Kako velikokrat slišim ljudi okoli sebe....."Ah, ne bom danes....bom raje jutri, pojutrišnjem, drugo leto".....

Tudi sama sebe zalotim, kako odlagam kak klic, obisk, dejanje.....na drugič.

Toda....a se kdaj vprašamo, če ta drugič sploh bo? Da ne bo prepozno?! Že staro reklo pravi, da je po toči zvoniti prepozno!

Torej, ne odlašajmo z ničemer....ker jutri morda več ne bo....da pa se bomo lažje odločili, naj nam bodo smernice te besede, ki sem si jih pred mnogimi leti izrezala iz tednika Družina:

Raje imam, da deliš z menoj nekaj minut sedaj, ko sem živa,
kakor vso noč takrat, ko bom mrtva.

Raje imam, da nežno stisneš mojo dlan sedaj, ko sem živa,
kakor da se sklanjaš nad moje telo takrat, ko bom mrtva.

Raje imam, da me pokličeš samo enkrat sedaj, ko sem živa,
kakor pa, da se podaš na nepričakovano pot takrat, ko bom umrla.
Raje imam, da mi podariš en sam cvet sedaj, ko sem živa

kakor pa da mi pošiljaš lep šopek takrat, ko bom umrla.

Raje imam, da skupaj moliva in si vzameva čas za Boga sedaj, ko sem živa,
kakor gregorijansko mašo takrat, ko bom umrla.

Raje imam, da mi poveš nekaj spodbudnih besed sedaj, ko sem živa,
kakor bahavo poezijo takrat, ko bom umrla.

Raje slišim samo en akord kitare 
sedaj, ko sem živa,
kakor čustveno serenado takrat, 
ko bom umrla.

Raje imam, da mi posvetiš preprosto molitev sedaj, ko sem živa,
kakor kričeč nagrobni napis takrat, ko bom umrla.

Raje uživam najmanjšo podrobnost sedaj, ko sem živa, 
kakor velik pogreb takrat, ko bom umrla.

Raje te slišim, ko mi nekoliko živčno poveš, kaj čutiš do mene sedaj, ko sem živa,
kakor veliko obžalovanje, ker mi nisi povedal, takrat, ko bom mrtva.


»Živimo« z našimi predragimi sedaj, ko so med nami.