristjani, ki se razumemo kot Božji otroci in dediči, so oni samo služabniki. V vseobsegajoči prepredenosti verskega in posvetnega, ki ne pozna krščanskega razlikovanja »dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega« je težko živeti, če se ne strinjaš z prevladujočo miselnostjo. Islamskemu prostoru vlada »uma«, t.j. »skupnost vseh muslimanov« za katero pa absolutno govorijo le njihovi verski voditelji, imami in ajatole. Iz naše perspektive zgleda, da vso to množico vernikov zastopa in njihovo pravovernost interpretira le najbolj glasen in radikalen verski voditelj, ki ga podpira ta ali ona dobro organizirana in oborožena skupina. Žal je tako, da v našem času tkim. »zmerni muslimani« ne najdejo načina, da bi sami ustavili njihove skrajneže, ki tudi njih same morijo s svojimi interpretacijami islama, islamskega prava in načina življenja.[1] Interpretacijo islama so monopolizirali skrajneži. Vse kaže, da so »zmerni muslimani« najprej izum resnico bežnega Zahoda, oz. so tista »tiha večina«, ki s svojo apatijo in oportunizmom v vseh časih in krajih omogoča skrajnežem, da pridejo na oblast. V Nemčiji, ki velikodušno sprejema množice iz Arabskega sveta, se že množijo pritožbe zaradi nasilja, ki ga izvajajo nad kristjani in ženami.[2] Tam se “zmerni muslimani” potegnejo nazaj in ne opravljajo svoje dolžnosti, ko njihovi bratje v veri v begunskih centrih zatirajo, preganjajo in šikanirajo svoje sotrpine drugih ver.

Islam je tudi ena od najbolj »misijonarskih« religij. Poleg klasičnih načinov širjenja idej, t.j. s prepričevanjem (oznanjevanjem) je posebnost islama, da se širi tudi z osvajanjem, tudi s »sveto vojno« (džihadom). Če so drugi načini neproblematični in za vse dovoljeni, saj sodijo v kategorijo »svoboda govora, mišljenja in združevanja«, pa je osvajanje z nasiljem nedopustno. Ničesar  namreč v islamu ni, da bi se institut »džihada« ne zlorabljal za reševanje notranjih sporov v islamskih deželah. Zaradi svojih notranjih politično-družbenih sporov, razno razni Boko Harami, Hamasi, ISisi, Talibani, itd. itn., radi razglašajo »džihad«, sveto vojno, da bi prišli na oblast. Sveta vojna deluje kot poživilo borcem, da so bolj požrtvovalni in pripravljeni umreti (deluje podobno kot zloraba narodnih čustev). Vedno in povsod pa jim gre za čisto posvetno in zemeljsko oblast, v primeru islamistov pod krinko religije. Imeti oblast je namreč bistven del radikalnih islamskih skupin in oblast je po njihovem tista, ki dejansko omogoča »pravi islam«.

Za zmago v vojnih spopadih je dovoljeno vse. Za zmago ni nič boljšega kot »zunanji sovražnik«, ki poenoti »notranjo fronto«. To logiko Slovenci poznamo na lastni koži, saj so nas komunisti učili o tem. Ko imaš zunanjega sovražnika, zamrejo notranji prepiri in se družba poenoti. Vse mora počakati, ker smo ogroženi od zunaj… Ta refleks deluje vedno in povsod, zato vsi diktatorji in vsi propadajoči režimi, da celo demokratično izvoljene vlade, poznajo ta mehanizem podaljšanja svoje oblasti. Islam pa je razglasil ves nemuslimanski svet za svojega zunanjega sovražnika in prostor, ki ga je treba za Alaha osvojiti. Zlepa ali zgrda. Zgrda gre pač hitreje in še nebesa so obljubljena vsem, ki kaj prispevajo k temu »plemenitemu« cilju, povrh opraviči še vse možne zločine.

Šeriat je ime s katero imenujemo celokupnost verskih zakonov, ki urejajo versko, družbeno in osebno življenje muslimana. V teh zakonih je tudi zahteva, da se mora islam in njeni zakoni (torej šarija/šeriat) širiti v nemuslimanski svet, ki ga je treba »razsvetliti« z vero v Alaha. Islam ne sprejema pluralne družbe, ampak sistematično stremi za 100% poenotenjem. Za dosego tega cilja zna biti tudi  potrpežljiv, saj nihče ne zahteva, da bi se dosegel takoj ali v eni generaciji. V tem primeru tudi tisočletje ne pomeni nič. In zgodovina pripoveduje, da so muslimani pri tem resnično dosledni.

