KAKO POTEKA UMIRANJE?

KAJ DOŽIVI DUŠA, KO ZAPUSTI SVOJE TELO'

Po preteku zemeljske življenjske dobe doživi vsak človek ločitev duše iz telesa. Vendar za umiranje ni nikakršnih norm. Vsak človek umre drugače.

Moderni raziskovalci umiranja dobivajo svoje podatke iz pripovedi ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so jih obudili v življenje. Vse te ljudi je doletela več ali manj nenadoma nasilna smrt, a ne dokončna.

Poročila so si podobna:

Pogosto je prva izkušnja lebdenje izven fizičnega telesa in nad njim. V tem stanju zaznava duša povsem natančno dogodke v realni okolici. npr. v operacijski dvorani ali na mestu nesreče. Duša potem pogosto doživi kako polzi skozi temen tunel ali pa se približuje svetli točki. Nekateri dospejo v svetlo luč, dojemajo zvoke in harmonije; nekakšno sferno glasbo. Te duše pa se še niso popolnoma ločile od telesa, zato poskusi oživljanja uspejo.

Popolnoma drugače poteka naravno umiranje, pri katerem se odvzema življenje več let. Od časa do časa prihaja do težav v krvnem obtoku, ta ali oni organ ne dela več, kot je deloval. Telo je vedno slabotnejše.

V tem času ima duša veliko možnosti, da se pripravi na ločitev iz telesa. Ko je telo pogreznjeno v globoko spanje, lahko duša izstopi in s svojim duhom varuhom vadi svobodno gibanje. Tako kot se mora bolnik, ki je ležal dolgo časa v postelji, zopet učiti hoditi, tako se mora tudi duša najprej zopet naučiti svobodnega gibanja v duhovnem območju.

Pred koncem človek leže in začne umirati. Neposredno pred izstopom duše se odvrti pred nami še enkrat celo življenje kot v filmu, ki ga na hitro zavrtimo. DUša popolnoma zavestno in do zadnjega občutka ovrednoti svojo preteklost, zemeljsko življenje, ki se j e pravkar izteklo. Ocenjuje ga z drugih vidikov, kot je človek delal prej. Odločilni kriterij je sedaj uresničena, nesebična ljubezen. DUša sama je sodnik o mišljenju in dejanjih lastnega človeka.

Če se je človek pripravil na svojo smrt, se duša relativno enostavno loči od telesa. Pri tem ji pomagajo duhovan bitja, njen duh varuh in duše prejšnjih prijateljev in sorodnikov. Pozdravijo dušo, ki se je ločila od materije, in ji pomagajo, da najdesvoj prostor v onostranstvu.

Če se človek ni prapravil na svojo smrt, če je živel povsem materialno, če ni hrepenel po duhovnih vrednotah, po Bogu, bodo njegovo razmišljanje, hrepenenje in vsa njegova zavest povsem fiksirane na zemeljske človeške pogoje, katerih se bo umirajoči krčevito držal. Ne zna si predstavljati življenja izven materialne eksistence, zato se brani smrti.

Tudi tej duši bi duhovna bitja hotela pomagati da bi se lažje ločila od telesa. Dokler pa človek ne sprejme svoje smrti oziroma je noče spoznati, se sme njihova pomoč gibati le v ozkih mejah. Čista duhovna bitja spoštujejo svobodno voljo.

Duša, ki je tako zelo usmerjena na zemeljsko telo, bo ostala tudi po iztopu iz zemeljskega telesa z njim bolj ali manj povezana z energetskimi tokovi. Nekako se oklepa fizičnega domovanja, ker verjame, da je življenje možno samo v materialnem telesu. Občuti vse, kar se dogaja z brezdušnim telesom, vseeno ali ga pokopljejo ali zažgejo v krematoriju.