Od tega je preteklo že tri leta, pa morda vseeno kdo prebere......to sem napisala za bolnišnično glasilo, kjer delam.....

Od mojega zadnjega pisanja je minilo že kar nekaj časa in med tem časom se je zgodilo tudi mnogo vsega, tako dobrega kot slabega, tako je pač življenje. Kljub vsem tem pestrim dogodkom pravzaprav ne vem, o čem bi se lotila pisati.
Spomladi je moj sin diplomiral iz dirigiranja. Njegov diplomski koncert v frančiškanski cerkvi je požel veliko pohval. Potem je moja hči zaključila svoj status dijaka z zlato maturo. Moram priznati, da sem kar malo zrastla, sicer nisem merila svoje višine, a mislim, da je mojih 150 centimetrov kar malo narastlo, ker sem bila in sem še, resnično ponosna na svoja otroka.
V avgustu sem spremenila svoj status, oziroma prvotnemu dodala še enega, moj sin se je namreč odločil, da se bo poročil. Poroka je bila zelo lepa in mislim, da sem uspešno postala poleg matere še tašča, o tem, kakšna tašča sem, pa bi morala povedati moja snaha, pa naj bo to zaenkrat še brez komentarjev.
Tudi v službi je zelo pestro, a kaj bi vse, ki razmere v naši ustanovi dobro poznate utrujala z vsakdanjimi problemi našega delovnega procesa. Mislim, da se več ali manj povsod srečujemo z istimi problemi, se pravi s premalo počitka in preveč dela, tako, da bom to temo kar hitro zaključila.
No, torej vam napišem malo o tem, kako sem začela s svojo rekreacijo in skrbjo za svojo telesno kondicijo. Pravijo namreč, da je najboljša preventiva proti osteoporozi, za žensko v mojih letih, da se giblješ in ukvarjaš s kakšnim športom.
Opazovala sem svoje sodelavce in sodelavke, kako so kolesarili v službo, se pogovarjali o svojih kolesarskih podvigih v prostem času, pa sem si rekla, kaj pa če bi poskusila še jaz. Od tega, ko me je soseda nekje pri osmih letih starosti na kolesu svojega očeta učila voziti kolo je sicer preteklo že mnogo časa. Ker so bile finance mojih staršev bolj skromne, nisem imela nikoli svojega kolesa in o tem, če sem sploh še ohranila kaj svojega kolesarskega znanja, sem bila že zelo v dvomih.
Pa kaj, zakaj pa se ne bi zdaj, pri skoraj petdesetih poskusila zopet spraviti na kolo. Sina sem prosila, če mi pomaga pri nakupu in skupaj sva se odpeljala v trgovino, kupila kolo, ki pa ga je kar sin pripeljal domov, je bilo najbolj varno.
Potem sem počasi začela vaditi vožnjo na hišnem dovozu, kmalu že po naselju in ko sem ugotovila, da sem po parih poskusih še vedno živa, sem se odpravila s kolesom v službo. Uauu in uspelo mi je!! Sicer mi je med vožnjo zdrsnila noga s kolesa, tako, da me je pedalo udarilo po čevlju in je čevelj ostal kar nekaj metrov zadaj, še dobro da ga kombi, ki je ravno takrat pripeljal mimo, ni povozil. Bosa sem odcaplajala do čevlja in srečno pripeljala do bolnice. Bravo zame!!
Naslednji dan sem prišla do službe brez problemov, a ko pripeljem na parkirišče, zunaj sedijo pacienti. Ko lezem dol s kolesa mi je pri tem prav nerodno in se tako udarim v pedalo, da vidim kar zvezde! Je rekel moj sodelavec, sestra Damir, da bom potrebovala za vožnjo s kolesom kar oklep, da čelada zame očitno ne bo dovolj, a jaz se ne dam kar tako in ob vztrajnosti in ženski trmi sem uspešno začela kolesariti tako, da sem živa in cela prispela do cilja.
V juliju je sledil ognjeni krst, kajti šla sem na izlet za starše gimnazije Želimlje na Irsko. En dan je bil posvečen ogledu Aranskih otokov in sicer tako, da se je ves dan  kolesarilo po otokih. Malo me je bilo strah če bom zmogla, a moj trening in božja pomoč sta mi pomagala, da sem uspešno prestala kolesarjenje in ko sem bila na koncu ogleda vsa ponosna nase, sem si za nagrado privoščila zvrhan kozarec Guinessa in prav pasal mi je! Zadovoljstvo nad mojim kolesarskim uspehom pa je bilo nepopisno.
Poleg kolesarjenja pa sem začela še hoditi v hribe. Ko je bil še moj mož živ, smo šli nekajkrat v hribe, ki so me povsem prevzeli in ko se mi je ponudila kakšna priložnost, da sem lahko šla v gore, sem bila tega zelo vesela. No, ob tem spet ne bi kaj veliko govorila o svoji kondiciji, a še vedno sem prišla tja, kamor sem se namenila.
Ko sem bila prvič na Sv. Višarjah, so me tako prevzele, da sem šla še nakajkrat in vsakič je v meni bolj rasla želja, da grem nekoč peš iz Žabnice na goro in ne z gondolo. Upala sem, da bom letos izpeljala ta svoj podvig in bila ob tem, ko sem videla, da čas neverjetno beži, že popolnoma obupana, ker je bil že  september. Presrečna sem ugotovila, da sem dobila željeni dopust in se odločila, da si uresničim željo.
Doma so zagnali pravo paniko, ker da sama pa res ne smem v hribe, a trmasta kot sem, sem bila trdno odločena da grem in sem tudi šla. Zjutraj zgodaj sem se odpravila od doma in ko sem se pripeljala v Žabnico, je sonce že prav lepo toplo sijalo. Ko sem se preobula v gojzdarje, sem se zagnala po travniku pod gondolo v hrib, kajti nisem hotela iti po romarski poti naokoli, pač pa po smučarski progi navzgor. Kaj kmalu sem spoznala, da to niso mačje solze, vendar volja je bila še vedno neizmerno velika in nisem obupala. Med hojo sem si krajšala čas s petjem in molitvijo. Ko sem pred seboj zagledala cerkev, sem se s poslednjimi močmi in s priprošnjo  k božji pomoči potrudila, da sem prispela do cerkve, kjer sem se z neizmernim zadovoljstvom udeležila svete daritve in bila presrečna in Bogu hvaležna, da mi je  uspelo.
Naj povem še to, da sem mislila, da bo povsem enostavno priti dol, a žal ni bilo tako. Hoja skoraj navpično navzdol je bila še bolj utrujajoča, kot pa nazgor. A vsega je enkrat konec, tudi te poti in ko sem se peljala domov, sicer z žulji na nogah in popolnoma utrujena, sem bila presrečna, da sem zmogla to romarsko pot in da se mi je uresničila še ena velika želja.
Tako, v letošnjem letu je bilo zame kar veliko raznovrstne rekreacije in upam, da moja osteoporoza spi kje v ozadju in se še en lep čas ne bo prebudila.
Vsem vam, dragi moji  pa želim, da se vam tako kot so se meni, uresniči čim več želja in zadanih ciljev in vse dobro vsem!