Zadnjič sem pisala o molitvi, o veri....pa mi je Marija rekla, naj nekaj napišem še o svoji veri.....

Prepričana sem, da mi je tisti prvi pečat vere dal krst, ki sem ga imela nekaj dni po rojstvu, čeravno se ga ne spominjam, kot se ne spominjam večina stvari iz svojega otroštva. A kot me je vsaka zaznamovala in se vtisnila v mojo dušo, se je zagotovo tudi moj krst.

Spominjam se, da so me kot otroka starši učili moliti razne molitvice: Angelček moj....Jezušček moj.....Tebe ljubim stvarnik moj......poleg tega sem tudi v cerkvi in pri verouku spoznavala, kaj je Bog, kaj je vera.......

Vedno sem rada hodila k verouku. Spominjam se, kako rada sem hodila v višjih razredih, ko smo pri verouku tudi peli pesmi, se pogovarjali....bilo je res lepo. Spoznavala sem kaj je dobro, kaj je zlo in da je z nami Nekdo, ki nas je ustvaril in skrbi za nas in da se imenuje Bog.

Kasneje sem spoznala vernega fanta, tako, da sva se skupaj odločila za krščanski zakon, ki sva ga sklenila s poroko pred Bogom. Cerkvena poroka mi bo za vedno ostala v spominu kot nekaj čudovitega, kot nekaj, kar me je neizmerno osrečilo. Bila je nekaj povsem drugega od neosebnega protokola na občinskem uradu.

Ko so prišli v najino življenje še najini, iz ljubezni spočeti otroci, sem bila Bogu neizmerno hvaležna za vse podarjeno, pa tudi za moževo ljubezen, za vse kar mi je v tem času bilo dano...

Potem pa so začele prihajati preizkušnje, nekatere zelo težke, nekatere ne........no, tudi kot otroku mi ni bilo z rožicami postlano, a pustimo to.....

Zakaj vse to pišem? Zato, ker je vse to kar sem živela, doživljala in prejemala v meni prebujalo vero v Boga. V Boga, ki je ljubezen, ki je usmiljen........v Boga, ki me ne bo nikoli zapustil, pa če sem na tleh, v blatu, ali pa na dobrem položaju in mi je lepo.....v meni je vsadilo seme, ki je ob vseh preizkušnja raslo v nekaj, kar je zdaj moja vera v Boga...

Vse preizkušnje v mojem življenju so me namreč kalile kot jeklo v peči.....in ko sem mnogokrat obupovala in se spraševala : " Moj Bog, ZAKAJ?"....mnogokrat imela občutek da tavam in rijem po blatu iz katerega se nikakor ne morem pobrati......sem vedno bolj spoznavala, da pravzaprav odgovor dobim pri Njem, pri Bogu. On ve, kaj je prav, kaj je dobro za vse nas. Mi pa bomo spoznali čez čas....ali pa v večnosti....

Le tako, s takim razmišljanjem, da je Bog mojo Jernejko obvaroval pred še hujšim trpljenjem in jo iz tega vzroka komaj dveletno vzel k sebi...le tako, s tako vero in zaupanjem sem lahko sprejela smrt svojega otroka....ne takoj....ne čez leto....pač pa čez mnogo časa......le tako sem sprejela smrt mojega Cirila, da sem verjela oziroma verovala, da ga je Bog hotel obvarovati trpljenja.....morda bi izgubil vid zaradi sladkorne bolezni, saj se je tega močno bal....pa mu je to prihranil ...

Ko sem se sama borila skozi ovire življenja in skrbela za otroka, za hišo, hodila v službo.....ne bi zmogla, če ne bi imela vere.....vere, da nisem sama, da je z menoj Bog, ki me bo vedno znova spremljal, podpiral.....ki me ne bo nikoli zapustil, ki je po mojih bližnjih skrbel zame, me pobiral iz tal kjer sem mnogokrat obležala in najraje ne bi več vstala in šla na prej...

Nekoč mi je hči od verouka prinesla knjižico s sporočilom s. Favstine Kowalske o Usmiljenem Jezusu. Ko sem tu prebrala, kako neizmerno je Jezusovo usmiljenje, kako me sprejema, ne glede na to kako slaba sem, le če se zatečem k Njegovemu neizmernemu usmiljenju......to sporočilo je v meni naredilo velik preobrat v moji veri....v veri, ki je bila v začetku tradicionalna, se je prebudila tista prava. Tista , ki upa in zaupa ne glede na vse! Kolikokrat mi je bilo tako hudo, da bi najraje kar umrla, a vem, da je življenje sveto, da mi je podarjeno, da ga moram ljubiti ne glede na vse, ker tudi mene Bog ljubi. Da moram ljubiti in spoštovati tudi ljudi okoli sebe, ne glede na to kakšni so, jim odpuščati.......kako je to velikokrat težko, a če imaš vero, da vse izročiš v Božje roke in potem z Božjo pomočjo gre vse lažje....

Vem, da sem še vedno daleč od popolnosti, da nisem taka, kot bi  rada bila, da nisem brez napak, a taka sem, ker sem človek, slaboten, ranljiv.... a vera me uči, da je kljub slabostim potrebno iti naprej in se truditi za boljše....

Morda sem vse malo nametano napisala....morda se bo kdo obregnil ob to....ali celo posmehnil.....Napisala sem to, kar čutim....to, da brez te vere v Boga, ki jo čutim v sebi, ne bi zdaj tega pisala, pač pa bi že zdavnaj obupala in se poslovila od tega sveta!

Bogu hvala za to vero, pa čeprav z njo ne zmorem premakniti gore. Upam pa, da mi je z molitvijo Bog podari vsaj še toliko, da premaknem kakšno trdo srce bolj k ognju ljubezni, da se stopi z njega led in postane toplo in mehko.....

BVB dragi moji.....za tiste, ki ne veste, kaj to pomeni ......Bog Vas Blagoslovi!