Kakor je duša razvita, tako se tudi loči

Tako kakor je človek živel, tako, kakor je usmeril svojo dušo, tako čuti in živi dalje tudi duša.

Kaj se zgodi z dušo npr. v smrtni nesreči? Če dušo zaradi nasilja dobesedno iztrga iz telesa, se ne more ločiti od njega. Kljub breztelesnosti je še vedno bolj ali manj močno povezana s fizičnim telesom, odvisno pač od duhovne usmerjenosti ćloveka.

Pri taki nasilni ločitvi se duša le malokdaj takoj znajde, čeprav ji duhovna bitja ali druge duše pomagajo. Zaradi šoka, ki ga je doživela, verjame, da je še vedno v telesu; trenutni strah in momentalno bolečino podoživlja še dolgo za tem, ker ni razvila zmožnosti razlikovanja.

Lahko, da je zdravnik že dolgo ugotovil fizično smrt, truplo je že bilo pokopano, a vendar duša, še vedno verjame , da je vezana v telesu. Zaradi tega šoka lahko pod določenimi pogoji še tedne ali mesece živi v predstavi, da je človek mogoče le blan ali poškodovan, vendar ne mrtev.

V temi vtisi živi naprej in jih sprejema kot slike. V teh dušnih slikah verjame, da realno živi v fizičnem telesu, da občuti, misli, govori in dela. Mogoče opravlja svoje nekdanje delo, saj verjame, da je še človek. Giblje se po cestah in uporablja prometna sredstva. Vendar po izstopu iz telesa nima več občutkov. Mnogokrat dolgo tava po zemlji, dokler ne opazi, da je marsikaj drugače kot takrat, ko je bila tega še vajena kot človek. Mogoče gre k svojim prijateljem in vpraša : Noben človek se ne meni več zame, na mojem delovnem mestu je nekdo drug, popolnoma sam sem. Kaj je z mano?

Šele po taki spoznavi lahko duhovni svet deluje na dušo. Šele, ko se duša zave, da je finosnovno bitje in je njeno telo že zdavnaj pokopano, se lahko s pomočjo duha varuha prebudi in se odpravi na potovanje, ki odgovarja njenemu stanju zavesti: ena duša se da poučiti in voditi v svetove duš, druga gre morda na grob in tam čaka na vstajenje mesa, o je bila poučena, ko je še živela.

Duša ohranja vse, kar človek izkusi v življenju, tudi vsa religiozna pojasnila. Če je bil človek vzgajan v miselnosti neke veroizpovedi in joje priznal kot resnično, bo njegova duša tudi po smrti ostala pri tem spoznanju. To se dogaja predvsem takrat, če je cerkev, če je cerkev človeka uspela prepričati, da je edino ona zveličavna in da je predpogoj za zveličanje priznavanje vseh njenih naukov. Ko je duša prosta, živi še najdlje v predstavi, da pripada cerkvi. Še vedno verjame, da najde Boga edinole v cerkvenih zgradbah.

Toda Bog ni vezan na rostor, pač pa je kot univerzalni Duh pričujoč povsod, tudi v duši sami. Dokler duša tega ne dojame, dokler se oklepa tega, kar ji zemeljski učitelji zabičujejo kot resnično, je ta vplliv zanjo odločilen. Zapre se pred posredovanjem svetlih poslancev večne Resnice in zato ne bo našla svoje nadaljne poti v onostranstvo; stalno bo težila k ponovnim inkarnacijam ( uteleđenje, učlovečenje).

Kako povsem drugačen je odhod duše v onostranstvo, če je človek resnično povezan z Bogom. V tem primeru lahko govorimo o vrnitvi domov. Ta človek ve, da njegova duša prihaja od Boga in od njega sprejema življenjsko energijo. Ve da je v njegovi duši večno, neumrljivo žiljenje. Duša, božji otrok, je vedno povezana z Bogom in se želi zopet vrniti k njemu. Človek ve, da lahko to materialno telo primerjamo z obleko, ki jo odložimo, ko je ne potrebujemo več. Njegova duša že leta pred odhodom domov dobiva nekako takele impulze: postopoma se loči od svojega telesa.

V dušo potekajo svetlobna nihanja. Povsem počasi duša jemlje svoje tokove živlljenja iz fizičnega telesa nazaj in te moči kopiči. Pri človeku, ki je povezan z Bogom, so duše iz višjih območij, ko umira kot nekdanji član družine in duh varuh. Duša, ki je še v telesu, je srečna, saj ve , Bog, Gospod , jo kliče.

Človek se sme, ko čaka na t.i. smrt, še enkrat ozreti. Pregleda svoj eživljenje in odpusti, če ima kaj odpustiti. Mogoče lahko vidi celo bitja iz daljnih svetov in očuti polnost, ki ga obdaja. Nato zapre zemeljsko telo oči, nekajkrat globoko zadiha: človek še enkrat vidi duhovna bitja ali višje razvite svetle duše - nato izdihne. Duša je izstopila iz telesa. V istem trenutku se razvije finosnovna gibljiva tvorba. DUša dobi svojo stabilnost in živi zavestno in veselo v duhovnem nihalnem območju, v katerega je prestopila.

Duša je obdana s svetlobo. Duh varuh ali duše iz višjih svetov jo poučujejo. DUša dojema melodije, ki so nihanja planeta, h kateremu teži.

Vsaka duša je, svojemu stanju primerno, vodena drugače. Vidi cesto ali mogoče tunel, mogoče čudovito livado. Duša, povezana z Bogom, se še enkrat kratko ozre, prosi pomoči za žalujoče sorodnike in gre dalje.

Ta duša je v minulem življenju napredovala. Nekoliko se je približala Očetu, po katerem hrepeni; naredila je nekaj korakov proti domu , nazaj k luči.