Alim Hasaganić, slovenski islamist, ki demokracijo enači s tiranijo[3], na medmrežju odgovarja na »hipotetično« vprašanje o možnosti vzpostavitve šarije v Sloveniji. Pravi, da bi bilo to mogoče na štiri načine: a) z vojaškim napadom že islamske države, b) z džihadom od znotraj, c) z uporom/revolucijo kakšne družbene skupine in d) s spreobrnjenjem. Točka b je zanj »indirektna metoda«, ki je posledica »branjenja vere, časti in lastnega življenja«. Kako je s temi lepimi načeli vemo. Vero znajo braniti z bombami, čast z umori in lastna življenja z ogrožanjem življenja drugih. Vera pa, ki potrebuje bombe, da se »brani« ni vera, ampak fanatizem. Čast, ki potrebuje umor, da se vzpostavi, ni čast, ampak sprevrženost. In ogrožanje življenja drugih ni obramba, temveč napad.

Ne slepimo se, da ne bomo »dialoški« tam kjer ni sogovornika, ker se noče pogovarjati, je brezkompromisen v svojem prav in agresiven v svoji samozavestni moči. Prav tako se moramo poglobiti v miselnost mohamedanca v odnosu do drugih, pa da ne bomo naivni, poslušajmo kaj nam pravijo tisti, ki niso muslimani pa morajo živeti v družbah kjer je islam prevladujoča sila. Tudi intervju z mohamedancem Raidom Al-Daghnistanijem objavljenem v Časniku.si, lepo odkriva kako drugače razmišljajo muslimani od povprečnega Zahodnjaka in kako daleč od kristjana.

Islam je šeriat, je mirno zatrdil islamist v kamere. Islam hoče vzpostaviti svoj totalni pravni red po vsem svetu, zlepa ali zgrda, posebno zdaj, ko vidi, da je krščanstvo dokončno ostalo »brez države« in si to napačno razlaga »zmagal bom«, ker ne razume, da krščanstvo ni odvisno od zemeljskih oblasti. V soseskah velikih evropskih mest kjer muslimani predstavljajo večino, lahko že vidimo in občutimo kaj si islamisti predstavljajo kot svojo življenjsko nalogo. Policija se v teh predelih ne upa vzpostaviti državnega pravnega reda. Iz teh sosesk se pospešeno izseljujejo kristjani in ateisti, ki sicer tako radi tolčejo po krščanstvu. Tako soseske postajajo bolj in bolj muslimanske in tam v tišini trpijo diktaturo šeriatskega prava in njenih bradatih zagovornikov. V teh soseskah je konec s svobodo in sproščenostjo Zahodnega sveta, ki ga še napaja krščanstvo.

Zato bi bil čas, da države razglasijo šeriatsko pravo za nelegalno in vsak poskus, še tako majhen, da se vzpostavi »za vse zlepa ali zgrda«, tudi v kali zatrejo, kajti islamizmu vzamemo sapo, če mu vzamemo dostop do sekularne oblasti in ga tako prisilimo, da se sooči s samim seboj, da bo moral ločiti kaj je v njem praksa in tradicija arabskih nomadskih plemen in kaj je religija. Država mora razlikovati med islamom in islamizmom in ne sme iz islamistov delati mučencev, ker to niso, saj mučenec umira za svoje prepričanje, a ne škoduje drugim.

Islamizem ima v Evropi naravnega zaveznika, nekako peto kolono, ki je močna, da celo prevladujoča sila v družbi. To so vsi tisti, ki v sebi gojijo antipatijo do krščanstva, do lastnega naroda in hočejo zgraditi družbo brez Boga.  Vsi ti in laicistični zahodnjaki nasploh, težko razumejo islam in njegovo nevarnost. Sekularizem pač ne razume, da je možna totalna religiozna družba, ki se pa izkaže za močnejšo od vsake ateistične ureditve.[4]

Če hočemo ohraniti svojo svobodo in demokracijo, ki ju že tako s težavo ohranjamo, sprejemamo in se ju učimo v praksi, a vendarle omogočata naš način življenja, ki je mimogrede, mnogo boljši od vsakega možnega muslimanskega, potem se moramo nehati slepiti o »dobrem islamu« in postaviti stvari na svoje mesto, dokler je to še mogoče. Čas namreč dela za tistega, ki ima otroke. Čas dela za priseljence. Čas dela proti nam, če se ne spreobrnemo. Gremo razcefrani, razdeljeni in »pluralni družbi« naproti, kjer pa se kaže, da bomo veliko bolj živeli drug mimo drugega kakor si upamo priznati. Zgodovina uči, da je družba, ki jo razglašamo za naš ideal večinoma le kratkotrajna utvara. Obstanek družbe in civilizacije zahteva skupno platformo, ki se ne postavlja pod vprašaj. Zahod je to platformo zavrgel, ko je opustil krščanstvo. Protikrščanski ateizem pa se kaže kot nezadosten temelj družbe.

