Srečala sva se na pločniku. Zaskrbljen pove, da je žena v intenzivni sobi, v umetni komi, da zdravniki še  ne vedo, kaj ji je. Šla sem jo obiskat, kajti vedno, ko izvem, da je nekdo bolan, v sebi zaslišim notranji glas, ki me opozarja:« Bolan sem bil in me nisi obiskala….«

Vsa drobna in bleda je ležala v postelji. Razveselila se je mojega obiska in ob slovesu ji povem, da bom molila zanjo. V njenih očeh sem videla iskrice veselja. Molila sem 9dnevnico Božjega usmiljenja, molitev po priprošnji sv. Favstine, v upanju in zaupanju, da Gospod sliši in usliši. Počasi je okrevala in po mnogih preiskavah odšla domov.

 Skupaj z vso družino je tudi vsak večer prihajala na molitev 9dnevnice Božjega usmiljenja v velikonočnem času.

 Ko sem izvedela, da prihaja k nam p. James Manjackal, sem ji priporočila obisk njegovega seminarja. Šla je skupaj z možem. Kmalu po tem mi pove: » Ozdravljena sem. Ko sem bila na seminarju sem čutila, da me Gospod ozdravlja!« Neizmerna radost je prevzela moje srce! Bodi zahvaljen Gospod, ker si uslišal naše molitve! Hvala, ker si jo ozdravil.

 Mislim, da je največ, kar lahko daš prijatelju, da čutiš z njim in moliš zanj, še posebno ko je v stiski, in tako z njim nosiš breme, ki ga teži, da mu tako to breme postane lažje.

 Ko sem imela rojstni dan, sem dobila sms od ozdravljene  prijateljice. Ne bi mi mogla dati večjega darila. V smsu je pisalo: « Hvala za tvoje molitve, hvala, ker sem s tvojo pomočjo zopet našla Njega in molim, da ne bi nikoli zašla s te poti!« Bog te blagoslovi draga prijateljica!