KJER JE SMRT SKRHALA SVOJO KOSO...

Pomlad 1941. Pomlad kot vsako leto pa vendar vsa drugačna: Sonce je ogrelo hoste, polja, travnike; ljudi, kot da se ni dotaknilo. Zanje je bilo občutje vojne močnejše od pomladi...Tujec jih je oropal svobode in te jim pomladi ni mogla vrniti...

Do tistih usodnih dni marsikateri Gorenjec ni niti slutil, koliko pohlepa je čutil Hitrler do slovenske zemlje. In o njej je po zlomu Jugoslavije odločal sam; po njegovi volji je Gorenjska v celoti pripadla Nemčiji, čeprav so njene predele južno od Save zasedle Mussolinijeve čete.

Posle ševa civilne uprave za Gorenjsko je Hitler zaupal Franzu Kutsceri s strogim navodilom: Napravite mi to deželo zopet nemško!

Kutschera je bil za svoje delo odgovoren neposredno Hitlerju, sicer pa je povsem suvereno upravljal zaupano mu pokrajino. S svojim štabom si je prizadeval kar najhitreje pa zato tem bolj kruto izvajati in izpolniti Hitlerjevo povelje.

Že v začetku maja 1941 je odločil, da se ukinejo vsa slovenska društva in organizacije, njihovo imetje pa da preide v last nemških organizacij. Sledilo je ropanje in uničevanje slovenskih knjig, arhivov in druge narodove kulturnozgodovinske dokumentacije. Nacisti so se odločili izbrisati tudi zunanji videz slovenstva v deželi: slovenska imena krajev, vasi, mest in ulic so zamenjali z menškimi ; pisanje slovenskih imen in priimkov so prepovedali. Z nameno, da biodpravili slovenščino kot občevalni jezik, so organizirali številne tečaje nemščine za odrasle. Ukinili so vse slovenske vrtce in šole in jih nadomestili z nemškimi. Zato so poleti 1941 poslali na Gorenjsko nekaj sto emških učiteljev.

Izvajanje vseh teh raznarodovalnih ukrepov so si nacisti hoteli olajšati s sisematičnim iztrebljanjem zavednega slovenskega življa in naseljevanjem nemških ljudi. Civilni upravi sta pri izvajanju teh zločinskih ukrepov služila urada državne in varnostne policije z nekaterimi posebnimi organizacijami in predvsem z zagrizenimi, za zločine izvežbanimi kadri.

Že sredi aprila 1941 - torej komaj nekja dni po okupaciji - je komandant policije in varnostne službe za Gorenjsko ustanovil poseben " preseljevalni " štab, ki ga je vodil dr. Helmut Glaser. Ta štab nja bi v treh zaporednih valih izvedel izselitev nekaterih skupin prebivalstva, predvsem pa naj bi popolnoma očistil Slovencev 20 kilometerski pas ob meji z Ljubljansko pokrajino. V prvem valu so bili določeni za izselitev izobraženci in vsi, ki so se pred nemško okupacijo kakorkoli politično udejstvovali.

Po prvotnem načrtu naj bi izselili z Gorenjske približno polovico vsega prebivalstva. Preseljevalni štab je organiziral množične preglede ljudi zaradi rasne in politične ocene. Te preglede so po terenu izvajale posebne komisije, končno oceno pregledanih pa je izrekel preseljevalni štab.

Aretacije, s katerimi so začeli v nekaterih krajih že v aprilu, so v maju postale množične. Zato so uredili zbira taborišča v Begunjah, Šentvidu in Goričanah. Po ohranjenih podatkih je bilo samo med 6. in 10 . julijem 1941 odpeljanih iz taborišča v Šentvidu v Srbijo pet transportov s prek 2300 izgnanci.

Med potekom izseljevalne akcije so nacisti program spremenili - deloma zaradi neenotnih stališč so tega vprašanja v pristojnih krogih, v precejšnji meri pa zaradi naraščajočega narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem. S Himlerjevo odločbo z dne 18. avgusta 1941 so bili množični izgoni na Gorenjskem začasno ustavljeni. Zgodaj spomladi 1942 nastopi novo obdobje izseljevanja. Gestapo zzačne tedaj z aretacijami sorodnikov partizanov in ubitih talcev; aretirane pošiljajo deloma v koncentracijska taborišča, deloma pa v posebna taborišča za izgnance. Takrat ponekod popolnoma izpraznijo vasi.