Ta hip papeževa ideja, da bi v župnijah sprejeli po eno družino beguncev ne zveni več tako »odštekano«, ker postaja očitno, da moramo priseljencem omogočiti srečanje z nami, na naši zemlji, pod našimi pogoji in jih v praksi učiti kaj pomenijo strpnost, spoštovanje in sožitje po katerih sami hrepenimo in stremimo. Dokler bodo skupaj in se bodo počutili močne, ne bodo spregledali, da jih je prav ta njihova zaverovanost vase, ki se napaja v islamizmu s katerim so prepojeni, pripeljala do odhoda iz njihovih porušenih domovin. [5] Dokler bodo skupaj bodo živeli v svojem paralelnem svetu, s svojimi zakoni in navadami, ki se kažejo kot nezadostne  v svetu v katerem hočejo odslej živeti. Tukaj pri nas,– to jim moramo dopovedati z vso oblastjo in prepričanjem – veljajo naša, demokratična, krščanska, pluralistična, razvetljenska, ateistična in še kakšna pravila. To je pač naš svet in v naš svet rinejo, zato so ga dolžni sprejeti.

Na koncu je vprašanje isto kakor na začetku: ali je šeriat islam ali ne? Vprašanje, ki ga bodo morali razrešiti muslimani sami in od odgovora bo tudi odvisno svetovno sožitje v prihodnosti. Če je odgovor islam je šeriat, potem bo prihodnost krvava, če ne, potem smemo gojiti upanje na sožitje.

Kristjani pa se moramo zavedati, da smo vedno tujci na tem svetu in da nismo odvisni od državne oblasti, ampak od našega osebnega odnosa do Troedinega Boga in od naše osebne pripadnosti Cerkvi.

———————————————–

[1] V intervjuju, ki smo ga lahko brali v Časniku je izpostavljena teza, da je pravzaprav Zahod »kriv za islamizacijo islama«. V zadnjem času pa je postalo tudi popularno trditi, da je naša civilizacija domala vse »dolžna« islamu. Nihče pa se ne vpraša zakaj je nekoč tako »napredna« kultura zaostala v vseh pogledih…

V drugem delu intervjuja (1.10.15) pa se človeku zazdi, da intervjuvanec govori bolj o svojih željah kakor o dejstvih. Če ne drugega, je bosa tista, ko trdi, da je v »islamski zgodovini namreč vseskozi obstajalo ločevanje med religijo in politiko, kar med drugim dokazujejo tudi številni medsebojno neodvisni diskurzi (teološki, literarni, politični, filozofski, etični, mistični, znanstveni, idr. (za več glejte Bauer, Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama, Krtina 2014).« Težava je pač v tem, da ti »ločeni« diskurzi ne ustvarijo prostora družbene svobode, strpnosti in sproščenosti, temveč totalno islamsko družbo.

Fatvo zoper ISis so izrekli indijski imami, ki v muslimanskem svetu pač ne igrajo prve violine.

[2] Prim. http://www.welt.de/politik/deutschland/article146926095/Polizei-will-Fluechtlinge-nach-Religion-trennen.html

[3] www.resnica-haq.com/vprasanja-in-odgovori/115-kako-vzpostaviti-sarijo-seriat-v-sloveniji.html

[4] O težavah, ki jih bo imela naša oblast s priseljencihttp://www.welt.de/vermischtes/article147205763/Der-Aufschrei-einer-jungen-Polizistin.html. To je le prototip primera nespoštovanja oblasti, ker je nositeljica le-te ženska. Zato je nerazumno, če ženske nekritično in površno zagovarjajo islam saj s tem žagajo vejo na kateri sedijo. Ali pa je morda v ozadju takih feministk želja, da se vrnemo v pretekle čase moške nadoblasti?

[5] Prim: http://www.faz.net/aktuell/politik/fluechtlingskrise/viele-fluechtlinge-nach-krawallen-in-suhl-verhaftet-13829436.html. Časopisni primeri so le vrh ledene gore. Ne smemo si zatiskati oči pred dejstvi in se moramo še bolj potruditi, da jih bomo tudi pravilno razumeli.